Rojstvo in razpad Evrope na Balkanu

Zahod je na Balkan odložil negativne značilnosti, ki jim nasproti stoji pozitivna podoba Evrope.

Objavljeno
16. september 2018 13.00
Posodobljeno
16. september 2018 13.00
Velik zločin in izvirni greh Balkana so bili streli Gavrila Principa. FOTO: Dado Ruvić/Reuters
Vili Einspieler
Vili Einspieler
Projekt Evropska unija omogoča Evropejcem, da živijo v miru. Stara celina je tudi Balkan, ki ga bodo oblikovali drugi, če bo širitev EU, zaradi vzpona nacionalizma, spodletela. Mir na evropskem dvorišču bo ogrožen. V objem nacionalizma se bodo zatekli tudi Balkanci, če bo Zahod gledal nanje le kot na one tam spodaj, ki so problem Evrope in njen duševno zaostali sorodnik.

Razvpiti pojem balkanizacija je nastal kot posledica balkanskih vojn in prve svetovne vojne. Negativno vrednotenje Balkana se je na Zahodu utrdilo tudi zaradi krvavega razpada Jugoslavije. Ker so bile meje novonastalih večnacionalnih držav vzpostavljene s silo, večina balkanskih političnih voditeljev še ne zmore preseči nacionalnih delitev. Zatekajo se v risanje novih meja. Ne zanima jih iskanje skupnega imenovalca. Nova znanstvena dognanja, ki so Podonavje postavila za zibelko evropske civilizacije z avtohtonim slovanskim narodom na Balkanu, so jim španska vas.

 

Druga Evropa izgubljena za Zahod


Ime Balkan se je uveljavilo ob prelomu 19. stoletja, ko se ga je začel prijemati političen prizvok. Bolgarska zgodovinarka Marija Todorova je v knjigi Imaginarij Balkana zapisala: »Civilizirani svet se je prvikrat hudo vznemiril v času balkanskih vojn. Velik zločin Balkana, njegov izvirni greh, pa so bili streli Gavrila Principa.« Slika Balkancev je poudarila nasilje kot njihovo osrednjo značilnost, ki do takrat ni prevladovala.

Balkan je ob koncu 19. stoletja zajemal države, nastale iz otomanskega cesarstva: Grčijo, Srbijo, Črno goro, Romunijo in Bolgarijo. Takrat skoraj ni bilo sledu o podcenjevanju. Balkanizacija večinoma pomeni lomljenje zemljepisnega območja na majhne in pogosto sovražne enote. Beseda je postala del političnega besednjaka s pogodbami po prvi svetovni vojni, ki so zapečatile novo razdelitev Evrope. Besedi balkanizacija je pripadlo mesto sopomenke za povratek k plemenskemu, zaostalemu in barbarskemu. Nadeli so mu oznako Druga Evropa, ker se njegovi prebivalci ne želijo prilagoditi vedenjskim normam, ki si jih je za vodilo postavil omikan svet. Po drugi svetovni vojni so Balkan križali z novim demonom – komunizmom. Razglašali so ga za izgubljenega za zahodni svet.

Balkan se je močno prekrival z orientalskim (nesnaga, apatija, lenoba in neučinkovitost), imel pa je še dodatne značilnosti, kot so okrutnost, neolikanost, nestalnost in nepredvidljivost. Kot tak je veljal za nesprejemljivega in zaostalega. Za vsako še tako drobno izboljšavo v balkanski civilizaciji so pripisovali zasluge Evropi, ki je sinonim za napredek, je čista, urejena in ima trden značaj. Podoba Balkana je postala več kot stereotip.


Izvor svetovne pismenosti?


Lepenski Vir je leta 1965 ovrgel prevladujoče prepričanje, da je človek na to območje redko zahajal, da je bil tu samo kot begunec ali mimoidoči, ki je za sabo puščal nepomembne in nepovezane sledi svoje navzočnosti. Prva civilizacija je naseljevala območje Podonavja približno 10.000 do 12.000 let pr. n. št. in se širila proti Alpam, Jadranu, Črnemu morju in Karpatom. Po domnevah strokovnjakov so prebivalci to območje zapustili okoli leta 4500 pr. n. št. Območje Srbije, deloma Romunije, Bolgarije in Makedonije je znova postalo kulturno središče predzgodovinskega sveta v naslednjem tisočletju. V okolici Vinče je bila ustvarjena neolitska kultura. Zaradi količine najdenih artefaktov in več sto keramičnih fragmentov je vinška civilizacija postala nedoumljiva uganka.

image
S civilizacijo iz Vinče se zastavlja vprašanje, kje se je rodila prva pisava na svetu. FOTO: panacomp.net


Izsledki raziskav pričajo o visoki stopnji pismenosti ljudi iz tega obdobja. Pripadniki vinške kulture so vzpostavili sistem 48 znakov, ki so bili namenjeni za komunikacijo. Šlo naj bi za linearno pisavo abecednega značaja. Razvoj črkovne pisave v Vinči se je začel pred poznejšimi piktografskimi, klinastimi in hieroglifskimi pisavami, ki veljajo za najstarejše in prve pisave človeške civilizacije. Ta ugotovitev je omajala teorije, od kod izvira svetovna pismenost.


