S hčerko se ne razumeva

Hčerka, ki jih bo kmalu dopolnila petnajst, s svojo nesramnostjo že močno pretirava. V bistvu je tako, da nad njo nimam nobene avtoritete, po milji volji me zmerja, seveda nič ne uboga ...

Objavljeno
23. oktober 2019 09.00
Posodobljeno
23. oktober 2019 09.00
FOTO: Shutterstock
Izidor Gašperlin
Izidor Gašperlin
Imam težavo, ki je sama ne znam več rešiti. Moj problem je hčerka, pravzaprav to, da se nikakor ne razumeva in ne najdeva skupnega jezika. Popolnoma razumem, da je zdaj v težavnih letih – kmalu jih bo dopolnila petnajst, ampak včasih se mi zdi, da s svojo nesramnostjo že močno pretirava. V bistvu je tako, da nad njo nimam nobene avtoritete, po milji volji me zmerja, seveda nič ne uboga ...

Ob tem me sploh ne upošteva in se me tudi sramuje. Primer: s športnim klubom so imeli petdnevne priprave ob morju. Z njo je bil tudi mož, z njim se zelo dobro razume. No, jaz sem prišla k njima na obisk za en dan. Ko me je zagledala, je začela vpiti, da se ji ne smem približati, da sem ji vse pokvarila, da se pred mano ne more spros­titi ... Šla je jokat v sobo, kjer so jo prijateljice tolažile. To me je res zelo prizadelo. Podobno se dogaja ves čas in sploh ne morem razumeti, zakaj, saj do nje nisem nesramna, še manj stroga, kot so pač nekateri starši.

Rodila sem jo, ko sem imela komaj šestnajst let. Lahko trdim, da sem to odgovornost sprejela zelo resno, vzgajala sem jo tako kot mame pri tridesetih. Posvetila sem ji vse svoje življenje in nikoli ni bila prikrajšana prav za nobeno stvar. Včasih je bilo težko, ampak nikoli mi ni bilo žal, da sem sprejela to odgovornost. Žal mi je zdaj, saj sem vedno sanjala, kako se bova s hčerko razumeli, da bova prijateljici ... zdaj pa me ne more niti videti. Prosim vas za kakršen koli nasvet, kako naj se zbližava.
Obupana mama

Pri šestnajstih ste se soočili z zahtevno nalogo matere. S takratnimi izkušnjami in (ne)zrelostjo ste se morali nekako prebiti. Sproti ste se morali učili, kaj pomeni biti mati. Hčerkin odnos do vas kaže, da vam nekatere naloge niso šle najbolje od rok. Pa se vam ni treba obtoževati, ker ste naredili največ, kar ste zmogli. Ampak očitno to ni bilo dovolj in se boste morali truditi in učiti še naprej. Predvsem pa boste morali nekaj korenito spremeniti. Mame, ki se tako izrazito posvetijo otrokom, lahko naredijo veliko škode njim in sebi. Sicer z najboljšimi nameni, pa vseeno ... Vam bom poskušal s komentarji nekaterih vaših stavkov nakazati, v katero smer naj bi šle te spremembe.

Pišete, da se s hčerko ne razumeta in ne najdeta skupnega jezika. Pravilno bi bilo, če bi napisali, da hčerke ne razumete in z njo ne najdete skupnega jezika. S tem bi pokazali, da se zavedate različne odgovornosti, ki jo imata za vajin odnos. Gre za zelo neenakovreden odnos, zato bi morali vi nositi skoraj vso odgovornost. Pa jo, se je zavedate? Koliko se po nepotrebnem krivite in bremenite za odnos z vašimi starši? Koliko odgovornosti so starši po krivici naložili na vaša pleča, morda to še vedno počnejo? Pomenljiv je hčerkin očitek, da se ob vas ne more sprostiti.


Dekle potrebuje mamo, ne prijateljice.


