Prva vojna, totalna in nepredstavljiva

Včeraj je minilo sto let od atentata na prestolonaslednika Avstro-Ogrske, nadvojvodo Franca Ferdinanda; 28. junija 1914 so ga ustrelili v Sarajevu. O tem in o prvi svetovni vojni, ki je sledila atentatu, smo se pogovarjali s kustosom muzeja novejše zgodovine za prvo svetovno vojno Markom Štepcem. Bil je soscenarist dokumentarne serije Televizije Slovenija Slovenci in 1. svetovna vojna 1914–1918.

Marko Štepec je tudi avtor razstave Take vojne si nismo predstavljali, ki je na ogled v muzeju novejše zgodovine v Cekinovem gradu ob ljubljanskem parku Tivoli. Razstavo je oblikovala Mojca Turk.

Kako pomemben dogodek je bil atentat na nadvojvodo Franca Ferdinanda?

Ko se je novica o atentatu razširila po časopisih, je bil atentat šok. Nekdo je takrat zapisal, da so tudi najbolj rahločutni začeli govoriti o vojni, čeprav v prvih dneh po atentatu ni nihče pričakoval, da se bo zaradi tega res začela. Dogodek je bil šok, ker je nekdo ustrelil prestolonaslednika šeststoletne monarhije, še bolj pa so bili ogorčeni nad tem, da je bila prav tako umorjena soproga Sofija von Hohenberg noseča. Vzpostavilo se je sovražno vzdušje, ki ga je propaganda spretno izkoristila. Atentat je postal povod za to, da so nakopičena nasprotja sprožila plaz mobilizacij, vojnih napovedi, in začela se je vojna.

Nasprotja so se kopičila že v 19. stoletju.

Seveda. Vzroki za vojno so bili izjemno večplastni. Atentat je bil površinski povod. Prave vzroke lahko iščemo v boju za nove trge za nakopičene presežke industrijske proizvodnje, trenjih med državami, geostrateških prerivanjih v Evropi in svetu, boju za surovine in kolonije, tudi nacionalnih in demokratičnih gibanjih, na katere monarhije niso našle pravih odgovorov, ki bi bili usklajeni z modernizacijskimi in razvojnimi zahtevami časa.

Je Avsto-Ogrska takrat resnično hotela vojno s Srbijo?

Hotela je uresničiti svoje strateške interese in zasesti prostor umikajočega se Osmanskega imperija na Balkanu. Tu so njeni in nemški interesi trčili ob interese Rusije in zaveznic. Balkan je pomembna pot na vzhod. Seveda je bila Avstro-Ogrska prepričana, da bo Srbijo zlahka pokorila. Da jo bo kaznovala, kakor so to imenovali. Pohod proti Kraljevini Srbiji naj bi bil kazenska ekspedicija. Na Dunaju nikakor niso mislili, da bo vojna, za katero so bili prepričani, da bo lokalni konflikt, dobila takšne razsežnosti.

Se je pa zaveznica Avstro-Ogrske Nemčija pripravljala na večjo vojno, s katero bi si na novo razdelili svet?

Nemčija in Italija sta bili v tistem času mladi državi. Predvsem Nemčija se je po združitvi leta 1871 izjemno hitro industrijsko, tehnološko in vojaško razvijala, počutila pa se je odrinjeno od odločitev starih sil o delitvi kolonij, na primer v Afriki. Vendar danes zgodovinarji Nemčiji ne pripisujemo več izključne vloge tiste sile iz ozadja, ki je Avsto-Ogrsko potisnila v vojno. Za vse je ne moremo kriviti.

Takšne vojne si nismo predstavljali je naslov razstave, ki je na ogled v muzeju novejše zgodovine in naslov nekako povzema občutja ljudi med prvo svetovno vojno in po njej. Kakšno vojno so pričakovali?

