»S Petrom ne znava biti tiho. Včasih se smejiva parom, ki molčijo za mizo«

Darja Lovšin je ženska, ki ji ne (z)manjka energije, z rockerjem Perom Lovšinom pa imata pester zakon.
Fotografija: Darja Lovšin, aktivna publicistka, upokojena zgolj na papirju. V ozadju nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je pri Lovšinovi zaradi svojih naprednih misli zelo dobro zapisan. Foto Uroš Hočevar
Odpri galerijo
Darja Lovšin, aktivna publicistka, upokojena zgolj na papirju. V ozadju nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je pri Lovšinovi zaradi svojih naprednih misli zelo dobro zapisan. Foto Uroš Hočevar

Zanimiva ženska mnogih talentov, jo je na kratko opisala prijateljica Romana. In res: čeprav jih ima krepkih šestdeset, je aktivna in kreativna, v pokoju samo na papirju. Na zavodu za izobraževanje o diabetesu Dita skrbi za istoimensko revijo, kreativno snuje preventivne kampanje, s katerimi je lani prepričala tudi ministrstvo za zdravje, doma pa pogosto podpira najmanj tri vogale hiše. Duhovita superbabica vnukinjama, ki se še vedno rada potepa po svetu, namreč zjutraj, ko njen mož, rockerski nočni ptič Pero Lovšin, ponavadi še spi, piše tudi zgodbe za otroke, ustvarja izdelke iz gline, ob tem pa vlaga tudi v svoje zdravje, osebnostno rast in splošno razgledanost. In menda tudi film o Peru, ki ga bo mogoče videti jeseni, ne bi bil tako »žmohten«, če ustvarjalci ne bi k sodelovanju povabili še nje.

Oba z možem sta novinarja, tako da veliko pišeta, Darja še veliko več in v različnih žanrih. Za pravkar izdano popotniško revijo Avantura je osvežila spomine na to, kako so v zgodnjih 70. letih potovali v Azijo. »Takrat se je hodilo tja dol, je bilo pa to še pred Petrom. To bi opisala, če si sposodim pri Salmanu Rushdieju, kot moj mali opravek s svetom, preden sem začela študirati. Ker štoparji smo bili in smo še ljudje, ki imamo opravek s svetom, pri čemer pričakujemo, da se bodo dogodki skladali z našimi načrti. In če se pri meni niso, je bilo to toliko slabše za dogodke (smeh). To pomeni, da je problem smotrno vedno pogledati z leve ali desne, čeprav midva s Petrom oba vedno gledava z leve; desna naju v družbeno-socialnem in ekonomskem smislu čisto nič ne zanima,« je zelo neposredno in odkrito opisala sebe in svoje nazore.

Diplomirana politologinja, smer mednarodni odnosi, redno in pronicljivo sledi dogajanju na domači in svetovni (politični) sceni, s pomočjo literature pa brska tudi za temelji oz. razlogi, ki poganjajo svet. Tako zdaj intenzivno bere o španski državljanski vojni, »ko sta skupaj stopili cerkev in takratna evropska desnica ter potolkli španske privržence republike, kar je bil začetek konca socializma, saj so takrat pohodili ideje o enakopravnosti«.

Ob tem jo vseeno navdušujejo zgodbe o slovenskih internacionalcih, ki so pustili pečat kot španski borci ali partizani, ob tem pa že drugič bere tudi Goyo ali trnovo pot spoznanja, ki daje uvid v še bolj zgodnje, inkvizicijsko obdobje Španije. »O vsem tem potem debatirava s Petrom, saj je on velik ljubiteljski zgodovinar. Naša generacija se tako navdihuje, saj v tem, kar se dogaja zdaj, ne najdemo smisla. Še zlasti če to združiš s postapokaliptično vizijo Margaret Atwood, kaj se nam obeta, vidiš, da ni več kaj čakati in da bo treba slej ko prej udariti po mizi. Je pa res, da je Slovenija raj, kar človek opazi predvsem, če potuje po bolj deprivilegiranih državah. To se mi je nazadnje potrdilo, ko sem pred približno petimi leti sama prepotovala Venezuelo … Je bilo kar naporno biti sam za vse, poleg tega sem se včasih lahko nekoliko zanašala na svojo lepoto, zdaj pač ne več, haha,« pravi še vedno zelo vitalna gospa s svetlimi lasmi in modrimi očmi, ki jih ni mogoče spregledati.

