Rdeča vrtnica je še vedno najbolj slovenska roža

Vrtničarka Breda Čopi o vrtnicah in rozarijih.

Objavljeno
09. junij 2017 16.31
Brane Maselj
Brane Maselj

Za Bredo Čopi gotovo velja izrek Victorja Hugoja, da je lepota prav toliko uporabna kot uporabnost sama; morda pa še bolj. Navdušuje jo lepota vrtnic; vseh in vsake posebej, kolikor jih je človeška pamet doslej skrižala. Čeprav so ji, pravi, zadnje čase zrasle kar malo čez glavo.

Kdor jo pozna, predsednico društva slovenskih ljubiteljev vrtnic, te skoraj blasfemične izjave ne bo vzel zares. Kot predsedujoča društvu ima namreč polne roke dela s pripravami na regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic, ki se začenja to nedeljo. V Ljubljani in nato v Arboretumu Volčji Potok ter na različnih ekskurzijah se bodo ljubitelji vrtnic z vsega sveta spoznavali z vrtnično zgodovino vzhodne Evrope, ki se je zaradi 50-letne osame za nekdanjo železno zaveso razvijala nekoliko po svoje. Vrtničarji vzhoda imajo tudi zato kaj pokazati; ukrajinski Krim, nekdanja vzhodna Nemčija, Češka in druge države tudi obujajo stare sorte in jih razvijajo naprej. V Sangerhausnu v nekdanji vzhodni Nemčiji imajo na 13 hektarih živi muzej več kot šest tisoč različnih sort in več kot 170.000 rožnih sadik, pravi Čopijeva, tudi podpredsednica svetovne zveze.

Zahtevna žlahtnjenje in trg

Vrtnica, roža, ki je v resnici drevnina, saj se je razvila iz skromnega, a uporabnega šipka, se pač ne meni za meje, ki jih postavlja človek. Edina omejitev je bilo nekoč podnebje; šipki so se namreč razvijali le na severni poloobli. A dandanes vrtnica, po drugi strani, kot najbolj žlahtni derivat znanosti o križanju vrst, brez človekove nege ne more obstati v teh žlahtnih oblikah. Če je prepuščena sama sebi, zdivja nazaj v svoje prvotne oblike ali umre, razlaga Breda Čopi, agronomka po poklicu, ki, odkar je v pokoju – ljubiteljsko – vodi društvo navdušenih roželjubov.

Pravih žlahtniteljev med njimi je malo; najbolj znan je gotovo akademik dr. Matjaž Kmecl, ki je po vseh pravilih žlahtnjenja vzgojil mogočen rožni grm z rožnato belkastimi cvetovi, ki ga je pri mednarodnih ustanovah ustrezno prijavil kot sorto 'Prešeren'. Postopki žlahtnjenja, vzgajanja novih sort, so izjemno zahtevni in zahtevajo tudi ogromno izkušenj. Vrtnica je namreč zelo specifična rastlina z dolgo zgodovino, ki je začela svoj veliki pohod v človekovo kulturo kot čajevka na Kitajskem, in se nato kot hibridna čajevka na evropskih tleh začne s križanjem razvijati v neštevilne oblike. Za določenimi vrstami se je tudi izgubila sled, saj jih niso obdelovali naprej in so se zato povrnile v prvotne oblike.

Ko je še, službeno, skrbela za koprske javne parkovne površine, se je Breda Čopi spoznavala tudi z vrtnicami; vedela je, da se delijo na divje, stare in moderne, toda niti približno si ni predstavljala tolikšne raznolikosti. Gojitelji z vsega sveta so do danes ustvarili že skoraj nepredstavljivih 30 tisoč vrst vrtnic, razvoj pa neustavljivo teče naprej. Nenasiten trg išče vedno nove oblike, še zanimivejše barvne kombinacije, še več vonja, še več posebnosti ...

Zato se s temi operacijami ukvarjajo le velike vrtnarske ustanove s potrebnim znanjem in kapitalom; v Evropi jih je kakšnih 200. Nekatere so tako velike, da imajo po milijon vrtnic, pove Čopijeva. Te hiše sledijo spreminjajočemu se okusu trga, hkrati pa, kot veliki modni kreatorji, okus za vrtnice tudi narekujejo. Če je trg pred desetletji še občudoval in spodbujal razkošno lepoto rožnih cvetov, zanemarjujoč opojnost vonja in ne meneč se za krhkost njihovega bivanja, se je ponudba v zadnjih desetih letih prilagodila novemu kulturnemu diktatu družbe, ki na vseh ravneh išče predvsem – zdravje.