Naslov je citat iz spominov Ivana Matičiča iz leta 1922, enih od prvih spominov na prvo vojno v slovenskem prostoru. Matičič je konkretno mislil na prihod v Galicijo, kjer se je kot avstro-ogrski vojak prvič srečal z vojno. Pričakal jih je silovit ruski topniški ogenj, Rusi so bili utrjeni v treh vrstah. Avstrijce so zdesetkali. Polki so izgubili tudi polovico moštva. Nič ni bilo tako kot na vajah. Takšnih silovitih spopadov in posledic si vojaki niso mogli niti predstavljati.

Kako se je prva svetovna vojna razlikovala od prejšnjih vojn?

V njej je sicer še vedno obstajala delitev na fronto in zaledje, vendar se je zaledje popolnoma vključilo v podporo fronti. Prvič govorimo o totalni mobilizaciji. To pomeni splošno mobilizacijo nabornikov in delovno mobilizacijo v zaledju. Vojni so podredili celotno gospodarstvo, infrastrukturo. Celotno življenje so militarizirali, podredili vojaškim ciljem. V zaledju so bile množice ujetnikov, ki so opravljali prisilna dela. Uvedli so sistem kroženja. Kroženje med prvo bojno črto, ujetniškimi taborišči, sanitetno mrežo in zaledjem je vojake povsem strlo. Glavna razlika, novost, je bila industrijska plat vojne, njena totalnost. Vojake so z vlaki pripeljali na prvo bojno črto za dva do tri tedne, potem so šli na dopust – če jih seveda niso ujeli, ranili ali ubili – in spet nazaj. Kroženje med prvo bojno črto, ujetniškimi taborišči, sanitetno mrežo in zaledjem je vojake povsem strlo. Glavna razlika, novost, je bil ta industrijsko totalni vidik vojne. Uporabljali so nove tehnologije, kot so plin, letala, podmornice, eksplozivne granate, metalce ognja. Ob tem pa so vojaki v strelskih jarkih uporabljali tudi najbolj primitivna sredstva, kot so nabrušene lopate in buzdovani.

Je bila prva svetovna vojna predvsem evropska vojna, saj razen Združenih držav Amerike in Japonske druge države niso sodelovale?

Začela se je kot evropska vojna, a se je potem razširila na precejšen del sveta. V njej so sodelovale tudi kolonije, tako da je potekala tudi v Afriki in drugje. V francoske in britanske enote so vključevali vojake iz vseh delov imperija, ki so se borili na zahodnem bojišču. Posledično je vojna propaganda nasprotnikov prekipevala od rasizma. Neuspešno izkrcanje in boji v Galipoliju so bili katastrofa za Avstralce. Spopadi med Britanci in Osmanskim imperijem so potekali tudi na Bližnjem vzhodu.

Kakšna je bila vloga Japonske v prvi svetovni vojni?

V vojno se je vključila na strani antante, torej svojih nasprotnikov v drugi svetovni vojni. Hoteli so razširiti svojo oblast na nemške kolonialne posesti.

Kaj pa vloga ZDA?

Amerika je dolgo časa vodila politiko, da se drži zase. Njihovo območje je bila Severna in deloma Južna Amerika. Ko pa so bili ogroženi njihovi vojni krediti, njihova vlaganja, ko so nemške podmornice – ker so hoteli blokirati Veliko Britanijo – potopile nekaj njihovih ladij oziroma ladij z ameriškimi potniki, kar je imelo velik odmev v javnosti, in ko so v javnost prišli pogovori med Nemčijo in Mehiko, v katerih je prva ponujala drugi Teksas, se je zunanja politika ZDA spremenila. Izvedli so mobilizacijo. Na začetku so imeli Američani na evropskih bojiščih strahotne izgube, saj na novi način bojevanja niso bili nič bolje pripravljeni kot Evropejci leta 1914, vendar so imeli za seboj veliko gospodarsko moč. Amerika je takrat prišla v Evropo in začela sta se oblikovati dva pola, ki sta odločilno vplivala na 20. stoletje. Na eni strani se je zgodila revolucija v Rusiji, na drugi strani pa so ZDA stopile v svetovno politiko in se iz nje niso več umaknile.