Po starših je iz Prekmurja in tja se še vedno rada vrača. »Letos sva si s hčerko Nejko v Moravcih privoščili štiri dni ženskega pozdrava pomladi, kar je bilo perfektno. Odkar se ukvarja z duhovnostjo – je mojstrica reikija in inštruktorica joge –, me je vpeljala v velike avtorje, kot je na primer Eckhart Tolle. Gre za knjige, ki bi jih svetovala vsakomur, ki se sprašuje, kako naprej. Jaz namreč kar naprej iščem motivacijske vzvode, saj delam v preventivi diabetesa, kjer je najtežji oreh motivirati ljudi, da kaj spremenijo. Težava je, ker ljudje še vedno ne dojamejo, da je sladkorna bolezen smrtno nevarna, saj traja kar dolgo, da se razvijejo resnejši zapleti, najpogosteje srčno-žilna obolenja. Zato letos v nacionalni kampanji, ki jo vodi naš zavod s podporo ministrstva za zdravje ter strokovnih diabetoloških in kardioloških krogov, zelo jasno in intenzivno opozarjamo, da je odpoved srca ali infarkt tesno povezana s to boleznijo, kar dokazuje tudi zadnja študija ekipe dr. Zlatka Frasa z Interne klinike UKC; ko so namreč bolnikom s srčnim infarktom opravili še obremenilne glukozne teste, so pri številnih diagnosticirali do takrat neodkriti diabetes. To bo zato postal redni postopek.«

Zakonca Lovšin – ustvarjalca, pisca, bralca, debaterja ... Če si gresta na živce, naredita kratko pavzo, potem pa jima je spet fajn.
Zakonca Lovšin – ustvarjalca, pisca, bralca, debaterja ... Če si gresta na živce, naredita kratko pavzo, potem pa jima je spet fajn.

 

Ampak vi nimate sladkorne bolezni, ne? Sprašujem zato, ker ste večino kariere posvetili prav temu ...

Nimam, sem pa genetsko obremenjena, saj je bil diabetik tipa 2 moj oče, ki je imel kar resne zaplete. Zato strogo pazim, da ne pretiravam s sladkarijami, zaradi težav s hrbtenico pa si prizadevam za ohranjanje stabilne telesne teže, predvsem z gibanjem. Pri tem mi je v veliko pomoč naša šnavcerka Meri. Kak večer se namreč že vidim lepo v naslanjaču pred TV in kako naslednji dve uri hodim od hladilnika in nazaj – če je karkoli v njem, ga začnem pustošiti bodisi jaz bodisi Peter, na koncu je vedno prazen, midva pa jezna drug na drugega –, a me psička tako očitajoče gleda, da se skobacam ven. Ravno zadnjič sem se tako potem krasno sprehodila, povrhu vsega pa se odrekla še nakupu bonbonov! Ti so res moja šibka točka, pojem vse naenkrat ... Zato dobro razumem svoje bralce in ljudi s preddiabetesom, vem, da jim je strašno težko. A svoje življenje lahko kljub diabetesu utirijo v neko lepo tirnico. Če se bodo poučili o bolezni, si redno merili krvni sladkor in ... kuhali po moji zadnji kuharici, haha, bo zagotovo šlo. Gre za recepte, ki ne dvigujejo ravni krvnega sladkorja, obroki pa niso preveč kalorični, a na dolgi rok vzdržujejo sitost. In diabetična kuhinja še zdaleč ne pomeni neke siromašne kuhinje brez domišljije, kje pa!


