Proč z izgovori in s strahovi

Jure Žove, 25-letni informatik, je tik pred odprtjem svojega podjetja, ki bo še letos na trgu ponudilo spletno aplikacijo za elektronsko poslovanje. »Produkt sicer ni popolna novost, a je precej drugačen od obstoječih,« je povedal skorajšnji zasebnik, ki ni nikoli delal v redni, osemurni službi. O uspehu svojega podjetja ne dvomi, mladim, ki še razmišljajo, ali naj stopijo na samostojno podjet­niško pot ali ne, pa pravi: »To, da podjetništvo ni za vas in da vam ne bo uspelo, ker nimate poslovne žilice, je samo izgovor za strah pred tveganjem. Ničesar ne izgubite, če poskusite.«

Podjetniška ideja za spletno aplikacijo za elektronsko poslovanje je hitro dozorela. Skupaj s prijateljem in dekletom, ki je tudi sama podjetnica, so zanjo potrebovali približno pol leta. »Sami smo oblikovali tudi poslovni model, ker pa je aplikacija take vrste, da mora biti skladna z zakonodajo, smo sproti iskali pomoč kredibilnih posameznikov na tem področju,« je razložil Jure Žove. S poslovnima partnerjema vedo, da bo najteže prepričati uporabnike, naj zamenjajo obstoječo rešitev. »A ker se število podjetij iz dneva v dan povečuje in ker je med zasebniki vedno več mladih, ki šele stopajo na podjetniško pot, vidimo zase precej priložnosti,« je optimističen Jure, ki želi s svojim poslom zaslužiti več kot le minimalno plačo.

Jure Žove in njegova prijateljica Mojca Marš, oba Velenjčana v Mariboru, sta velik zgled skoraj stotniji mladim, ki se v Velenju zbirajo okoli tamkajšnjega podjetniškega inkubatorja Saša z namenom, da preverijo svojo podjetniško idejo in morda tudi sami stopijo na podjetniško pot. Karla Sitar, direktorica velenjskega podjetniškega inkubatorja Saša: »Mestna občina Velenje namerava odkupiti približno 1800 kvadratnih metrov površin na lokaciji ob vstopu v mesto (nekdanji Standard) in jih nameniti za coworking in pisarne mladih podjetnikov. Tja bomo preselili tudi sedež inkubatorja. Čeprav novih prostorov še nimamo, se redno dobivamo z mladimi, ki bodo njihovi potencialni uporabniki. Kak­šnih osemdeset smo jih našteli doslej. Med njimi niso samo študenti, ampak tudi dijaki. Največ je fantov s področja računalništva. Nekateri so že registrirani kot samostojni podjetniki, nekateri bodo to še postali. Opažamo, da jim poguma za vstop v podjetniške vode ne manjka. Manjkata jim le spodbuda in debata o poslovni ideji. Ko posameznik vidi, da je z njo navdušil kakšnih trideset ljudi, nanjo gleda čisto drugače.«

Tudi majhni štejejo, pa še kako!

V Mestni občini Velenje, kjer od lani podjetništvo spodbujajo tudi z občinskim odlokom, si želijo takšnih podjetnikov, ki bi ponujali izdelke, ne le storitve. Naredili bodo vse, da bodo še bolj intenzivno povezovali podjetja z mladimi. »Tudi majhne kocke so pomembne za stabilnost gospodarstva, ne le veliki sistemi,« meni Karla Sitar.

V Velenju so za širjenje in spodbujanje podjetništva letos namenili 200 tisoč evrov. Podjetja, ki so se prijavila na razpis za črpanje teh sredstev, so do konca leta napovedala odprtje 46 delovnih mest. Vsako delovno mesto šteje in vsaka poslovna ideja je vred­na, da jo ovrednotimo. Karla Sitar iz podjetniškega inkubatorja Saša spom­ni na izdelek mladega domačina Elvisa Haliloviča, ki so ga z vsega sveta zasuli z naročili za lesene fotoaparate pod imenom ONDU. Njegov projekt je finančno podporo dobil na ameriški platformi Kickstarter, na kateri kreativci od vsepovsod zbirajo zagonska sredstva za svoje projekte.

Brca v rit

Mojca Marš je izgubila službo v oglaševalski agenciji. »To je bila zame po svoje brca v rit. O samostojni poti sem takrat razmišljala že nekaj časa, a nisem imela poguma narediti odločilnega koraka. Tako sem na izgubo službe gledala kot na priložnost, da začnem nekaj novega, popolnoma svojega. Vse skupaj sem obrnila sebi v prid. Po letu in pol lahko rečem, da mi ni hudo zaradi prejšnje službe, saj me je to popeljalo na najbolj noro pot v življenju,« je povedala Mojca.

Ukvarja se z marketingom. »Sem skrbnica družbenih omrežij, podjet­jem pomagam pri pripravi marketinških strategij, ukvarjam se tudi s t. i. email marketingom, content marketingom. Stara sem 24 let, po izobrazbi gimnazijski maturant. Študija nisem dokončala – do diplome me ločita še dva izpita – in ga niti ne nameravam,« je razložila sogovornica in dodala, da so bila največja ovira na začetku njene podjetniške poti leta. Zaradi mladosti je niso jemali resno.

Stroga šefa

Potrebovala je manj kot mesec dni, da je dobila prvo stranko. Zdaj jo naročniki poiščejo že sami. Tudi njej osemurni delovnik ni ustrezal. A to še zdaleč ne pomeni, da sta z Juretom lena in da se jima ne da delati. Le živita malo drugačen vsakdan. »Nimava klasično prostih koncev tedna. Vsak dan po malem delava. Kdaj, odločava sama. Pomembno je le, da je delo opravljeno,« je razložil Jure Žove. Sam sebi je neizprosen šef. »V odnosu do strank si ne dovolim popuščanja, napak ali nezanesljivosti. Včasih se čudno počutim in se sprašujem, ali delam prav. Takrat moram preprosto stisniti zobe in iti naprej po poti, ki sem si jo začrtal.« Njegovo delo je projektne narave, stranke dobiva od vsepovsod. Največ jih je iz Velike Britanije in iz znamenite Silicijeve doline.

»Ni ga človeka, ki bi bil bolj strog do mene, kot sem sama. Do sebe sem neprizanesljiva. Vse mora biti izvedeno vrhunsko. Kljub temu da je to za naročnike dobra novica, je zame velika težava. Svoje delo namreč težko prepustim drugemu. Vse bolj se zavedam, da bom morala nekoga zaposliti za pomoč pri izvajanju projektov, ker sama časovno ne zmorem. Še vedno pa ne vem, kako naj se spopadem s to obsedenostjo,« ugotavlja Mojca Marš.

Mojca in Jure sta prepričana, da je zdaj najboljši čas za začetek samostojne podjetniške poti. Prepričana sta, da si lahko službo s trdim delom ustvariš popolnoma sam, hkrati pa živiš pod svojimi pogoji in uživaš vsak trenutek svojega življenja: »Nesamozavest in strah je treba vreči v koš in pozabiti nanju, saj sta popolnoma nepotrebna. S trdim delom je vse mogoče. Če je lahko uspelo nama, lahko uspe komurkoli.«