V vojni je zelo trpela tudi Slovenija. Koliko vojakov so vpoklicali v vojsko iz slovenskih dežel in kam so jih poslali?

Z nabornih območij na razširjenem ozemlju današnje Slovenije so vpoklicali od 160.000 do 180.000 mož. Najprej stare od 21 do 35 let, potem do 42 let, še pozneje pa starejše in mlajše. Vojna se je sicer začela julija 1914 in vojaki iz slovenskih dežel so šli najprej s 3. korpusom, ki je imel štab v Gradcu, v Galicijo, pokrajino na meji med današnjo Poljsko in Ukrajino. Tja je šlo devet desetin slovenskih nabornikov in tam so jih zdesetkali. V Galiciji je padlo več Slovencev kot na kateremkoli drugem bojišču prve svetovne vojne.

Več kot na soški fronti?

Več. V Galicijo je v prvem valu šlo 33.000 vojakov, dva bataljona Celjanov in dva črnovojniška bataljona s po tisoč vojaki pa so šli na Balkan v vojno proti Srbiji. Vojna se je leta 1915 začela še na zahodnem delu slovenskega prostora ob Soči.

Koliko ljudi iz slovenskih dežel je umrlo?

Ocenjujemo, da je na vseh bojiščih umrlo več kot 35.000 slovenskih vojakov. O civilnih žrtvah pa še nimamo natančnih podatkov.

Na vzhodni fronti in na Balkanu se Slovenci menda niso izkazali kot posebno vneti vojaki, povsem druga pesem pa je bila na soški fronti. Zakaj razlika?

Polki avstro-ogrske armade, v katerih so bili večinoma Slovenci, na vzhodu in Balkanu niso posebno izstopali po nezvestobi. Ni primera, da bi slovenski polk ob igranju godbe dezertiral na rusko stran, tako kot je storil eden od čeških polkov. Vendar se je v Galiciji marsikateri vojak gotovo vprašal, kaj sploh počne tam. Na soški fronti je bilo dilem manj. Vojaki so vedeli, kaj se bo zgodilo z zaledjem, če fronta pade. Njihovo motivacijo je znal dobro izkoristiti poveljnik soške armade Svetozar Borojević von Bojna, ki je bil tudi sam slovanske krvi.

Kako ste začeli sodelovati pri dokumentarni seriji Slovenci in 1. svetovna vojna 1914–1918?

Režiser Valentin Pečenko je pred leti naredil zelo pomembno, pionirsko serijo v sedmih delih o fotografiji na Slovenskem. V tisti seriji sem zelo obrobno in na kratko predstavil fotografije v naši zbirki. Takrat smo v muzeju delali razstavo o Slovencih med prvo svetovno vojno in Pečenko je dal pobudo, da bi slovensko zgodbo tudi posneli. Obstaja množica filmov, ki gledajo na prvo svetovno vojno skozi prizmo različnih držav – britansko, nemško, francosko in tako naprej –, Slovenci pa česa takšnega nimamo. Leta 2010 me je Pečenko vprašal, ali bi napisal scenarij. Privolil sem, ker dobro poznam fotografije v našem fondu in je bolje, da napiše scenarij kdo, ki ima v mislih fotografije, kot pa kdo, ki bi najprej pisal tekst in potem v muzeju iskal tisoče fotografij. In jih morda ne bi našel.

Kako ste zbirali gradivo za scenarij?