Napisali in izdali ste že sedem kuharic, poleg tega urejate revijo Dita ...

Dita je že moja tretja revija – v prvi sem pisala na temo srca, potem sem bila urednica revije onkoloških bolnikov –, Dita pa je moj projekt, s katerim sem vstopila v samostojno založništvo. In kmalu bomo praznovali četrt stoletja! Glede kuharic pa ... zakaj sem prav jaz, politologinja, izdala prvi veliki kuharski vodnik za diabetike in ne kak nutricionist ali diabetolog? Zato, ker nisem bila obremenjena s stanovsko solidarnostjo, ker sem imela dobro ekipo in ker sem si kot urednica Dite nabrala ogromno znanja. Ugotovila sem, da diabetiki potrebujejo kuharske priročnike, kot jih imamo vsi ostali, da bodo spremenili svojo prehrano na bolj zdravo. Tako smo kot zmešani ves mesec kuhali v našem starem uredništvu, pisali in fotografirali, nato knjigo izdali še na Hrvaškem, kjer je bila in potem še njena naslednica razprodana, zato so nekateri tukaj v Sloveniji name mogoče tudi malo jezni. A mirno lahko rečem, da sem v vseh teh letih postala strokovnjakinja za prehrano, saj sem se s tem resno ukvarjala, proučevala, testirala, nadgrajevala z novimi ugotovitvami ... Diabetes tipa 2 je za ljudi krasno opozorilo, da se morajo spametovati, pomagati samim sebi, in to s spremembo življenjskega sloga. Pri tem je žal pogosta cokla dejstvo, da v neki fazi obupamo, se utrudimo v boju in tam nekje pri petdesetih dvignemo roke. A če misliš, da lahko kdaj vržeš puško v sladkorni trs, kakor je rekel naš prvi ambasador Matjaž Javšnik, potem se pripravi na še veliko let življenja, polnega tegob, in težko umiranje. Žal.


No, vi bi se pri svojih letih že lahko lepo po upokojensko zleknili na kavč ...

Nikakor ne! Mislim, da tako aktivnega obdobja, kot je zdaj, še nisem imela. Odpira se mi vedno več novih stvari, da ne govorim o kampanji, ki je čedalje bolj intenzivna. Priznam pa, da sem že večkrat rekla, da zdaj imam pa zadosti. Ekipa je super, trije redno delamo – višja medicinska sestra, sin Matej je direktor, sama sem uradno sodelavka v pokoju –, imamo pa kar lep krog sodelavcev za pisanje revije, za splet ... A doslej smo delali brez omembe vredne podpore, in to predvsem z motom think big, torej, misli na veliko. Ko smo, na primer, opazili upad oglaševalcev za revijo, ki so ključni za njeno izhajanje, smo izdali publikacijo Diabetes v skromni nakladi, zdaj, po šestih letih, pa že v 150 tisoč izvodih, saj so oglaševalci zainteresirani. Kako? Zakaj? Razširili smo partnertstva, da je čim širše dostopna vsem zainteresiranim, hkrati s tem pa našim podpornikom omogočamo, da je njihovo sporočilo slišano tam, kjer je najbolj potrebno: v ogroženih skupinah, zlasti so to moški zaradi bolj nevarnega sloga življenja in zanikanja težave, ter socialno šibkejši sloji. Pred svetovnim dnevom diabetesa je ta publikacija na voljo na vseh Petrolovih bencinskih servisih, kjer jo bo moški morebiti vendarle vzel in pogledal. Našli smo, skratka, inovativne množične komunikacijske kanale, s čimer smo očarali tudi ministrstvo za zdravje. In res je, večina teh idej je ovnovskih, torej mojih, haha, v smislu, dajmo se malo zaleteti pa poglejmo, ali se bo kakšna stena podrla.

