S kolesom ob Donavi po poti, ki je (še) ni

Neskončno sem se veselila vikenda. Tri dni kolesarjenja ob Donavi! Je sploh lahko kaj lepšega?

Objavljeno
07. julij 2019 11.30
Posodobljeno
07. julij 2019 11.30
Kolesarska steza ob Donavi vzhodno od Beograda obstaja predvsem na papirju. V teh krajih se večkrat zgodi, da objavijo nekaj, česar (še) ni. Foto Milena Zupanič
 

Na spletni strani evropske donavske poti EuroVelo 6 so objavljeni natančni napotki, kje in kako. Gledam tisti del poti, ki gre od Beograda proti romunski meji. Vabijo me fotografije krasne kolesarske poti s pogledi na redke ptice v zamočvirjenih rokavih, kačje pastirje, ki švigajo nizko nad lenobno vodo, orjaške vrbe, ki dajejo globoko senco.

V fotelju beograjskega stanovanja si z lahkoto predstavljam, kako si, vsa prepotena in prijetno utrujena, na bregu mogočne Donave tlačim v usta sladke marelice, ki jih je zdaj tod okoli kolikor hočeš, s pogledom na neskončno reko, ki je ponekod kot morje, široka nekaj kilometrov. Ničesar od tega nisem videla.


Srbije so tri


Poti sem se veselila tudi, ker se bom peljala v drug svet – iz Beograda v Vojvodino. Ta mogočna reka, naravna pregrada, je stoletja ločevala Turčijo in Avstro-Ogrsko. V današnji Srbiji so v resnici tri zelo različne Srbije: južna, v kateri so 500 let gospodarili Turki, vojvodinska, ki je bila večino tega časa pod avstrijsko oblastjo, in beograjski pašaluk, kakor se je po turško imenovala največja upravna enota, ki je bila zmeraj nekaj posebnega, saj je bila neposredno podrejena glavni pisarni velikega vezirja v Istanbulu. Razlike, ki so se kopičile skozi stoletja, so vidne še danes. Na zunaj in navznoter, v ljudeh.

Naslednji dan že navsezgodaj zjutraj, ko je sonce še čisto nizko nad obzorjem, kolesarim po Pančevskem mostu čez Donavo. Z avtom sem že dirjala tu čez, a s kolesom je drugače. Sredi mostu se ustavim in zrem v neskončno reko, ki je pritekla iz Evrope, skoraj dva tisoč kilometrov daleč, v svet, za katerega ne moremo več reči, da je Evropa, kakršno poznamo Evropejci. Ko živiš nekje drugje, bolje vidiš sebe in druge. Vidiš, kaj je to Evropa in kaj Evropa ni.

Donava ima pred seboj še tisoč kilometrov skozi kraje, ki so bili zmeraj drugačni, tekla bo mimo ljudi, ki so morali nekoč potovati tedne in tedne, da so prišli v Evropo. Danes premaga letalo razdaljo v dobri uri ali dveh in to daje privid bližine. A v resnici je razdalja še zmeraj enako velika kot nekoč.

Na spletu je pisalo, da s Pančevskega mosta zavijem desno in po nekaj sto metrih bom prišla na kolesarsko pot ob Donavi. Natanko tako napravim. Najdem smerokaz, ki me vodi k reki. A sem presenečena: tu ni nobene kolesarske steze, sploh nobene poti. Do koder mi sega pogled, raste do pasu segajoča trava. Tu se ne da kolesariti.

image
Skriti rokavi in popoln mir spremljajo tiste, ki se podajo na potep ob Donavi. Foto Milena Zupanič


Vrnem se k smerokazu. Ko ga spet temeljito proučim, vidim, da morda kaže nekoliko drugam. Odpešačim torej po tisti rezervni poti in potiskam kolo ob sebi. Čez nekaj minut sem spet na rečnem bregu, nekaj sto metrov nižje. A tudi tu ni nobene kolesarske poti, le za kolo neprehodna trava. Odveč je govoriti, a vendarle: s svojo evropsko vztrajnostjo, da ne rečem trmoglavostjo, sem poskušala po raznih poteh na naslednjih kilometrih še nekajkrat priti do Donave. Nekje mora biti ta na internetu tako lepo prikazana evropska kolesarska pot. Ni je bilo.

