Priznajmo si: vrhunski smo!

Videti je, da se bomo morali enkrat za vselej otresti oznake povprečnežev in hlapcev in si priznati, da smo pravzaprav – rojeni zmagovalci.

Objavljeno
25. avgust 2019 09.00
Posodobljeno
25. avgust 2019 09.05
Imamo vrhunske posameznike, zakaj torej ne bi bili samozavestni? FOTO: Delo
Ko je Janja Garnbret v torek pod vrhom umetne stene na Japonskem še zadnjič vzela zalet in z vsem telesom zamahnila ter se dotaknila zadnje točke, je bilo jasno, da je popisala nov list v slovenski zgodovini. Ne zgolj športni, ker je komaj dvajsetletna Korošica z osvojitvijo tretjega naslova svetovne prvakinje postavila mejnik, večji od »le« nepredstavljivega športnega dosežka. Dokazala je, da je izjemen športni talent, hkrati pa ima železno voljo, zadostno mero motivacije in zrele presoje ter odlično zaledje svoje podporne ekipe. Elemente, ki jih tako pogosto pripisujemo tujim športnikom.

A če pogledamo širše – te iste elemente lahko preslikamo v slovensko znanost in kulturo in zlahka odkrijemo podobne odličneže. Rekorderje. Igralka Katarina Čas. Plesalka Nika Kljun. Astrofizik Uroš Seljak. »Čudežni otrok« Aleksej Jurca. Izredni profesor na Stanfordu ter vodja raziskav pri Pinterestu Jure Leskovec. 2414 točk v sanjski sezoni Tine Maze. Raftarji, navijaške skupine, mlada šahistka Laura Vnuk, pa režiser Mitja Okorn, da Luke Dončića in Gorana Dragića niti ne omenjamo.

Velikanski kotel nadpovprečno nadarjenih ljudi, ki so potrebovali krila, da so se iztrgali iz mediokritete, kar včasih ni čisto lahko v družbi, ki se še ni zares naučila slaviti nadpovprečnosti.

 


image
Janja Garnbret se trdno drži balvanskega prestola. FOTO: Manca Ogrin


Vrhunski rezultati razbijajo mite


Športni psiholog Matej Tušak pravi, da v športu v zadnjih letih nimamo (več) težav z zavistjo ali zamero do vrhunskih posameznikov. »Vsi smo veseli, če imamo Dončića, Prevca, Rogliča, spodbujamo jih in se z njimi identificiramo. V poslovnem svetu pa ni tako in le počasi se spreminja na bolje. Uspeh tu hitro zamerimo in ga zavidamo, občutljivi smo na lastnino. Vzgojeni smo bili v mržnji do kapitalističnega sistema in ljudje, ki so to poslušali 50 let, imajo to negativno čustveno komponento še vedno v sebi. Pri športu so finance sekundarna stvar, tam je glavni dosežek, ki si ga seveda vsi želimo in zato požremo tudi materialno komponento, sploh če gre za športnika, ki je močno pozitivna oseba.«

Pogosto se zdi, da se uspešni posamezniki skorajda sramujejo svojih dosežkov, ker bi jim v zlato sredino tradicionalno usmerjena slovenska družba hitro očitala, da so si uspeh prigrabili na nedostojen način. Pri športnikih, znanst­venikih, umetnikih tega ni, ker je njihov uspeh pač merljiv in zanje govorijo (zgolj) dosežki, dokler seveda ostajajo po slovensko »skromni« in uspehov ne izpostavljajo.

»Zdi se mi, da se nas je oprijel nekakšen mit, da nam bolj ugaja zlata sredina kot pa veliki uspehi. Ali pa smo s časom nekako zapadli v to miselnost in 'nevoščljivost'. Ampak kljub temu menim, da ravno z vrhunskimi rezultati v svetovnem merilu, naj gre za šport, kulturo, umetnost, znanost ali katerokoli področje, to razbijamo. Vedno znova imam občutek, da si Slovenci želimo uspehov, ker nam da to dodaten zagon, nas pristno razveseli, in da uspehe znamo ceniti. To je tudi nekaj, kar tekmovalci, lahko govorim za športnike, čutimo in nam daje dodatno energijo v trenutkih, ko je težko in so po navadi skriti očem javnosti. Velika večina dela je namreč narejena, ko nihče ne gleda, ko je športnik sam na treningu,« svoj pogled na dilemo predstavi alpska smučarka Ilka Štuhec.

image
Ilka Štuhec: prva smučarka v tem stoletju, ki je ubranila naslov svetovne prvakinje v smuku. FOTO: Matej Družnik/Delo