Na srečo sem se takrat že dolgo ukvarjal s prvo svetovno vojno in gradivo za scenarij ni bilo poseben problem. Težje sem se odločil za vlogo naratorja, ki naj bi gledalce prek celotne serije popeljal po bojiščih. Soscenarist je bil režiser Valentin Pečenko, kar je bilo zelo pomembno, zaradi njegovih dramaturških izkušenj in točnega vedenja, kaj bomo lahko uresničili med snemanjem na terenu. Naratorjev smo izbrali več. Glavni pogoj sodelovanja je bil, da so strokovnjaki za področje prve svetovne vojne, določenega mesta ali vsebinskega poglavja. Povabljeni sodelavci se vsi že dolgo ukvarjajo s prvo vojno, tako da na srečo nismo začenjali iz nič in združili smo svoje znanje. Že na začetku smo se odločili, da bodo naratorji iz različnih delov Slovenije, da serija ne bi bila ljubljanocentrična, da gremo na teren, pokažemo bojišča, da ne sedimo in pripovedujemo v kabinetih. Nujni so bili tudi študijski ogledi, na primer območij v Galiciji, kjer terena pred tem nismo poznali. Snemati smo potem začeli 28. junija 2011 v Sarajevu. Na obletnico in na kraju atentata.

Priče vojne so verjetno že mrtve?

Da. Edino pisatelj Boris Pahor se spominja, kako je slišal bučanje fronte v Trstu kot zaledju in spominja se vzdušja v mestu. Na razstavi v muzeju novejše zgodovine vrtimo pet pričevanj slovenskih vojakov, ki so jih posneli v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Za serijo pa smo poleg našega gradiva uporabili še gradivo Goriškega muzeja, Kobariškega muzeja, dunajsko in italijansko gradivo, snemali smo v muzejih na Poljskem, drobce so prispevali tudi zasebniki. Ker se nas veliko sodelavcev poklicno ukvarja s prvo vojno, na srečo nismo začenjali iz nič. Znanje smo dali na kup. Tako kot nihče od povabljenih naratorjev ni odklonil sodelovanja, so tudi gradivo brez težav in večinoma z veseljem prispevali vsi.

V nasprotju z drugo svetovno vojno, ki sta ji sledila baby boom in precejšen razcvet, sta prvi vojni sledili zadnja velika pandemija, španska gripa, v kateri je umrlo nekajkrat več ljudi kot med vojno, in splošna stagnacija. Si je Evropa po vojni sploh opomogla ali se je ta stagnacija nadaljevala v veliko depresijo in potem v drugo svetovno vojno?

Vojna je pustila rane na prostoru, kjer je potekala – vidne so še danes – in v nematerialni dediščini. Preživeli vojaki so v vojni pridobljene militaristične ali pacifistične obrazce prenesli v civilno življenje. Iz vojne so se vrnili jezni, razočarani in so iskali nekaj novega, novega človeka, novo družbeno ureditev. Ni naključje, da je večina avtoritarnih politikov, Mussolini, Lenin, Hitler, svoje obrazce delovanja pridobivala v prvi svetovni vojni. Tudi na mirovnih konferencah po vojni so zasejali kal nove vojne. Slavni britanski zgodovinar Eric Hobsbawm je zato zapisal, da sta bili vojni dejansko ena vojna z dvajsetletnim premirjem. Povsem se Evropa ni pobrala.

Po drugi strani so 20. leta 20. stoletja pomenila leta vzpona slovenskega meščanstva, čeprav je narod z rapalsko mejo na zahodu in koroškim plebiscitom na severu doživel velikansko razočaranje. Zgodil se je vsaj delen razcvet, katerega simbol je bil na primer gospodarski velesejem v Tivoliju ali ljubljanski Nebotičnik.

Je na svetovno zgodovino bolj vplivala prva ali druga svetovna vojna?

Mislim, da enakovredno. Kolikor sem bral zapise sodobnikov, pa je bila prva vojna večji šok. Vsaj v Avsto-Ogrski je sledila dolgemu obdobju relativnega miru in zmernega napredka. V drugi vojni je veliko ljudi imelo neposredne izkušnje iz prve, sinovi pa so imeli pripovedi očetov. V prvi vojni so vsi vedeli, da so spopadi krvavi, vendar so mislili, da je vsega hitro konec in se vrneš ovešen z medaljami. V drugi vojni te iluzije ni bilo. Prva je bila vojna nove, industrijske dobe, z vsemi elementi, ki so se potem polno in v še bolj grozljivi obliki razvili v drugi svetovni vojni.