S fantom ne znava narediti koraka naprej

Sem absolventka in konec študija je bil zame velik šok, še posebno ker se je moja socialna mreža precej razpršila. Nastala je praznina, novega materiala, s katerim bi jo zapolnila, pa kar ni. Bojim se obdobja, ki prihaja, veliko strahov je povezanih z iskanjem službe, počutim se izgubljeno in negotovo. 
Celotno situacijo je še otežila kriza v odnosu s fantom. Morda je ta celo glavni izvor mojih težav. Tudi on je absolvent, skupaj sva pet let. Za oba je bila to prva resna zveza, če temu sploh lahko tako rečem. Ves čas sva jo prilagajala študentskemu načinu življenja. In ravno to, kar sem nekoč najini zvezi štela v plus, je zdaj postalo velik minus. Začelo me je motiti, da toliko sama hodim okrog, da ne zmorem čutiti večje pripadnosti in povezanosti s fantom, da ne zmoreva narediti koraka naprej, da me njegova družina ne dojema kot svoje. Ker se obema izteka študentski status, se bo kmalu treba odločiti, kje bova živela – on si želi nazaj domov, jaz bi rada ostala v prestolnici.

Poskušala sva se pogovarjati o tem, pa fant kar ne zdrži (češ da ni tako hudo in da bova itak vedno skupaj ...). Meni pa je to stanje tako neznosno, da vedno znova načenjam to temo (on nikoli), vendar počasi izgubljam voljo, ker imam občutek, da samo jaz vidim probleme in sem se samo jaz pripravljena truditi za izboljšanje zveze (on pa običajno moje poskuse, da bi kaj razrešila, prekine s kako povsem banalno temo, z zehanjem, objemi, šalami itd.). Zato postajam vedno bolj jezna in zajedljiva. Očita mi, da sem hladna, da kompliciram in kritiziram. In tako se vrtiva v začaranem krogu.

Glede na to, da sem si izbrala fanta, ki je podobno čustveno neodziven kot moj oče, se bojim, da bom tudi v prihodnje naletela na tak tip moškega. Ali lahko to kako preprečim? Zanima me tudi, kakšne okoliščine v družini naredijo človeka tako čustveno neodzivnega in kaj bi lahko pripomoglo k spremembi takšnega načina funkcioniranja? Kaj lahko jaz naredim pri tem? Rada bi namreč naredila vse, kar se da, saj fanta kot človeka zelo spoštujem, rada ga imam in mi je značajsko zelo blizu. Občasno se bojim, da sem pa mogoče res preveč zahtevna in nečimrna v odnosu do njega.

Razmišljam tudi v smeri, da sva se prehitro spoznala in sva si zaradi manjkajočih izkušenj postala preveč samoumevna. Od tod strah, da bi se zdaj razšla, potem pa ugotovila, da je bilo to, kar sva imela, potencial za trajen odnos. Vseskozi spremljam zgodbe prijateljic pri iskanju partnerjev in dobivam občutek, da se je potrošniška logika naselila tudi v odnose in da se moški (verjetno tudi ženske) večinoma niso pripravljeni truditi za kakovosten in dolgotrajen odnos, da težijo h kratkotrajnim zadovoljitvam, pač v smislu »imam te, dokler te potrebujem in ne dobim koga boljšega«, in to mi vzbuja še večji strah pred tem, da bom vržena na ta »trg«, kjer lahko hitro postaneš le ena izmed … 
Še in še bi lahko pisala o svojih strahovih, pa se bojim, da se ne bi prebili skozi. Že vnaprej hvala za vaše mnenje. Zdenka

Vsi smo zbegani in prestrašeni pred večjimi spremembami in izzivi, ki jih pred nas postavlja življenje. Razlikujemo se v tem, kako se s to zmedo in strahovi spopadamo. To pomeni, kako jih premagujemo, koliko imamo zaupanja vase, v druge, v svet in življenje okrog nas. Vsega tega smo se (ali pa ne) večinoma naučili v svoji izvorni družini.

Vaš oče očitno ni bil samo čustveno nespreten, ampak vam tudi ni zmogel ali znal dati ustrezne samozavesti. Za povrhu tudi mati verjetno ni bila ravno najboljša opora. Doma niste dobili te varnosti in občutka, da boste v življenju zmogli, če bo treba, tudi sami. Zaradi tega se oklepate fanta, ki vas na neki način ne jemlje resno. To, da očitno ne jemlje resno niti sebe, ni nobeno opravičilo. Iskreno se vprašajte, ali ste še z njim zaradi vajinega odnosa ali samo še iz strahu pred »biti sama«. Mislim, da vaša glavna dilema ta trenutek ni odločitev, kje bosta živela, ampak ali bosta ostala skupaj.

Vaša domneva, da če zapustite tega fanta, bo naslednji spet zelo podoben njemu (in vašemu očetu), je zelo blizu resnice. Če ne bo podoben, vam ne bo privlačen. To pa še ne pomeni, da nimate nobene izbire. Vajin problem s fantom ni tako velik zaradi tega, ker je on čustveno neodziven, saj bi se vi na svoji stop­nji osebnostnega razvoja čustveno zelo odzivnega moškega verjetno preveč bali, da bi si upali z njim v intimni odnos.

Vajina (njegova?) težava je predvsem v tem, da vas fant ne jemlje resno, da se ne zaveda težav v vajinem odnosu in da noče sodelovati pri njihovem odpravljanju. Partnerjev ni preveč pametno zapuščati, ker so kakršnikoli že. Zapustimo jih, ko smo odločeni, da nam tak odnos nikakor ne ustreza več, nad partnerjem pa smo obupali, da je pripravljen res kaj narediti, da bi bil drugačen. Če se je vdal partner, ne pomeni, da se moramo vdati še sami. Če boste zapustili tega fanta, tega torej ne storite zato, ker je tak, kot je. To storite, če ne bo naredil čisto nič za to, da bi postal drugačen – najprej do sebe in potem do vas. Če ga boste zapustili, bo vaš naslednji partner verjetno res precej podoben. A morda se bo zavedal svojih težav in bo imel voljo, da kaj spremeni. Če že kaj, bi vam svetoval, da ste pozorni na te njegove lastnosti.

Glede potrošniške logike pa bi napisal samo to, da tisti, ki so jo sprejeli, imajo tudi temu primerne odnose. Ko so doma sami s sabo, se srečajo z vsem, kar poskušajo odriniti z raznoraznimi aktivnostmi in blefom. Vi vztrajajte na svoji poti, pristen odnos do sebe in drugih je največ, kar lahko v življenju imamo. Če vam na tej poti ne bo mogel slediti vaš fant, boste slej ko prej našli moškega, ki bo to zmogel. In vas jemal resno!

Mladi ste, vse je še pred vami. Časa, da se v miru odločite, je več kot dovolj. Ne pritiskajte preveč nase, pa tudi ne čakajte, da se bo kaj uredilo samo od sebe. Naučite se poslušati in si zaupati in ob pravem času bodo prišli odgovori, ki jih potrebujete in jih hkrati zmorete. Strahovi bodo ostali tudi po tem, če ne povsem taki, pa nekoliko drugačni. A ko se odločite, ne dovolite, da vas ustavijo. Strahov nimamo, da bi nas ustavljali – njihov namen je, da nas naredijo previdne in premišljene v svojih odločitvah in korakih. Želim vam, da se pravilno odločite in potem zdržite – zase!