Vedno manj si želimo povprečnosti


Nekdanja vrhunska smučarska tekačica, zdaj pa uspešna podjetnica Petra Majdič je spoznala obe plati – vrhunski šport in trd podjetniški kruh. »Mislim, da se je zgodilo prebujenje in da je vedno manj takih, ki bi si želeli biti povprečni oziroma ki to so. Sama nisem nikoli občutila zavisti, je pa res, da si človek okrog sebe običajno nabere ljudi, ki verjamejo vanj. Razliko danes vidim bolj v tem, da se ljudje začenjajo zavestno odločati, ali so pripravljeni dati več prostega časa in energije v to, da bodo v nečem uspeli. Nimam občutka, da bi negativno gledali na uspešnejše od sebe, razjasnili so si pojme, da je uspešen človek v to vložil veliko več prostega časa kot kdo drug.«

Doda pa, da posamezniki v preteklosti res niso želeli izpostavljati svoje uspešnosti oziroma so se je celo malo sramovali, kot bi jih bilo strah, da bodo imeli zaradi nje težave. Sama se svojega uspeha ni nikoli sramovala: »Moji rezultati so govorili sami zase. Razlika je tudi, ali se z nečim hvališ in to poudarjaš ali pa pri sebi sprejmeš, da si v nekaj vložil ogromno dela. Mesto na lestvici je vedno pokazalo, kje sem.«

image
Tim Gajser v Imoli slavi naslov svetovnega prvaka v razredu MXGP. FOTO: Matej Družnik/Delo


Med običajnimi ljudmi je samozavest, da smo lahko odlični, vrhunski, morda še vedno nižja kot v tujini, kjer pogosteje prekipevajo od samozavesti, a se tudi pri nas to počasi popravlja in s športnega širi na druga področja. Tudi zaradi šampionov, ki so zgled, da se da. Dober primer sta Tim Gajser in že omenjena Janja Garnbret. V še pred nekaj letih širše praktično neznanih športnih dis­ciplinah sta spisala pravljico. »Samo trdo je treba delati in verjeti vase. Verjeti v uspeh. Ko treniraš, moraš dati vse od sebe in upati, da ti bo enkrat uspelo. Tudi ko pridejo malce slabši časi, je treba gledati naprej,« je svoj recept za naslov svetovnega prvaka jedrnato orisal Tim Gajser, ki meni, da Slovenci znamo ceniti uspešne ljudi in jim zagotoviti primerno okolje za razvoj.

»Sama sem se vedno poskušala osredotočiti na pozitivno in negativnih opazk nisem opazila, tudi če so se pojavljale. Vse se je vedno vrtelo okrog tega, da ima Luka na voljo vse potrebno za normalno in brezskrbno odraščanje. Njegov uspeh v športu je bil zgolj pozitiven vidik odraščanja, kot vsaki mami pa mi je bilo najpomembnejše, da je moj otrok srečen,« Mirjam Poterbin, mama Luke Dončića, izda recept za vzgojo vrhunskega talenta in pristavi: »V športu je vedno veliko vzponov in seveda tudi padcev. Stvari so se razvijale spontano. Otrok potrebuje veliko ljubezni in podpore staršev, da se razvije v samostojno osebo in zna ceniti male stvari. Zato je Luka ostal tako preprost in skromen, oba pa njegove uspehe ceniva enako, kot preden je šel igrat čez lužo.«

image
Luka Dončić je bil soglasno izbran za novinca leta v ligi NBA. FOTO: Reuters


Poklon vsem, ki delajo s strastjo


»Uspehi drugih te poženejo naprej, da potem v svoji disciplini še ti nekaj dosežeš. Sama cenim vse tiste športnike, ki so trmasti, ki razmišljajo s svojo glavo, verjamejo vase in v dober trening. Tistim, ki zraven še uživajo in vse počnejo s strastjo, pa se priklonim tudi sama,« je karakter vrhunskega športnika opisala Janja Garnbret. Njena »navodila« za preboj so jasna: naj te uspehi drugih poženejo naprej.

Umetnost. Film. Kultura. Astrofizika. Garanje. O okolju, ki ga velja splesti za to, da bomo imeli še več Goranov, Timov in Tin, psiholog Tušak opozarja, da moramo k nadpovprečno nadarjenim posameznikom pristopiti strogo individualno. Tudi Tina Maze je v popolnosti razvila svoj talent šele v svoji mali ekipi vrhunskih strokovnjakov.

Andrea Massi, Tinin življenjski sopotnik, trener in vodja njene ekipe, sicer ne verjame v miselnost naroda in meni, da je govoriti na splošno nevarna zadeva. »Te splošne izjave vplivajo na razmišljanje mladih. Ti so bodoči akterji v različnih športnih disciplinah. Ne verjamem, da ima narod povprečnost v genih. Bazična zadeva je okolje – družina, ki mora delati v sinergiji s trenerjem. Ta ima največjo odgovornost, nadomestiti ga ne more noben psiholog.« Okolica nadarjenega posameznika je tako zelo pomembna, saj mora biti pripravljena sprejeti tudi vse, kar prinesejo neverjetni dosežki.

