S 310,9-kilogramsko bučo velikanko zmagal Martin Jehart

Gornja Radgona – Že slabo desetletje organizatorji gornjeradgonskega kmetijskega sejma Agra skupaj s Kmečkim glasom pripravljajo tudi izbor najtežje buče in zadnja leta prihajajo na ta tekmovanja vedno večje bučne pošasti. Letos je s svojo 310,9 kilograma težko ljubljenko zmagal Martin Jehart, študent in glasbenik iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu, ki pravi, da vzgojiti takšno bučo ni kar tako.

Martin je študent hortikulture in vizualne umetnosti, kar je povezano z urejanjem prostora in vzgojo rastlin, zato mu takšno početje ni tuje. Za povrhu imajo doma v Šmartnem vrtni center in vrtnarijo, tako da ima na voljo tudi prostor in potrebno opremo. »Za buče velikanke me je navdušil Janko Lovše iz okolice Trebnjega, ki je zagotovo najuspešnejši gojitelj buč velikank pri nas. Letos bo z bučo, ki jo hrani za jesensko državno tekmovanje v Mozirskem gaju, verjetno presegel težo 600 kilogramov,« pravi mladi navdušenec, ki mu je doslej uspelo vzgojiti največ 360-kilogramsko bučo. »Zdaj imam eno, ki je verjetno še težja in jo prav tako hranim za državno tekmovanje.« Izbor na sejmu Agra je po njegovem malce prezgodaj, saj buče konec avgusta in v septembru še vedno rastejo in v dobrih razmerah lahko takšna velikanka v enem dnevu pridobi skoraj dvajset kilogramov. To se seveda pozna pri končnem rezultatu.

Toda da zraste takšna velikanka, je potrebno veliko dela, pa tudi srečo je treba imeti z vremenom. »Bučo, s katero sem zmagal na Agri, sem vzgojil na prostem, kjer letos razmere niso bile najboljše, začela so se že hladnejša jutra in dežja je bilo preveč. Če bi jo posadil v rastlinjaku, bi bilo lažje in bi bila še večja,« pravi Martin. A tudi v rastlinjaku buče ne zrastejo kar same. Z očetom vsako pomlad vzame vzorce zemlje z njive, kjer namerava posaditi svoje buče, in jih pošlje v laboratorij v ZDA. Ko dobita rezultate analize, se odločita za ustrezna gnojila, ves čas rasti buč je treba skrbeti za varstvo pred boleznimi, tudi s škropivi, v suši pa je treba tudi obilno zalivati. Zadnje čase so velika težava polži, ki bi, kot pravi, počasi pojedli tudi tristokilogramsko velikanko, če jih ne bi vsak dan pobirali in posipavali sredstev proti njim. Za povrhu začnejo buče hitro gniti ali pokati, če je vode preveč ali premalo. »Marsikdo po treh ali štirih mesecih obupa in pusti vse skupaj.«

Z gojenjem buč velikank, v glavnem ameriške sorte atlantic giant, se tako v Sloveniji ukvarja le kakšnih dvajset ljubiteljev, pravi. Je pa gojiteljev tako pri nas kot v svetu vsako leto več. Za zdaj so še vedno vodilni Američani, pri katerih so največje buče lani presegle težo 900 kilogramov in na letošnjih tekmovanjih že pričakujejo rekorderko, ki bi tehtala čez tono.