Najverjetnejša vzroka sta, da ji preveč »dihate za ovratnik« ali da mora ona bolj skrbeti za vas kot vi zanjo. Šele ko si boste odgovorili na ta ključna vprašanja o odgovornosti, se boste znašli na začetku dolge in naporne poti izboljšanja odnosa s hčerko. Vašega do nje in ne vajinega! Otroški možgani so namreč »narejeni« tako, da ne morejo zavrniti starša, ki pride do njih na pravi način. Lahko mu ponagajajo, ga preizkušajo, ali misli resno, ali bo res vztrajal ...

Hčerka ne potrebuje prijateljice, ampak mamo. Ker ste se prezgodaj srečali z materinstvom, ste se tega lotili na način, ki ste ga takrat najbolj poznali – poskušali ste biti prijateljica. Domnevam, da je hčerki tudi zaradi tega nerodno (vi rečete, da se vas sramuje), ker do nje pristopate na neprimeren način. Avtoritete si pri hčeri zagotovo ne boste pridobili s tem, da ne bo za nič prikrajšana, ampak nasprot­no s tem, da jo boste prikrajšali za tisto, kar ni prav. Ampak to bi morala biti bolj očetova naloga. Na pomanjkanje avtoritete pri hčerki verjetno vpliva tudi možev odnos do vas. Vas on spoštuje in upošteva ali se obnaša do vas podobno kot hči? Pišete, da se hčerka z očetom zelo dobro razume. Ali to pomeni, da ji preveč popušča? Se mož raje zameri vam kot njej? Jo ustavi, kadar je nesramna do vas? Ji jasno pove, da je to narobe? Hčerka sploh čuti kakšne posledice zaradi svojega vedenja?

Njen odziv na morju je lahko posledica ravno vašega pretiranega ukvarjanja z njo. Dekle je v puberteti, potrebuje svoj pros­tor, na neki način se mora odcepiti od vas. Če ste ji ves čas za petami, sploh če vam jasno pokaže, da vas ne potrebuje, je njen odpor razum­ljiv. Verjetno vsega skupaj niti ne razume najbolje in samo sledi temu, kar čuti. To bo počela vedno bolj in prav je tako. Glavni namen pubertete je ravno (čustvena) odcepitev od staršev. Za mladostnika je to izjemno naporen proces, tako da ni čudno, če se hčerka občasno obnaša na videz nerazumno.

Sprašujete, kaj storiti, da bi se zbližali. Za začetek ji pustite, da se odmakne od vas, da zadiha. Ob tem pa ji pustite občutek, da ste vedno tam zanjo, če vas bo potrebovala. Ampak odločitev, ali vas potrebuje, prepustite njej. Tvegajte ta korak, zato da bo nekoč prišla nazaj. Ne kot prijateljica, ampak kot hčerka! To je v bistvu glavno, kar si želi od vas – biti sprejeta kot hčerka. Svojo pozornost raje usmerite v odnos do sebe in vajinega z možem. Tam lahko največ storite, s tem boste veliko naredili tudi za hčerko. Zase morate poskrbeti v odnosu z možem, pri njem morate najti tolažbo, pomoč in podporo. Starševstva se morata lotiti skupaj. Poskusite se odkrito pogovoriti z njim. Povejte mu, kako vam je v odnosu z njim in tudi s hčerko. Ne pogovarjajta se več prek hčerke, ampak odkrito med sabo.

Zaradi obupa, ki preveva vaše vprašanje, se bojim, da te moje nasvete doživljate bolj kot iluzijo. Če je tako in imata tudi z možem velike težave zaradi prepirov ali odtujenosti, vam predlagam, da si vsi trije poiščete pomoč pri družinskem terapevtu. Poleg tega, da se bosta na terapiji učila biti boljša starša, bosta hkrati izboljševala svoj odnos. Koliko bosta pri tem uspešna, bosta najbolje videla iz hčerkinega obnašanja. Ko se bosta spremenila vidva, se bo spremenil tudi njen odnos do vaju.
***
Izidor Gašperlin je partnerski in družinski terapevt.

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje.

Svetujejo Tjaša Kočevar (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo starševIzidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.