»Uspehi niso le zmage, kolajne in denar. Odgovornost in pritiski so velikanski. Ti nenadoma nisi več trener Tine Maze, ampak trener ali starš olimpijskega prvaka in na to je treba biti pripravljen.« Massi večkrat opozori, da je ključna točka vsega okolje, ki mora sodelovati; pri Tini je moral o njeni superiornosti prepričati strokovnjake, predstavnike medijev, celo njeno družino.

image
Tina Maze in njena ekipa v rekordni sezoni 2012/2013. FOTO: Tomi Lombar/Delo


Od besed se ne da živeti


Ilka Štuhec, ki prav tako trenira z lastno ekipo, na vprašanje, kakšno okolje potrebujejo nadarjeni posamezniki, odgovarja: »Imamo toliko uspešnih vrhunskih posameznikov in ekip, da bi morali verjeti, da nam lahko uspe karkoli, saj vedno znova na različnih področjih dokazujemo, da je mogoče. Zato ne moremo reči, da nismo narod zmagovalcev. Glede na svojo velikost in število prebivalcev smo izjemni. Sicer pa za doseganje vrhunskih rezultatov ni dovolj neka splošna miselnost naroda, ampak posameznika. Vsakdo mora sam vztrajati in verjeti v uspeh. Morda pa kdaj pogrešamo več podpore in tiste pozitivne naravnanosti, preden pridejo izjemni uspehi, in tu imamo še kar nekaj prostora za napredek. Zagotovo pa smo imeli zmagovalce, jih imamo zdaj in jih bomo imeli v prihodnosti.«

»Hitro bi morali prepoznati nadarjene ljudi in jim zagotoviti močnejšo podporo, ponuditi vse, kar potrebujejo. In čisto nič ni narobe, če gredo ti ljudje nato v tujino, tam bodo dobili še polno drugega znanja, ki jim ga mi ne moremo dati. A imeti bi morali tudi delujoč sistem, ki bi jih nato pripeljal nazaj. Sistemsko podporo ali idejo, kako bi država z novim znanjem prepojene ljudi zvabila nazaj,« opozarja tudi Matej Tušak in doda, da vlada na tem področju ni storila še čisto nič konkretnega. Zgolj od besed pa še tako vrhunski talenti, mladi ali stari, znanstveniki, športniki, filmski igralci ali baletni plesalci, ne morejo živeti.

Športni presežki na dveh nogah

Jan Oblak


Ko je leta 2013 prestopil iz Benfice v Atletico in se preselil iz Lizbone v Madrid, je postal najdražji vratar v zgodovini španskega nogometnega prvenstva. V sezoni 2015/16 je v španskem prvenstvu v 38 tekmah prejel le 18 golov, kar še vedno velja za absolutni rekord. Z današnjo trž­no vrednostjo 100 milijonov evrov (vir: Transfermarkt) je najdražji vratar na svetu.

Ilka Štuhec

Prva smučarka, ki je ubranila naslov svetovne prvakinje v smuku od leta 1989. Pred njo je to nazadnje uspelo Švicarki Marii Walliser. Je prva Slovenka, ki je dvakrat zapored zmagala na SP v smuku, in prva z malim kristalnim globusom v kraljevi disciplini. V Sloveniji, ki niti nima smukaške proge za trening.

Luka Dončić

Potem ko je pri 13 letih iz Olimpije prestopil v mladinsko akademijo košarkarske sekcije madridskega Reala, je v španskem prvenstvu debitiral pri 16 letih in postal najmlajši košarkar doslej, ki mu je bilo to dano. Dve leti pozneje je bil najboljši član Realove ekipe, ki je postala evropski prvak. Nato se je preselil v ameriško ligo NBA in tam nanizal več rekordnih dosežkov. Med drugim je 28. decembra dosegel 34 točk v majici Dallasa in postal najmlajši košarkar v zgodovini lige NBA, ki je na eni tekmi zadel tri trojke. 6. februarja letos je postal najmlajši košarkar v zgodovini NBA s tremi trojnimi dvojčki, potem ko je za zmago nad Charlotte Hornets z 99:93 prispeval 19 točk, 10 skokov in 11 podaj. Za 117 dni je prekosil tudi dosežek legendarnega Magica Johnsona. Soglasno so ga izbrali za novinca leta v ligi NBA.

Alenka Artnik

Na svetovnem prvenstvu v globinskem potapljanju (CMAS) v Roatanu je pred kratkim dosegla svetovni rekord. V kraljevski disciplini (CWT) se je spustila do neverjetnih 113 metrov. V potopu z enojno plavutjo je tako za meter popravila prejšnji najboljši dosežek.

Zbral: Jernej Suhadolnik