Ko sem zvečer, do konca utrujena zaradi nepričakovano daljše poti, končno prispela na kmetijo, kjer bom spala, so mi pojasnili uganko. V teh krajih se večkrat zgodi, da objavijo nekaj, česar (še) ni. Smisel je v tem, da bi motivirali sami sebe, da čim prej naredijo, kar nameravajo napraviti, a še niso. V tem primeru je to kolesarska pot ob Donavi. Pozimi, ko trava ne raste, se je morda mogoče peljati po njej, poleti pa ne, mi povedo. Najbrž mi je bilo z obraza razbrati strašansko začudenje, saj je gostitelj dodal še eno zgodbo, da bi zares dojela vso obsežnost povedanega.

Pred leti je reševal iz močvirja dva angleška turista, ki sta se ravnala po zemljevidu in zašla, saj tiste cestice, ki je bila vrisana že desetletje ali dve, v naravi v resnici še vedno ni bilo. Prikimavala sem. Razumem. To je ena od razlik med Evropo in tukajšnjimi kraji. Med Evropejci in tukajšnjimi ljudmi. Spoznam, v Srbiji je vse polno izzivov. Tu mi ne bo nikoli dolgčas.

Ko tako kolesarim po neskončni cesti čez nepregledno ravnico banatskega dela Vojvodine in se je moj pogled že zdavnaj navadil na kilometre in kilometre dolge monotone koruzne njive, imam zlati čas za premišljevanje. Zunanje razlike vidi vsakdo, težje pa se je dokopati do notranjih razlik med nami, tistih, ki so nastale s stoletji in krojijo vsakodnevno življenje še danes. Glavna je odnos do dela in počitka, upravljanje časa, bi lahko rekli. Čas je življenje.


Vrednota je človek, ne delo


Upam si reči, da je v Sloveniji vse podrejeno delu. Delo je postavljeno na piedestal in kroji naše življenje od A do Ž. Že otroke učimo učinkovitosti, ki smo ji nato sužnji vse življenje. Hitimo sem in tja, in kolikor več nam uspe opraviti v čim krajšem času, toliko bolj se počutimo uspešne. Če nimamo dela, nam je nerodno. Celo upokojenko sem že slišala reči, da ne bo kar takoj »letela« k sosedi, ki jo je povabila na kavo, saj bi soseda mislila, da nima kaj delati. To, da nimaš kaj delati, se ne spodobi. Govorim o večinskem modelu ravnanja, seveda pa je zagotovo marsikdo tudi drugačen.

V krajih južno od Donave so drugačni tako rekoč vsi. Tu ni glavna vrednota delo, ampak človek. Da se z nekom srečaš, se usedeš in se pogovoriš, ima prednost pred vsakršnim delom. Ne imeti časa za drugega je nevljudno. Druženje je za njih, kar je za nas delo. Seveda se to pozna pri urejenosti in standardu, a – vsaj tak občutek imam – so ljudje nekako bolj izpolnjeni. Vsekakor pa niso osamljeni. Tudi pri nas so se v času mojega otroštva veliko več družili kot danes, bolj so bili povezani in bilo je prijetno.

Druga velika razlika je upravljanje časa, načrtovanje. Tukaj se je težko dogovoriti za naslednji teden. Še celo za jutri ne gre. Najbolje prideš skozi, če imaš čas takoj, ko te nekdo pokliče, saj te je ravno zato poklical, da bi imel ti čas zanj. Če nimaš časa, si zamočil, morda za vedno. Kot novinarka imam s tem precej veliko težavo. Ne le da sem se navajena vse dogovoriti vnaprej, tudi narava dela je taka, da moram dokončati članek, ki ga pišem, ne pa da bi kar na vrat na nos odhitela drugam.

Še prav posebno pa mi ne gre v glavo, da ljudje, ki jih kontaktiram službeno, ne odgovarjajo na moje maile. Kot da bi potrkala, pa ne bi nihče odprl vrat, čeprav stoji za njimi. Teden, dva, tri ne odgovorijo, kakor da mojega maila niso dobili. Ko pokličem, se izkaže, da so ga videli, a z odgovorom odlašajo, ne morem razbrati, zakaj, pa tudi po klicu ni nujno, da bodo odgovorili. Navada pisanja mailov, ki je v Sloveniji nekaj najobičajnejšega, je tu odveč. Najbrž bi bilo bolje, da bi vsakogar, ki mu pišem, obiskala. A za kaj takega pač nimam časa. Ker sem iz Evrope, tam pa nam časa kar naprej za vse zmanjkuje.

image
Donava ima veliko obrazov. Foto Milena Zupanič