Ronaldove solze

Eden mojih najmočnejših športnih spominov sega v leto 2004, ko je na Portugalskem potekalo evropsko prvenstvo v nogometu. Domačini so se prebili vse do finala, kjer so jim načrte senzacionalno prekrižali Grki. Nekaj sekund po zadnjem sodnikovem žvižgu je režiser prenosa preusmeril pozornost na Cristiana Ronalda. Bil je eden od zvezdnikov prvenstva. Njegov otroški obraz, gelirane lase in blond pramene smo videvali vsepovsod. Po videzu je bil bližje skupinam Bepop ali Game Over kot pa latino-mačo soigralcem z Luisom Figom in Ruijem Costo na čelu. Toda bil je vražje spreten nogometaš. Pa tudi vražje čustven. Mislim, da je režiser prenosa stavil na to. Ujel je njegov portret, kako strmi v daljavo. Nekaj sekund zatem se je zlomil, sklonil glavo in zaihtel kot majhen otrok.

Ne nasedajte solzam, CR7 se lahko vedno vrne

Na Ronaldove solze sem postal pozoren natanko dve desetletji po tem zanj tragičnem finalu. Vmes je postal najboljši nogometaš na svetu. Po mnenju mnogih celo najboljši nogometaš vseh časov. V dresih Manchester Uniteda in madridskega Reala je osvojil dobesedno vse. Portugalsko reprezentanco je popeljal do evropske krone. Na vrhuncu moči je dosegal šestdeset golov na sezono.

S to popotnico je prišel na evropsko prvenstvo 2024. Portugalska se je v osmini finala pomerila s Slovenijo. V 105. minuti bi lahko odločil srečanje, vendar je slovenski vratar Jan Oblak ubranil njegovo enajstmetrovko. Človek bi pričakoval, da bo izkušeni zvezdnik stoično prenesel zapravljeno priložnost. Ampak ne. V odmoru med podaljškoma je ihtel kot majhen otrok. Kot nekoč na domačem euru. Le da mu tokrat ni bilo devetnajst, ampak devetintrideset let.

V 105. minuti bi lahko odločil srečanje proti Sloveniji, vendar je slovenski vratar Jan Oblak ubranil njegovo enajstmetrovko. FOTO: Kirill Kudryavtsev/AFP

Portugalska je naposled izločila Slovenijo, ampak to nima zveze s to kolumno. Pomudimo se pri Ronaldovih solzah. Še danes se mi zdijo fascinantne. Portugalec je dotlej neštetokrat izkusil nepredvidljivost nogometne igre. Ničesar mu ni bilo treba dokazati – že zdavnaj je dokazal vse. A kljub temu si je zmage želel tako močno, da ni mogel brzdati čustev. Ob pogledu na njegove mučeniške grimase sem pomislil: Ronaldo je srečen človek. Če več kot dvajset let počneš eno in isto, če se izmojstriš do nepredstavljive ravni in če te petkrat razglasijo za najboljšega na svetu, ti pa si za uspeh še vedno pripravljen prelivati kri, znoj in solze, potem ne moreš biti drugega kot srečen. Našel si dejavnost, ki osmišlja tvoje življenje.

O Ronaldovi sli po dokazovanju je bilo prelitega že veliko črnila. Navsezadnje sta mu ravno popolna predanost nogometu in stroga disciplina omogočili, da je v poznih tridesetih ohranjal vrhunsko formo. Toda tanka je meja, ko človekova največja odlika postane njegovo največje breme.

O Ronaldovi sli po dokazovanju je bilo prelitega že veliko črnila. Navsezadnje sta mu ravno popolna predanost nogometu in stroga disciplina omogočili, da je v poznih tridesetih ohranjal vrhunsko formo. FOTO: Thomas Coex/AFP

To je bilo boleče očitno na letošnjem svetovnem prvenstvu. Ronaldo je igral na vsakem srečanju, tudi na zadnji tekmi skupinskega dela, ki ni odločala o napredovanju. Dokazal je, da lahko pri enainštiridesetih parira dve desetletji mlajšim tekmecem. Dokazal – nič manj, ampak tudi nič več kot to. Njegove predstave bi težko opisali kot dodano vrednost k igri portugalske reprezentance. Še več, pogosto se je zdelo, kot da so njegovi soigralci v krču zaradi njegove nesporne avtoritete na igrišču. Ko je po porazu v osmini finala proti Španiji zelenico zapuščal s solznimi očmi, sem podvomil o njegovi sreči. Pa ne zato, ker je naslov svetovnega prvaka edina manjkajoča lovorika v njegovi vitrini in ker je postalo jasno, da bo bleščečo kariero sklenil brez nje. Ne, zdelo se mi je, da njegova sreča in nesreča delujeta na isti pogon, ki sliši na ime neusahljiva želja. Motivacija in razočaranje sta bližnja sorodnika, Ronaldo pa vzbuja vtis človeka, ki nikoli nima dovolj. Pravzaprav bi na to lahko pomislil že po njegovi zgrešeni enajstmetrovki proti Sloveniji, ampak iz nekega meni neznanega razloga nisem.