Robert Waltl: Gledališče je vse, kar imam

Igralec in človek mnogih talentov se decembra rad pohvali, da je dedek z največ otroki v Sloveniji.
Objavljeno
22. december 2017 18.11
Mankica Kranjec
Mankica Kranjec

Je eden najprepoznavnejših gledaliških obrazov pri nas in gonilna sila uspešnega gledališča Mini teater. Robert Waltl je umetnik mnogih talentov in glavni pobudnik oživitve najlepše ulice v Ljubljani. Človek z verjetno najdaljšim neprekinjenim stažem dedka Mraza si vsak december nadene sivo kučmo, belo brado in obleče krznen plašč.

Križevniška

Srečava se na Križevniški ulici v Ljubljani, tik preden odide razveseljevat malčke. »Sem dedek z največ otroki v Sloveniji,« se pošali. Lik dedka Mraza mu je bil najprej dodeljen konec osemdesetih in bil je tisti, ki je v devetdesetih oživil sprevod vseh dobrih mož.

»V decembru se v ta kostum oblečem tudi večkrat na dan. Ko stopim v prostor, kjer me pričakujejo, čutim, kako se ljudje omehčajo. Na obraze jim prikličem nasmeš­ke, pa naj bodo otroci ali njihovi starši. Lepo je,« razmišlja Robert, ki pravi, da ima predpraznične dni rad, ker so polni veselja. Želel bi si, da bi se v prihodnjem letu našel donator, ki bi z veseljem vložil v nove kostume. »Malce obrabljeni so že in potrebovali bi konkretno prenovo. K sprevodu bi si želeli dodati tudi nekaj novih likov in tako popestriti druščino dedka Mraza. Toliko idej imamo,« iskreno pove. Vidi se, da svoje delo opravlja s srcem.

Antarktika še čaka

V zgornjem nadstropju Mini tea­tra si je Robert uredil sobico, kjer preživi večino časa. »Tukaj sem od jutra pa do poznega večera. Gledališče je vse, kar imam, domov za Bežigrad hodim le še spat,« se nasmehne. Pozdravi me tudi prikupna psička Umbra, ki se je Robertu pridružila pred nekaj meseci. Stene njegovega prostora so močnih zelenih in rožnatih barv. Usedeva se na starinske lesene stole, ki štejejo vsaj sto let. Robert si je pisarno preuredil v nekakšno dnevno sobo, polno predmetov, ki jih je prinesel s svojih poti v tuje dežele. »Vsepovsod sem že bil, le na Antarktiki še ne!« me prijazno prekine.

»Sem velik ljubitelj starin. Zbiram jih že vrsto let. Iz Irana sem prinesel perzijske preproge, tudi knjig imam ogromno. Hočeš nočeš se v življenju nabere cel kup reči. Energija starega pohištva ustvari v tej naši hiši neko posebno vzdušje,« pokaže nekaj restav­riranih starinskih kosov. »Imam tudi zbirko starih lutk, ki jih kupujem po vsem svetu. Večina je starih čeških marionet.« Prve je kupil v Pragi v času žametne revolucije.

Za letošnje praznike si je podaril lesenega konjička. Foto: Mankica Kranjec

Odlična ekipa

Z lutkami je napravil nešteto predstav, prav tako za mladino. Z umetniškim vodjo Ivico Buljanom sta ustvarila vrsto uspešnih gledaliških zgodb. Mini Teater vodita od leta 1999 z namenom, da bi okrepila ustvarjanje v postdramskem teatru in gledališču za mlado občinstvo. In ne le gostovanja v tujini, tudi izjemni uspehi so oblikovali to malo gledališče v središču Ljubljane. Med drugim se lahko pohvalijo z več nagradami z Borštnikovega srečanja, med katerimi so velika nagrada za najboljšo uprizoritev, nagrada za scenografijo in za mladega igralca.

»V Mini teatru smo velika družina. Rad rečem, da imamo največji igralski ansambel. Pri nas igra več kot sto igralcev iz različnih slovenskih in tujih teatrov, med njimi je nekaj že upokojenih igralcev in nadarjenih študentov. Vsi so zares odlični,« z veseljem pripoveduje o ansamblu.

Na kratko se dotakne prostora, kjer vse te uspešne zgodbe nastajajo. »Tukaj, kjer je zdaj Mini teater, je stala zelo majhna hiša, vrinjena med dve sosednji. Ko smo ga gradili, so mi pod roke prišli zapisi o neverjetni zgodovini Križevniške ulice. Ponosen sem, da nam jo je uspelo uvrstiti na turistični zemljevid Ljubljane,« navdušeno pove.

»Če sem vedel, da so se tukaj zbirali ljubljanski umetniki, pa sem pred dvema letoma izvedel tudi, da se je pred smrtjo v eni od teh hiš skrival moj najljubši partizanski pesnik Karl Destovnik - Kajuh,« naniza nekaj zanimivih dejstev Robert Waltl.

»Tukaj je živel Prešernov mecen Blaž Krobath. V njegovem stanovanju so se pogosto zbirali Čop, Prešeren in Smole. Krobath je oče Luize Pesjakove, ki je bila rojena v tej hiši, pri njih pa je bila služkinja Ana Jelovšek. Tukaj jo je Prešeren spoznal,« preseneti še z nekaj manj znanimi zanimivostmi.

Od hanuke do božiča

Sosednja hiša, v kateri ima prostor Judovski kulturni center, šteje 500 let in jo ponekod še vedno krasijo freske. »Ko bomo stavbo prenovili, si bom tam na podstrešju poskušal splesti svoje novo gnezdo. Če bo vse po sreči, se bom vanj vselil čez kakšni dve leti,« je odločen. Zanima me, od kod fascinacija nad judovstvom. »Vedno sem bil povezan z ljudmi iz judovske skupnosti. Skupaj smo ustanovili zavod. Njegova osnovna naloga je produkcija žive kulture in umetnosti. Marca organiziramo Festival Hiša strpnosti, uredili pa smo tudi muzej judaike, ki je prvi takšen v Sloveniji,« ponosno pove Robert Waltl. Njegovi daljni predniki naj bi bili Judje, ki pa so sprejeli krščansko vero.

»Ko sem to izvedel, sem le zamahnil z roko in o tem nisem več razmišljal. Pa se je zgodilo, da me je pred šestimi leti judovska kultura tako prevzela, da sem začel zbirati vse o njej,« nadaljuje iskrivi sogovornik, ki po vseh formalnih judovskih pravilih ni Jud.

»Nisem se spreobrnil, prav tako moja mama ni Judinja,« razloži. »Kot umetnik pa lahko opozarjam na dogodke iz zgodovine in problematiko antisemitizma približujem mlajši publiki.« Pravi, da ima rad praznike. »Pa ne le judovske!« se nasmehne. »Pri nas imamo jaslice in smrečico, zraven pa so okraski za hanuko ali praznik luči, ki je največji dogodek teh dni,« pove in še doda, da se je letos obdaroval s prav posebnim darilom.

»Kot otrok sem si vedno želel lesenega konjička, a ga nikoli nisem dobil. Nedavno pa sem ga našel na eni od spletnih strani s starinami in ga naročil iz Nemčije. Zares čudovit je,« se nasmehne.