S prihodom v Slovenijo sem za seboj pustila vse

Z vodenjem Marte Berglez, Brazilke, ki se je z družino – hčerkico Nino Vittorio in soprogom Samom, slovenskim ladijskim častnikom – pred petimi leti preselila v Ljubljano, je v Sili zavel nov, toplejši veter.
Objavljeno
25. november 2018 11.30
Posodobljeno
25. november 2018 11.30
Marta Berglez, predsednica združenja Sila FOTO: Mavric Pivk
Mednarodno združenje Sila je bilo sprva namenjeno ženam tujih diplomatov in gospodarstvenikov, ki so po osamosvojitvi začeli prihajati v Slovenijo. Združenje je zdaj svoja vrata odprlo ženskam z vsega sveta, pri čemer nista pomembna njihov družbeni položaj in vrsta dela, ampak predvsem druženje, podpora in dobrodelnost. »Sila je zdaj odprta za vse. In čisto vseeno je, če na srečanje pridemo v kavbojkah namesto v svilenih nogavicah,« nam je pred jubilejnim, 25. dobrodelnim bazarjem, ki bo na prvo decembrsko nedeljo, povedala Marta Berglez.

Rodila se je v Riu de Janeiru, kjer je tudi odraščala razen nekaj najstniških let, ko so z družino živeli na jugu Brazilije, v mestu Porto Alegre. Po izobrazbi je Marta Berglez psihologinja in psihologija, čeprav se z njo ni dolgo ukvarjala, je tudi njena velika ljubezen. »Med pripravništvom sem delala z ogroženimi otroki z ulice, kar je bila zame zelo globoka izkušnja, vendar se nisem potem nikoli več poklicno ukvarjala s psihologijo. Zelo mlada sem namreč dobila zaposlitev v podružnici enega največjih draguljarskih podjetij v svetu. Naši dragulji, od katerih so nekateri res zelo redki, denimo brazilski modri paraibski turmalin, krasijo številne filmske in glasbene zvezdnice, med katerimi so Rihanna, Angelina Jolie, Cate Blanchett in Sharon Stone.«


Moraš začeti z ničle, ne glede na to, ali si prišla kot soproga veleposlanika, ali si se poročila s Slovencem ali pa si se priselila kot poslovna ženska.
S prodajo dragocenega nakita se je ukvarjala 25 let, v tem času prepotovala svet in spoznala veliko ljudi, med njimi tudi svojega moža, Slovenca Sama Bergleza. Delovala je v poslovalnicah na celinah in deželah, kamor se kot turistka verjetno nikoli ne bi mogla odpraviti, denimo v Siriji, na Madagaskarju, Savdski Arabiji, Iranu, zadnjih nekaj let pa je prirejala modne revije s predstavitvami draguljev na križarkah, našteje živahna sogovornica.
 

Slovenija je varnejša


Njeno delo na razkošnih potniških ladjah je običajno trajalo pol leta in na eni od njih, manjši križarki s približno 300 potniki in draguljarno, na kateri je potnike poučevala o vzdrževanju dragih kamnov in razlikah med »modrim topazom in akvamarinom«, je sredi Aljaske srečala »postavnega slovenskega prvega častnika. Po naključju sva se od 220 milijonov Brazilcev in dveh milijonov Slovencev na palubi ladje sredi ledenega aljaškega morja znašla ravno midva. Bolj sva se spoznala predvsem med skupnimi obroki in se hitro ujela. Že čez nekaj dni sva se dogovorila za izlet v Juno, glavno mesto Aljaske, ugotovila, da imava skupne interese, in se zaljubila. Kmalu po tej plovbi me je obiskal v Braziliji, spoznal moje starše, nato sem še sama obiskala njegovo domovino.«

image
Na Aljaski FOTO: osebni Arhiv M. B.


Čeprav ji je bila Slovenija takoj všeč, se sprva ni odločila za selitev družine na drug konec sveta. Po poroki sta Marta in Samo, ki je do danes napredoval v ladijskega oficirja, dve leti in pol živela v mestecu Porto Alegre, kjer se je rodila tudi njuna hči Nina Vittoria. »Od samega začetka sva se s hčerkico pogovarjala v obeh jezikih – jaz izključno portugalsko, Samo slovensko, vsi trije skupaj pa smo se pogovarjali angleško.« Prav zaradi te izkušnje zdaj sedemletna Nina, ki obiskuje drugi razred osnovne šole Trnovo, tekoče obvlada vse tri jezike.



Ker je življenje pri nas neprimerljivo bolj varno, se je družina po dveh letih vendarle odločila za velik korak – iz ves čas tople Brazilije so se preselili v kraje, kjer precejšen del leta vlada mraz. »Slovenija je v primerjavi z Brazilijo, ki precej bolj nevarna dežela, pravi raj. Rada imam svojo deželo, ki je v resnici čudovita, vendar smo se po razmisleku vendarle odločili za varnejšo Slovenijo.« Marta meni, da so tu tudi boljše razmere za družine z otroki, kar so potrdile nekatere študije, o tem pa je zdaj prepričana tudi njena mama, ki je družino Berglez v Ljubljani že obiskala. »Sprva je bila prestrašena, ker nimamo visokih zidov in kamer okrog hiše, da so lahko otroci zunaj sami. V Braziliji takšna brezskrbnost marsikje ni mogoča.«

image
Družina Berglez med bivanjem v Braziliji. FOTO: osebni arhiv M. B.


