Prvi dan, dvakrat

Zgodovina se ponavlja, prvič kot uvodni osnovnošolski, drugič srednješolski dan.

Objavljeno
06. september 2020 10.00
Posodobljeno
06. september 2020 10.00
Čas šolanja. FOTO: Jure Eržen
Bil je sončen dan, oblečena je bila v približnem dogovoru z mamico, bele tri četrt hlače, rjava majčka s kratkimi rokavi, kaj je imela obuto, ne pomni nihče. Eden od staršev ji je pripravil zajtrk. Mami ji skrbno uredi lasišče, špangica in to.

Pred vhodom v hišo je sledilo fotografiranje, foter s fotoaparatom s hrb­tom proti soncu, mala in matka zreta v objektiv. Hčerkica sede na zadnji sedež avta, se priveže, trojica krene. Rodnika sta nervoznejša od naraščajnice, vožnja traja pet minut, pred šolo, malo večjo razpadajočo bajto, se že zbirajo prvčki in njihovi ta stari, učiteljice so po svojih okusih pražnje odete.

Kot bojda vsako leto tudi tokrat pride župan, že kar dolgo isti s svojo mantro, kako bodo leto pozneje zbranim solze v oči silile pred popolnoma novo učilno zidano. Besede istega župana so bile za odtenek manj prazne tri leta pozneje, ko je pred šolsko bajto stal dekličin mlajši brat. Resnici na ljubo so nekega lepega dne čelnikove besede le beton postale. Blago­slovljen.

In potem pride nov dan, ne tako sončen kot oni, pač bolj meglen, tudi zgodnjejesenski. Dekle si oblačila pripravi že večer poprej, vsaj dve, če ne tri kombinacije, mater sicer povpraša za mnenje o kompatibilnosti, a končna odločitev je njena. Zobe si zdrgne sama, kaj vse počne petnajst minut v kopalnici, ne ve nihče. Pripravi si zajtrk, poje ga napol.

Na kakršnokoli fotografiranje pred hišo bolje da oče sploh ne pomisli, matere ni, je že na svojem zgodnjem šihtu. Drugo polovico zajtrka, obljubi, bo pogoltnila v avtu. Obljube ne drži.


Bognedaj, da bi hčer videli z očetom, ko prehitita par njenih sošolcev pešakov, ona skloni glavo in ga roti, naj je ne sramoti s trobljenjem.


Sedi spredaj desno, ob vozniku, ki je isti kot vedno. Superge, vrečaste hlače, tesno oprijeta črna majica, rekelček za vsak primer. Namesto torbe, enake polovici njene teže, rukzaček zanemarljive obremenitve. Oče si zaželi, da ne bi imel v lasti enoprostorca in bi lažje dihal v oblaku mladenkinega parfuma. Najraje bi si masko nadel, tako in tako ima vsaj eno ves čas pri roki, so takšne razmere.

Bognedaj, da bi hčer videli z očetom, ko prehitita par njenih sošolcev pešakov, ona na sovozniškem sedežu skloni glavo in ga roti, naj je, kot največkrat, ne sramoti s trobljenjem. Tokrat ji stari ustreže.

Hčere ne pelje pred šolo, ampak na železniško postajo, kjer jo bo vlak vozil v daljave, iz vasice skozi mestece do največjega mesta, kar ga premoremo. Oče ni živčen, pač zmešanih občutkov, hčerka vznemirjena, prestrašena ne.
Namesto v razred, kjer so bili malone vsi spod istega griča, bo šla med vrstnike z več vetrov.

Med sončnim dnem, ko je nosila bele hlače, in tem malo meglenim, ko je imela vrečaste, fotrov izraz zanje gotovo ni pravilen, se, tako se zdi, človek ponoči trikrat okoli obrne. In se zgodi. Kaj? Več kot tri tisoč noči in pripadajočih dni, devet let. Kot bi svečo upihnil, tako nam pred očmi zgineva čas, sam nič kriv, pač zato, ker sveta ne znamo najprimerneje gledati.

Na železniški postaji se že dela gruča. Oče hčere v slovo kajpak ne sme poljubiti, še las se ji ne sme dotakniti, z mastnimi rokami. »Se vidiva,« z leti postane ena globlje izraženih nežnosti.

Med vožnjo domov oče razmišlja, kako je sam prvič stopil v osnovni, čez tedaj osem let srednji hram naučenosti. Prvega prvega se ne spomni, gotovo so ga spremljali starši, kako je bil počesan, kaj je imel na sebi, je izgubljeno. V srednjo šolo se je šel prvič kazat v rumeni wrangler majici, bratovih pod koleni zožanih leviskah, črtastem brezrokavniku in rjavih semiškah.

Nepočesan, dolgolas. Iz predmestja v mesto, kjer bi se, če bi bil čas eden, minuli torek morda srečal s svojo hčerko.