Darja in Peter Lovšin na tiskovni konferenci ob izidu Slovenske diabetične kuharice na Magistratu. Knjigo je izdala založba KUD Strela, katerega ustanovitelj je Peter Lovšin. Foto osebni Arhiv
Darja in Peter Lovšin na tiskovni konferenci ob izidu Slovenske diabetične kuharice na Magistratu. Knjigo je izdala založba KUD Strela, katerega ustanovitelj je Peter Lovšin. Foto osebni Arhiv


Očitno se kar uspešno zaletavate. Pa kakšen zid še kljub temu stoji?

Če te prime, da bi se pritoževala, raje molči, sicer gredo vse afirmacije v vesolje in je vsega konec. Verjamem v to. In če sama ne zmorem, recimo ponoči spati, mi Nejka pošlje kaj na daljavo. Ne spiš pa seveda, če prej poješ dve kili hrane! Dejstvo je, da smo sami sebi s svojimi razvadami največji problem, a to je človeško, kot tudi to, da se jim je treba kdaj prepustiti. In če si kdaj dovoliš ovinek, je ta toliko več vreden. Tudi sama se poskušam držati tega. Redno se tehtam in poskušam ohranjati težo, delam za osebnostno rast, ker ti to ne pade z neba. Ko človek dozori, pride učitelj – jaz sem zdaj prav v tej fazi in lepo združujem budizem, ki mi je zelo blizu, z znanjem, ki mi ga predaja Nejka, in tistim iz prebrane kakovostne literature s tega področja. Izvajam vaje, jogistične in tiste za zdravo hrbtenico, dihalno tehniko pa predvsem pred spanjem. Poleg tega verjamem, da smo vsa živa bitja ena duša, eno bitje, in se zato poskušam ne jeziti na nikogar, čeprav sem po naravi malo kolerika. Kadar me zanese, mi je potem tako žal ...


Kljub duhovitosti dajete vtis resnosti, organiziranosti, stanovitnosti. Vaš mož, vsaj javno, deluje malo manj resno. Kako je s tem v resnici?

On pač ne dela na sebi, ampak čaka, da ga bodo rešili drugi. Upa, da če bo pojedel deset prehranskih dodatkov, bo bolje, sicer bo šel na krioterapijo, in če to ne bo pomagalo, si bo kupil boljšo posteljo ... Ker on nima časa, saj se gre rock'n'roll zelo resno. A to je vseeno eno zelo lagodno življenje med odrom, studii in nad oblaki. Zato mi ne bo noben muskontar rekel, da je to težko življenje, ker jih predobro poznam! Petra zato znam, če je treba, poriniti navzgor, upam, da ne tudi navzdol, a to vztrajanje v območju udobja ... Včasih se imava dobro skupaj, včasih mi gre pa na živce! Glede resnosti je pa ravno obratno: jaz sem neresna, on pa želi imeti vse preračunano, kam in kako bova šla, ne mara presenečenj na poti. In če se kaj zgodi, popolnoma ponori! Zato pravim, da je najboljši recept to, da gre vsak od zakoncev vsake toliko časa malo po svoje, saj je po vrnitvi spet fletno skupaj. Je pa dejstvo, da se začneva pogrešati že po treh dneh ..., zlasti zaradi debat, pa naj bo to o knjigah, ki jih bereva – tudi kriminalke in znanstvena fantastika se najdejo v Petrovi nabirki iz knjižnice –, koncertih, gledališču, življenju ... Nama, skratka, nikoli ne zmanjka tem, sploh ne znava biti tiho. In se zato včasih kar malo smejiva parom, ki molče sedijo za mizo. No, se pa zna, ko sva spet skupaj, hitro spet kaj novega zakuhati, haha. Glede najinega zakona pač lahko rečem karkoli, ker tako ali tako nihče več ne dojema, da sva sploh lahko že toliko časa poročena (smeh).