Ko so rože v 70. letih prejšnjega stoletja zaradi težnje po razkošju oblik začele bolehati in prehitro osipati cvetove, kar je bil razlog, da so se od njihove estetske uporabnosti na javnih površinah odmaknili tudi agronomi, so veliki proizvajalci prepustili selekcijo naravi in nato začeli znova delati z najbolj odpornimi. Zdaj moderne vrtnice, ki so jih iz njih skrižali, so predvsem zdrave, a hkrati pravilnih oblik, večkratne cvetivosti in mnogotere barvitosti.

Zdravje predvsem

»Ni dovolj, da so vrtnice lepe, temveč morajo biti tudi zdrave. Določene skupine sodobnih vrtnic, kot so mnogocvetne (floribunde) in prekrovne ne potrebujejo več škropljenja, pri velecvetnih (skrižanih čajevkah) pa se je potreba po kemični zaščiti močno zmanjšala. Vse to pomeni, da postajajo sodobne vrtnice spet privlačne za javne nasade, kjer je možnost vrtnarskih intervencij omejena,« razlaga Breda Čopi, ki je tudi mednarodna sodnica. Vsaj trikrat na leto spakira kovčke in potuje na mednarodne razstave, kjer sistematično že kakšno leto prej zasadijo vrtnice.

Podobno so za omenjeni kongres storili lani v Arboretumu Volčji Potok, ko so v grede pod budnim očesom strokovnjaka in sodelavca Nedela Matjaža Mastnaka potaknili rožne grmičke, ki sta jih v svetovno zakladnico prispevali srednja in vzhodna Evropa. Poleg njih so posadili najboljše dosežke zahodnoevropskih vrtničarjev zadnjih petih let, tako da so zdaj v Sloveniji predstavljene najlepše evropske sorte; na enem mestu si je tako mogoče ogledovati kakšnih 1000 različnih vrtnic. S tem kongresom se Arboretum tudi vključuje v svetovno zvezo in mednarodno rožno in parkovno gibanje ter se pridružuje velikim vrtovom, kot so otok Mainau ob Bodenskem jezeru, Zweibrucke, Dortmund, Bagatelle v Parizu, Tet d'Or v Lyonu, Parc la Grange v Ženevi in drugi.

Romanja

Za ljubitelje vrtnic so takšni javni rožni vrtovi kot nekakšne božje poti in v Evropi jih ni malo. V njih se sodobne vrtnice ponujajo kot prava paša za oči ter – znova obujeno – dišeče doživetje za nos. »V primerjavi s sortami starejšega datuma, ki so navduševale predvsem v juniju, sodobne zanesljivo ponovijo močno cvetenje v septembru, mnoge pa ohranjajo rožni vrt privlačen s tem, da cvetijo brez premora od junija do prve slane,« pojasnjuje koprska vrtničarka, ki se je pravkar vrnila iz Lyona, kjer je središče francoskega vrtničarstva. V tem mestu na bregovih Rone in Saone, z odličnimi klimatskimi razmerami, so kar trije rožni vrtovi, žlahtnitelji pa tekmujejo med seboj v vzgoji nove, še bolj čarobne vrtnice.

V tem mestu je doma tudi znamenito družinsko podjetje za vzgojo in ustvarjanje vrtnic Meilland. Francis Meilland je sebi in podjetju ustvaril svetovno slavo z vrtnico Mir ('Peace' oziroma 'Gloria Dei'), ki je ena ključnih sort, tako kot recimo 'Queen Elisabeth' in 'Iceberg', v zgodovini vrtnic. Z njo so se Meillandovi med drugo svetovno vojno umaknili iz Francije v ZDA, jo tam donegovali in ob koncu vojne posvetili svetovnemu miru. Zaradi očetove nenadne smrti je postal šef korporacije pri osemnajstih sin Matthias, ki je izumitelj steklenjakov na tirnicah in bo tudi eden izmed gostov mednarodnega vrtničarskega kongresa.