Pri izbiri novega stanovanja so se po ogledu nekaterih lokacij odločili za Trnovo, kjer je odraščal tudi Samo. »Zdaj živimo v ulici, kjer je bil rojen, Nina hodi na 'njegovo' šolo, srečujemo učiteljico, ki je poučevala tudi njenega očeta, njegove gimnazijske in osnovnošolske prijatelje ... Slovenci ste zelo navezani na svojo deželo, na prijatelje, družino. Brazilci denimo v potnem listu sploh nimamo zapisanega naslova bivališča, saj se prevečkrat selimo. Sama sem kraj bivanja zamenjala vsaj že 15-krat,« se spomni Marta, ki poleg svojih domačih – vsako leto jih obišče za pet tednov – pogreša brazilsko toplo podnebje.

Dobrodelna Sila
Dobrodelni bazar Sila bo v nedeljo, 2. decembra, od 10. do 16. ure v Grand hotelu Union. Na prireditvi, ki bo letos v znamenju Brazilije, bo sodelovalo 38 držav z vseh celin. Bazar bodo začeli s parado otrok iz vseh držav, sledil bo bogat kulturni program, obljublja Marta Brglez. Poleg številnih stojnic s spominki in drugimi izdelki bodo pripravili še 18 miz, ki se bodo šibile pod dobrotami z vseh koncev sveta. Ves izkupiček od prodaje izdelkov in tombole bodo tokrat namenili organizacijam, ki delujejo na področju skrbi za starejše, in sicer na Jesenicah, v Novem mestu, Krškem, Slovenj Gradcu in Ljubljani. Združenju Sila je v 25 letih uspelo zbrati več kot 1,7 milijona evrov, denar pa je razdelilo več kot 170 slovenskim dobrodelnim organizacijam, projektom, posameznikom in skupinam, je pisalo v utemeljitvi podelitve državnega odlikovanja, ki ga je Sili junija letos dodelil predsednik Slovenije Borut Pahor.


Seveda so na prvi pripravljalni obisk pred selitvijo v Slovenijo prišli poleti in lepo toplo vreme jo je navdušilo. »Saj je skoraj kot v Braziliji,« se v smehu spomni prihoda pred dobrimi petimi leti. A navdušenje je trajalo do prve zime. »Dajte, no, prihajam iz Brazilije, odraščala sem na peščeni plaži, obdani s kokosovimi palmami. Saj grem tudi na smučarske počitnice s hčerjo in možem, vendar sem potem bolj ali manj v savni in bazenu,« se pošali Marta, ki je otroštvo preživela ob peščeni obali Ria de Janeira. Tu se je nekajkrat spustila tudi po smučinah, a ji smuka še ni prirasla k srcu. Raje ima nekatere druge slovenske navade, denimo pohajanje po hribih, nabiranje gob in trganje grozdja – vse, kar je povezano z druženjem družine in prijateljev v naravi. Pozimi, nam zaupa, se najraje umakne v svoj dom in ustvarja poezijo. Kar nekaj pesmi je že objavila v različnih zbirkah in prav zima je čas, »ko grem globoko vase in pišem«.
 

Nepopisan list v novi deželi


Selitev v povsem novo, neznano okolje še zdaleč ni bila lahka. Najtežje od vsega je bilo najti delo, zlasti zaradi slabega znanja jezika, in kar veliko energije je vložila v iskanje priložnosti zase. »Odprla sem svetovalno podjetje, ki povezuje Brazilijo in Slovenijo, a sprva je bilo to predvsem prostovoljno delo.« Med drugim je bila predsednica skupnosti Brazilcev, ki živijo v Sloveniji, ustanovila je projekt Sementeira, s katerim se trudi Slovencem približati svoj materni jezik in kulturo. Nekaj takšnih prireditev je pripravila v sodelovanju z brazilskim veleposlaništvom, denimo ples v dvorani Union ob začetku olimpijskih iger v Riu. A prvi podjetniški koraki, pravi, so bili vse prej kot lahki, zaradi česar še vedno upa, da ji bo sčasoma uspelo najti zaposlitev, morda tudi v terapevtskih vodah. S tem namenom se poskuša naučiti slovensko, kar pa, ugotavlja, je posebno trd oreh. Najtežja besedna zveza od vseh, ki so se ji z veliko muko vtisnile v spomin, je »železniška postaja«, se pošali.

