Prišli za nekaj let, ostali za vedno

V Frankfurtu že skoraj 50 let deluje društvo Sava, v katerem se srečujejo Slovenci, ki so v Nemčijo prišli s trebuhom za kruhom.

Objavljeno
05. oktober 2019 22.00
Posodobljeno
05. oktober 2019 22.17
Na slovenskem pikniku v Frankfurtu: Igor Križnar, predsednik društva (desno), Tatjana Geike, blagajničarka (skrajno levo), v ospredju z deklico pa učiteljica slovenščine Natalija Robnik. FOTO: B. Z.
V Frankfurtu že skoraj 50 let deluje društvo Sava, v katerem se srečujejo Slovenci, ki so v Nemčijo prišli s trebuhom za kruhom. Najbolj luštno je, ko učiteljica slovenščine Natalija Robnik skupaj z učenci, ki jih poučuje slovenščino na Evropski šoli ali pa ob sobotah pri dopolnilnem pouku, pripravi recitale. Takrat starši ponosno zremo v svoj podmladek, kako recitira, prepeva ali igra kakšen inštrument.

Društvo je dejavno vse leto. Prireja piknike za praznik dela, pa program ob kulturnem dnevu, za Miklavža in ob prazniku naše mlade države. Takrat zadiši po slovenski hrani, klobasah in zelju, pečejo se potice in jabolčni zavitki, gibanice in še kaj. Nazadnje smo se tako družili in poveselili na poletnem pikniku, na katerem je najbolj odmevala harmonika izpod spretnih prstov Patricka Kovačiča. Čeprav se Slovenci, ki prihajajo v Nemčijo, na društvo obračajo manj, kot so se pred desetletji, ko še ni bilo vseh sodobnih načinov komuniciranja in Slovenija še ni bila članica Evropske unije, je na srečanjih vseeno živahno.


Društvo je nepogrešljivo


Igor Križnar, predsednik društva, opaža, da se struktura članov zelo spreminja. »Pred desetimi leti nas je bilo precej več. Tisti, ki so tukaj in imajo vezi s Slovenijo, ne potrebujejo društva. Od tistih, ki so prišli v 60. in 70. letih, se jih je zelo veliko že vrnilo domov. Zdaj je precej takšnih, ki so povezani z evropskimi in mednarodnimi inštitucijami,« pravi in dodaja, da danes priseljenci že sami poskrbijo za vse, na društvo pa se obrnejo le čisto na koncu, če se jim kje zatakne. Pred nekaj leti je društvo praznovalo 45 let obstoja in takrat se je proslave udeležilo več sto ljudi. »Zdaj nam uspe na naših dogodkih zbrati kak­šnih 50 ljudi,« pravi Križnar.


Slovenski jezik je v mešanih družinah v Nemčiji včasih težko ohraniti. Ure slovenščine so ključne.


Četudi morda v društvu ni več takšne gneče, kot je bila včasih, je še zmeraj nepogrešljivo. »Njegova prednost je, da lahko nastopamo kot partnerji, pomagamo pri kakšni organizaciji, če se kdo od tod želi povezati s Slovenijo in obratno. Lahko tudi podpisujemo pogodbe za projekte. Prijavljamo se na razpise urada za Slovence po svetu, vsako leto poskušamo svoje delovanje še razširiti,« pojasnjuje in doda, da delovanje financirata tako Slovenija kot Nemčija.

Koliko natančno je Slovencev v Frankfurtu, v društvu nimajo podatka, pravijo pa, da je kot katolikov prijavljenih okoli tisoč posameznikov. V Nemčijo prihajajo z zelo različnimi zgodbami. Nekateri so tu že od 60. letih prejšnjega stoletja, ko so, kot mnogi takrat, od doma odšli s trebuhom za kruhom. Drugi so se v Sloveniji počutili utesnjene in necenjene. Spet tretji so tu zgolj po naključju ali pa zato, ker so iskali novih pustolovščin in doživetij.
 

Za materinščino se je treba potruditi


Tatjana Geike, blagajničarka društva, se je v Frankfurt preselila pred 13 leti. Deloma zaradi moža, ki je Nemec, deloma zaradi službe. »Službo v Frankfurtu so mi ponudili v NLB, ko je banka tu še imela svojo izpostavo. Ko so jo zaprli, sem se želela vrniti v Slovenijo, a je bil otrok že tako vključen v okolje, da smo ostali. Kakovost življenja tu ni veliko boljša kot v Sloveniji, a smo dobro integrirani,« pravi Geikejeva, ki ji društvo veliko pomeni, zato je v njem tudi aktivna.

»Ko smo se preselili, je bil sin star tri leta in mi je zelo veliko pomenilo, da ohrani stik s slovenščino. V nekem trenutku je z menoj želel govoriti le še nemško, meni pa je bilo pomembno, da zna slovensko. Stik z društvom sem našla prek sodelavcev pri LHB banki,« pove Geikejeva in doda, da je delo, ki ga v društvu opravlja učiteljica slovenščine Natalija Robnik, izjemno pomembno. Slovenski jezik je v mešanih družinah včasih težko ohraniti. Za to se je treba truditi. Nekateri se na sobotni dopolnilni pouk slovenščine vozijo tudi uro ali dlje.

»Ure slovenskega jezika so ključne. Doma nimamo časa za slovnico, razlage, kako visok je Triglav, katere pokrajine imamo, da imamo potico in žgance. V družini se ukvarjaš z drugimi problemi. Ni dovolj, da govorimo slovensko, mora poznati zgodovino države, mora vedeti, kaj je kurent. Občudujem vse starše, ki otroke ob sobotah od daleč vozijo v Frankfurt na slovenščino,« poudari.

Otroci, ki obiskujejo Evropsko šolo v Frankfurtu, imajo pouk slovenščine vsak dan v tednu v okviru rednega pouka, za vse tiste, ki hodijo na nemške šole, pa je na voljo dopolnilni pouk. Tako Križnar kot Geikejeva pravita, da si za naprej puščata odprta vsa vrata. Morda se bosta še selila, morda šla nazaj v Slovenijo. Trdnih načrtov nimata.

Mnogi Slovenci v Frankfurt prihajajo z načrtom, da bodo ostali zgolj nekaj let, pa se nato tu postarajo. Na piknikih društva Sava lahko slišiš številne zanimive življenjske zgodbe in ob zvokih harmonike ter tipičnih slovenskih razpravah, v katerih ne manjka politike, kaj hitro pozabiš, da si sredi Nemčije.