Protoslovani so bili žrtve genocida


Genetik Albert Piazze se je pred dobrimi dvajsetimi leti spraševal, kdo so Evropejci. Po njegovem je genetika edina znanost, ki lahko odgovori na to vprašanje. Vprašanje, kdo so Balkanci, razvnema razmišljanje poznavalcev od Triglava do Vardarja.
Haploskupina I (haploskupina je skupek podobnih haplotipov, skupin med seboj tesno povezanih genov, ki se navadno dedujejo skupaj in nakazujejo skupnega prednika) spada med najstarejše haploskupine in je stara okoli 40.000 let. Pred približno 20.000 leti se je razdelila na haploskupini I1 (nordijska) in I2 (specifična za Slovane), ki sta se členili še na podskupine.

V Evropi je v času vinške civilizacije prevladovala haploskupina I2a. Ta je najbolj razširjena pri prebivalcih BiH, Hrvaške, Srbije, Črne gore, Makedonije, Slovenije, Bolgarije, Romunije, Moldavije, zahodne Ukrajine in Belorusije, nekaj manj pa tudi pri prebivalcih Grčije, Madžarske, Poljske, Slovaške, jugozahodne Rusije in Albanije. Poleg haploskupine I2a je za Slovane značilna haploskupina R1a. Obe najdemo po celotni Evropi. Pred 10.000 leti sta se verjetno haploskupini I2a in R1a srečali in spojili. Kjerkoli so naseljeni Slovani, obstajata ti dve haploskupini. Kjer Slovanov ni, tam teh dveh skupin ni. Govorimo lahko o nekakšnih protoslovanih.

Izginotje vinške civilizacije je domnevno povezano s prodorom ljudi haploskupine R1b v Evropo. Ta je najbolj pogosta pri prebivalcih zahodne Evrope (Irska, Škotska, Wales, Katalonija ...). Strokovnjaki predvidevajo, da je skupina R1b izvedla invazijo in genocid nad prebivalstvom haploskupine R1a. Zato Slovane imenujejo Indijanci Evrope. Haplotipi R1a pričajo, da so se med preseljevanjem ljudstev Slovani umikali iz Podonavja proti vzhodu in severu čez Karpate.

Okoli 1300 let pr. n. št. je izbruhnila velika vojna. Z območja Donave so izginile velike civilizacije, ki so se veliko pozneje vrnile pod imenom Iliri. Ena večjih vojn je bila ilirsko-rimska vojna, ki je trajala približno 200 let. Kljub zmagi je Rim dal Ilirom mestne pravice, ki so jih izenačile z rimskimi državljani. Kmalu po vojni med Rimljani in Iliri se je center Rima začel premikati na Balkan. Sremska Mitrovica je postala eno od štirih glavnih mest imperija.

V 4. stoletju so se bili tudi boji med arijansko različico krščanstva, ki jo je priznavala večina Evrope, in rimsko. Ker je rimsko krščanstvo vsiljevalo dogmo, kruta pravila in predpise, ki so bili Slovanom tuji, ti niso več želeli živeti v rimskem cesarstvu. Spopadla sta se zahodni način razmišljanja, ki je utelešen v redu, zakonu, krutih načelih in drugačen slovansko-vinško-ilirski pogled na svet. Iliri so negovali krščanstvo, ki je bila mešanica poganstva in arijanstva. Tudi takrat je obstajal alternativni pogled na svet in stalen spopad z zahodno materialistično paradigmo. Številni dokazi pričajo o kontinuiteti med Iliri in Slovani.


Negativni Balkan in pozitivna Evropa


Večina zgodovinarjev ni zagovarjala ideje o preseljevanju Slovanov do 17. stoletja. Takrat je bila prvič predstavljena teza, da so Romani avtohtono prebivalstvo Balkana, Slovani pa so se doselili. Ideja je zares zaživela v 19. stoletju na berlinskem kongresu, ko je Avstro-Ogrski ustrezalo, da Slovani na Balkanu niso avtohtoni, saj tako nimajo pravice do svoje države.

Pred umetno delitvijo na na novo narejene nacije na Balkanu ni bilo medsebojnih vojn. V arheoloških slojih neolitika ni dokazov o militantnem duhu pripadnikov vinške civilizacije. Na svet so gledali kot na edinstveno stvaritev, kjer ima vse svoje mesto. Človek je bil slika makro- in mikrokozmosa, torej del celote in ne kot na Zahodu atomiziran in odtujen posameznik. Iliri se med seboj niso vojskovali. Zanje je bila značilna zavest o skupnem izvoru, ki je bila nasilno izkoreninjena v zadnjih nekaj stoletjih.

Nastanek militantnega duha na Balkanu so v novejši zgodovini spodbudili zunanji dejavniki in tuji interesi. Nekateri tukajšnji narodi sprejemajo svojo balkanskost, drugi pa vsako povezavo z njo odločno zanikajo. Balkanski narodi želijo dokazati, da niso del odvratne podobe, ki so jo ustvarili drugi. Na Balkan je Zahod odložil negativne značilnosti, ki jim nasproti stoji pozitivna podoba Evrope.

Evropa se konča tam, kjer to želijo politiki. Nova spoznanja pričajo o tem, da je vinška kultura cvetela na tleh Evrope pred prvimi antičnimi civilizacijami. Od Vinče do danes obstajajo ista genetika, pisava, jezik in isti miti. Iz teh dognanj je mogoče sklepati, da obstaja kontinuiteta med vinško civilizacijo in Slovani. Na podlagi najdb iz Lepenskega Vira in Vinče lahko predvidevamo, da se je Evropa rodila in rasla na Balkanu. Ni mogoče izključiti, da bo tam tudi razpadla.