Čez dve leti bosta imela 40-letnico, ne?

Ja, poročila sva se 21. decembra 1980, ko je bil v vojski, a je na ta račun dobil nagradni dopust, vendar je šel nemudoma v studio in, če se ne motim, posnel ploščo Gospodar, vmes sva se pa poročila. Vse smo organizirale me z mamo in taščo, vse smo mu kupile, samo pojavil se je tam, pa še takrat je nekam postrani nosil kravato in se nenehno muzal, kot bi bilo vse tako smešno. Ah, ja, spomini ... No, dokumentarni film o Petru, ki ga je nedavno posnel Jani Sever, lepo prikazuje, kako midva funkcionirava. In menda je dobil svoj pravi »žmoht« šele takrat, ko se je režiser spomnil, da bi dal meni malo več besede. No, to ni moja ideja, jaz sem samo privolila, a so morali priti na moj vikend, kjer sem intenzivno ustvarjala z glino za svojo novo razstavo. Teh je bilo že kar nekaj, moja prva pa je bila razstava Trideset pritiklavih šnavcerjev ... Še vedno imava vse na vikendu na morju, nisem želela prodati prav nobenega.


Ta pasma sicer zna biti glasna.

Naši psici tega ne dovolim. Ima sicer vse nastavke za to, a jo nadvladam, Peter pač ne. Lahko mu laja dve uri, a to lažje prenaša, ker ima verjetno že oslabljen sluh od vse te glasne muzike. Lajanje v tri dni res ne omogoča prijetnega sobivanja. Sem že kdaj koga opozorila na to, pa jih potem tudi slišala, da kaj pa mislim, da sem, če sem Lovšinova. Je pa najina Meri res en sonček! Razumem jo, ona pa mene in mi je v oporo. Bolj kot Peter, haha. Midva se sicer znava podpreti pri najinih projektih, si pa pogosto zasadiva tudi nož v hrbet. No, to je malo kruto rečeno, a to se nama dogaja zlasti pri banalnih stvareh. On je pač umetnik in misli, da ima večje pravice kot jaz, jaz pa tudi ne želim biti le Sokratova žena Ksantipa, ki se je v zgodovino zapisala le zato, ker mu je enkrat zlila kahlo na glavo.


Kako sicer ste in še prenašate to r'n'r življenje?

Midva sva oba rockerja, čeprav sama rada poslušam še klasiko, obožujem tudi Josipo Lisac. Na koncertu v Kino Šiški me je tako navdihnila, da sem napisala pravljico Vrana Josipa, in ravno zdaj sem dobila tudi angleški prevod, saj jo bom poslala na nekaj natečajev, tudi na tuje. Začelo se je z Mačkami malega mesta, ki sem jo napisala ob rojstvu vnukinje Ine, zdaj sta še dve otroški knjigi tik pred izidom – ob Vrani Josipi še Nesramni maček.

Darja Lovšin, aktivna publicistka, upokojena zgolj na papirju. V ozadju nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je pri Lovšinovi zaradi svojih naprednih misli zelo dobro zapisan.
Darja Lovšin, aktivna publicistka, upokojena zgolj na papirju. V ozadju nekdanji ljubljanski župan Ivan Hribar, ki je pri Lovšinovi zaradi svojih naprednih misli zelo dobro zapisan.


Odkod tako zanimanje pasjeljubke za mačke?

Mački imajo neko karizmo, mistiko, ki je pes nima. Sicer pa dam svoje tekste pred izdajo vedno prebrat več ljudem, otroške seveda tudi vnukinjama. Pustim, da zgodba odleži, veliko jo še spreminjam, če se mi tako zazdi. To je vse del kreativnega postopka, ne smeš biti takoj zadovoljen, besed je na tisoče, in marsikaj lahko zveni bolje z drugo izbiro, spremenjenim vrstnim redom ...