Zanimivi evropski rožni vrtovi so še v Baden Badnu, Monaku in Ženevi. V francoskem Chamboeufu, od koder so Meillandovi, so celo vas spremenili v muzej in jo prepredli z vrtnicami. Na domačih tleh se je mogoče lepote rožnih grmov poleg v Arboretumu naužiti tudi v Novi Gorici, ki je vrtnico postavila kar v svoj grb, pa v Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer domujejo vrtnice burbonke, v Valdoltri na Debelem rtiču, kjer je zbirka nastajala malo pred letom 2000 prav s pomočjo Brede Čopi, v ljubljanskem Tivoliju, v botaničnem vrtu v Mariboru in še kje.

Svoj mali rozarij ima na vrhu koprske Semedele tudi sogovornica. Nekoliko manj vrtnic, »le« nekaj deset, kot pravi, ima tudi na vrtičku, travniku, ob svoji hiši. Na njenem koščku narave ob hiši ni niti toliko prostora za vrtnine, da bi lahko parafrazirala starosto slovenskih ljubiteljev vrtnic Matjaža Kmecla, ki v svoji knjigi zapiše: »Zmeraj, kadar me življenje pohodi, globoko vzdihnem in si rečem: 'Nič, bom pa solato zalival!'«

Terapevtska moč

Zanjo so bile vrtnice v določenem življenjskem obdobju zatočišče in pomoč, da se je izvlekla iz krize. »To je bilo zame kot neke vrste terapija, ob teh rožah sem našla svoje notranje ravnovesje,« pravi predsednica društva podobno mislečih. »V tem smislu vrtnice tudi združujejo ljudi s podobnimi pogledi in cilji, zato je to druženje vir posebnega veselja.«

Z njenega vrta z lahkoto ugledamo kos morja in dimnike italijanskega Tržiča (Monfalcona) na obzorju, na vrtnice, posajene po vseh kotičih, pa se mora nevajeno oko šele privaditi. Čeprav so to, kot pove že slovenska popačenka gartrože, kraljice vrtov in s svojo bohotno lepoto zbujajo pozornost, je z očmi laika videti, da je z njimi podobno kot pri gobah. Najprej se mora oko zanje odpreti, potem jih nenadoma opazi vsepovsod.

»Ko pridete iz rožnega vrta, bodo vaše oči drugače zaznavale okolico. Parkovna kultura, ki je zame del splošne kulture, zahteva, da se človek nauči opazovati, kaj se v parku dogaja, in da si tudi zna tam oddahniti. Sprehod po parku s cvetjem sicer ni za vsakogar, uživanje v vrtnicah pride šele z leti,« prikima gojiteljica.

Res, ko se oko privadi na popenjavke, grmaste, prekrovne različice, ki tiho cvetijo v vseh kotičkih malega vrta, junij, nekdaj imenovan rožnik, je pač njihov mesec, takrat šele dojamemo, da je pri Bredi Čop vse v znamenju vrtnic. Vrtničarska manija ni nedolžna. Rožnati vzorčki cvetov se ponavljajo na vrtnih blazinah, skodelicah za kavo in čaj, najti jih je tudi na zavesah in celo ovitku za cigarete. »Priznam, rožnata barva lahko postane za druge člane družine nadležna,« se nasmeji ljubiteljica, ko prinese na ogled razkošen šopek cvetja, jasno, vrtnic, v vazi, pripravljen za praznovanje vnukinjinega rojstnega dne.

Za Bredo Čopi in še marsikoga v tem našem prostoru je vrtnica alfa in omega cvetja. Brez nje skoraj ni vrta, pa naj bo kmečki ali mestni, razkazuje se v parkih in na zelenicah, njene liliputske verzije so vzgojili za sajenje v lončke na balkonih in terasah. V vinograde jih radi sadijo tudi vinarji, ker so bolj občutljive od trte in tako pred njo pokažejo, katere bolezni ji grozijo.

Po drugi strani pa so vrtnice s svojim razkošjem oblik, barv in vonjev prava skušnjava za sodobne modne trende. Veliko mladih, vzgojenih v duhu minimalizma, jih zavrača, češ da delujejo preveč kičasto. »Toda ko človek osebnostno dozori, opazi neko posebno lepoto v rožnem cvetu. In navsezadnje, postane toliko zrel, da se mu ni treba izogibati tako imenovanemu kiču samo zato, ker ga drugi označujejo kot kič. Človek razvije svoj okus in med več deset tisoč različnimi vrtnicami je kakšna zagotovo tudi zanj. Sicer pa sem prepričana, da ima prav vsakdo rad lepo, veliko, dišečo – in rdečo – vrtnico. Vsaj v Sloveniji je rdeča vrtnica še vedno sinonim za pravo rožo.«