Poleg materinega jezika portugalščine obvlada naša sogovornica štiri tuje jezike – angleško, špansko, italijansko in francosko, »slovensko pa še kar dobro razumem, a kljub dvema tečajema in nekaj zasebnim uram veliko slabše govorim. Morda tudi zato, ker tukaj vsi znajo angleško. Nekateri prijatelji iz Brazilije, ki živijo v manjših krajih po Sloveniji, so se zelo hitro naučili jezika. Vendar ne bom vrgla puške v koruzo, tudi zaradi hčere, ki odrašča, jaz pa ne razumem, kaj se denimo pogovarja s prijateljicami.«

Čeprav se rada šali, se Marta spomni tudi težavnih začetkov bivanja v Sloveniji: »Ker je bil soprog doma pet tednov in ravno toliko časa na morju, sem bila precej osamljena. Za seboj sem pustila vse, kar sem ustvarila v 40 letih svojega življenja. Sprva nisem poznala ne ljudi ne jezika, bila sem sama z majhnim otrokom … Težko je bilo. Ko se preseliš tako daleč, v povsem drugo kulturno okolje, se ti zdi, kot bi izgubil svojo identiteto. Pred tem sem imela svojo zgodbo – prijatelje, delo, svojce, tu pa sem se počutila kot nepopisan list, ki ga je treba zapolniti.«

Še posebno, ugotavlja Marta, prizadene takšna selitev ženske, ki so se morale bodisi zaradi dela bodisi spremljanja soproga preseliti na drug konec sveta. »Moraš začeti z ničle, se znova postaviti na noge, ne glede na to, ali si prišla kot soproga veleposlanika, ali si se poročila s Slovencem ali pa si se priselila kot poslovna ženska.« Zlasti za tiste, ki pridejo res od daleč, denimo iz Indije ali Kolumbije, je tukaj vse drugače, od podnebja do kulture in življenjskih navad. Pogosto morajo pustiti za seboj delo, ki so ga opravljale, ostarele starše, ki jim ne morejo pomagati, nekatere imajo težave z otroki, ki se težko vključijo v novo okolje, opisuje težave žensk, ki jih srečuje tudi v mednarodnem združenju Sila.
 

Kavbojke namesto svilenih nogavic


»Nisem človek, ki bi jokal za preteklostjo, ampak poskušam kar najbolje živeti tu in zdaj,« pove sogovornica. Med drugim je aprila letos prevzela predsedovanje organizacije, ki združuje ženske z vseh koncev sveta, in vanjo nemudoma vnesla nov vetrič. Združenje Sila je pred desetletji nastalo na pobudo skupine soprog slovenskih veleposlanikov in gospodarstvenikov, predvsem kot združenje žena diplomatov in gospodarstvenikov, ki so začeli po osamosvojitvi prihajati v našo državo. »Gesta je bila plemenita, vendar je čas, da se to spremeni. Marsikatera ženska misli, da Sila ni zanjo, češ da gre za ozko skupino žensk na 'visokih petah', vendar je združenje zdaj odprto vsem, ne glede na položaj. In čisto vseeno je, če pridemo na srečanje v kavbojkah namesto v svilenih nogavicah.

image
Sila združuje ženske z vsega sveta. FOTO: Iurii Vlasov


Pomembno je, da se družimo, si prisluhnemo, izmenjamo izkušnje in si pomagamo, ne glede na to, od kod prihajamo, kateri jezik govorimo in kaj smo po poklicu. S tem se vsaka od nas zave, da imajo tudi druge ženske podobne krize,« razlaga Marta, ki so jo članice Sile – približno 130 jih je zdaj – ravno zaradi osvežitve, ki jo prinaša, izbrale za predsednico. V zadnjem času, pravi, se je gibanju pridružilo veliko novih članic, te dni bodo dobile novo spletno stran (www.sila.si) in facebook profil. »Do zdaj je Sila delovala zelo tiho, jaz pa si želim, da bi se čim bolj odprle proti skupnosti in postale bolj dinamično združenje.« Novost so, denimo, tudi t. i. happy hours, dogodki za ženske, ki so čez dan zaposlene in se lahko Sili pridružijo šele zvečer.

Pri članstvu v Sili družbeni položaj ne igra nikakršne vloge, treba je plačati 50 evrov letne članarine in se aktivno vključiti v dejavnosti. Prav zadnji pogoj, pravi predsednica ženskega združenja, je ključnega pomena, saj je dela res veliko in vsaka članica lahko najde nekaj zase – od prirejanja jezikovnih in kuharskih tečajev, športnih in kulturnih dogodkov do dobrodelnosti, na katero se še posebno ponosne.

Zdaj se, tako kot že zadnjih 25 let, vse vrti okrog priprav na prireditev leta: dobrodelni bazar Sila, ki bo prvo decembrsko nedeljo v hotelu Union. »Priprave na sejem so res obsežne, saj je treba zbrati 900 dobrih daril za tombolo, pridobiti sponzorje, udeležence in vse to zahteva trdo prostovoljno delo. Neverjetno je, kaj vse uspeva ženskam z njihovo energijo.« In prav to je smisel Sile, pravi Marta Berglez: združevanje žensk z vsega sveta za višje cilje.