Res pri besedilih občasno pomagate tudi možu?

Pregledujem njegovih besedil ravno ne, predebatirava pa vsa, večinoma že med nastankom. Lahko bi rekla, da sva ves čas v nekakšnem kreativnem odnosu, saj glede na to, da tudi sama veliko pišem, oba iščeva močne besede, sinonime, refrene, dobra gesla ... Dva »njegova« teksta pa sta v resnici moja, in sicer Ostan rajš pr men in Pred nevihto skrijem te. Sicer pa imam lepe spomine na album Hiša nasprot sonca, ker ga je dokončal na Kreti, kjer sem Petra fotografirala s starim Grkom pred kamnito bajto na planoti Lhasiti. To sliko je potem dal na naslovnico albuma.


Menda največ ustvarjate prav zjutraj, ko Peter še sladko spi. Drži?

Zjutraj, da, med 6. in 10. uro. Najprej si privoščim kavo, potem eno uro berem, nato pol ure rešujem sudoku. Sledita telovadba in sprehod z Meri. Peter pa je kronično v pomanjkanju spanja, zato zjutraj ponavadi res spi. Koncerte včasih začne šele ob polnoči, ob enih ... In vedno več je tega. Lani je imel pravzaprav dva največja koncerta v karieri: Stožice in Cankarjev dom. Da, nekako se mu ljubi in dejstvo je, da je naša generacija najmanj deset let mlajša od svojih staršev. Mi smo zdaj v resnično zelo kreativnem obdobju, boljše zveze imamo, lažje se kaj domenimo, tudi lažje investiramo oziroma tvegamo, ker smo si ustvarili neki standard.


No, ampak kako ste usklajevali to Petrovo nočno življenje, skrb za majhna otroka, kariero?

Meni je veliko pomenilo, da smo imeli živahne in lepe počitnice na morju, snegu ali na kakem potovanju. Ko sta bila otroka majhna, sva to s Petrom res pridno načrtovala, pa tudi drugače je kar šlo. Sicer pa sem po naravi taka, da veliko in rada delam, sploh če imam pri tem mir. Z otroki je šlo povsem dobro, kar vidim tudi danes, saj se imamo vedno fajn, kadar smo skupaj, in to je zelo pogosto. In debata da debato, cele ure se lahko menimo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da so moji otroci pošteni, nepokvarjeni, spontani, vnukinji pa prav takšni. Več takih ljudi bi moralo biti na svetu!


Vnukinji ste tudi pogosto pazili, ko sta bili majhni, nenehno ste zraven, ju spodbujate ...

Otroke imam res rada! Z veseljem ju spremljam pri njunem razvoju in uspehih, s Petrom ju tudi štipendirava, saj obe obiskujeta waldorfsko šolo, kar nas vse izredno veseli, zlasti zaradi velikega poudarka na kreativnosti. Naša Ina je na prejšnji šoli res trpela, zdaj pa z odprtimi usti spremljamo uprizoritve Shakespeara in recitale v hebrejščini ... Prav razcvetel se je naš otrok, več takih šol bi moralo biti, ne pa da se vse meri le glede na uspeh pri matematiki! Ima pa Ina zdaj že 12, Nika pa devet let in nič ne bi imela proti še kakšnemu vnuku (smeh).


Ste malo superbabice, ne?

Ponosna sem, da sem babi, mi gre pa vseeno na živce, ko mi kdo reče, da bi se lahko pri svojih letih malo drugače obnašala. To je starizem. Dejansko vidim, kam te staranje postavlja v odnosu z ljudmi, kaj od tebe pričakujejo. Na stara leta pač ne maram postati neki zombi, do konca želim izžarevati neko radovednost. Zelo pomembni pri tem sta tudi strast in vztrajnost: to z leti vse pride ali pa se izgubi. A jaz sem borka!

Komentarji: