S strupom in črepinjami iz nasilnega zakona

Dušan Kos o svojih knjigah Zgodovina morale, ki razkrivajo moralne poglede na zakonsko zvezo v preteklosti.

Objavljeno
18. november 2016 13.03
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Prof. dr. Dušan Kos je dolga leta brskal po sodnih arhivih in zapisih tam od srednjega veka do začetka meščanske dobe. Sprva, pravi, ga je zanimal zlasti incest, odkril pa je celo zakladnico poročil o srednjeveških ločitvah, tudi zaradi impotence in nasilja, o prešuštvu, meščanski dvojni morali in svoje ugotovitve strnil v dveh obsežnih knjigah s skupnim naslovom Zgodovina morale. Prva je pri založbi ZRC izšla konec preteklega leta in govori zlasti o ljubezni in zakonski zvezi, druga, novejša, razdela ljubezenske strasti, prevare, kaznovanje. Sočne zgodbe posameznikov, ki jih naniza Kos,  razkrivajo moralne poglede na zakonsko zvezo, ki je prišla v sodno obravnavo takrat, ko je bila zaradi najrazličnejših deliktov v krizi.

Z delikti, tudi spolnimi, so se nekoč ukvarjala tako cerkvena kot posvetna sodišča. Kako so bile razdeljene pristojnosti?

O sami veljavnosti zakonske zveze, ki je bila zakrament, je odločala Cerkev. Pogodbeno plat, torej materialno, premoženjsko, pa so obravnavala posvetna sodišča, tako kot družinsko nasilje, ki naj bi ga preprečevala. Cerkvena sodišča so bila tudi tista, ki so dopuščala razvezo ločitev ali izničenje zakona, posvetna so lahko le sankcionirala nekatere delikte, ki so bili kaznivi, denimo incest ali bigamijo. Cerkvena sodišča zato niti niso obravnavala prešuštev, nobena ženska se ni na njih pritožila, da je bila prevarana, ampak je tja odšla le, če je zahtevala ločitev.

V srednjem veku je bilo malo porok, ugotavljate, saj si je marsikdo ni mogel privoščiti, še težje pa se je bilo ločiti. Kdo se je lahko sploh poročil?

Vsakdo, ki je imel dovolj denarja, da si je lahko ustvaril družino. Seveda so se lahko med sabo poročili tudi berači, razen v obdobju, ko je država omejevala dovoljenja za največje siromake. Vendar je vsakdo dobro vedel, da brez premoženja ne bo mogel vzdrževati družine, dobiti žene ali moža.

To pomeni, da so živeli v konkubinatu oziroma na koruzi, kar pa tudi ni bilo legalno?

Legalno ni bilo, ampak je bilo koruzništva toliko, da so ga vse oblasti morale dopuščati. Vmešavale so se samo takrat, ko so v takšni zvezi nastali spori, zaradi nasilja, preživnine, ki jo je denimo ženska po razpadu konkubinata zahtevala zase in za otroke. Preživnine so bile majhne, ampak so jih posvetna sodišča zelo rada prisodila, ker so vedela, da brez tega razpade celotna družbena struktura, povečalo bi se število beračev, kriminal, hkrati pa bi se izgubila demografska komponenta – čedalje manj ljudi bi bilo sposobnih delati, ker bi se ukvarjali z golim preživetjem. To pa ni bilo v interesu države, ki je želela čim več delavcev, ki bodo polnili blagajne. Tako je še danes.

Ljudje so imeli za reševanje svojih težav na voljo toliko stvari, kot jih imajo danes, zelo podobne zadeve so jih težile. Denimo preživnine, generacijska nesoglasja, nasilje, alkohol. Presenetila me je tudi njihova racionalnost, saj so se obnašali zelo podobno kot mi. Danes imamo vtis, da je 21. stoletje vrh v razvoju in priznavanju človekovih pravic, ampak pred 300, 400 leti niso bili na dosti nižji ravni. Zelo podobna čustva so se razvnemala in zelo podobna stopnja tolerance je veljala, morda celo večja. Pogosto so si dopuščali tudi nedovoljeno ravnanje v zakonski zvezi, zunaj nje ali v odnosu do sokrajana. Ni bilo neke zaukazane trde morale, ki bi jo oblasti zahtevale in sankcionirale.

V knjigi, kjer jo popestrite s številnimi usodami posameznikov, ugotavljate, da je bilo najpogostejši razlog za zahtevo po ločitvi nasilje. Vendar se je tepež žensk do neke mere dopuščal, češ da je to »popravljanje žene«.

Seveda, to je bil uradni izraz, vendar je bilo težko določiti, kaj je še dopustno, je to pet klofut ali dve brci. Pretepene ženske so zelo težko našle pravico na sodišču, saj je bilo takšna dejanja za nazaj zelo težko dokazati. Tudi nekateri cerkveni avtorji so dopuščali zmerno kaznovanje, kaj to je, pa si vsakdo predstavlja po svoje. Tako je še danes, ko se razpravlja o tem, ali je pri vzgoji otrok dopustna klofuta. Te meje ne bomo nikoli mogli poenotiti in tudi takrat je bilo tako. Zato so se sodniki v dvomu pogosto odločili proti ločitvi, saj so menili, da je vsaka zakonska zveza še vedno boljša kot razpadla zveza. Kdor se je hotel ločitev, je moral dokazati, da je nasilje trajno in da ogroža življenje. To pa je bila stvar osebne zaznave sodnika in vsakega posameznika.

Kako so se otroci znašli v nefunkcionalnih družinah?

Nanje se ni oziralo. Po ločitvi je otrok ponavadi ostal pri nedolžnem partnerju, tudi oče ga je dobil brez problema. Seveda pa je vprašanje, ali ga je želel imeti, zlasti če je sumil, da vsi otroci niso njegovi.

Kakor ugotavljate, so številne ženske v stiski, ker se niso mogle znebiti nasilnega partnerja, tega preprosto umorile, največkrat zastrupile. Kako so takšen izhod v stiski obravnavala sodišča?

Najpogostejše morilno orožje je bil strup – sredstvo za zatiranje mrčesa, miši in podobno. Vse to je temeljilo na arzeniku, že v 17. stoletju. Krošnjarji so imeli za kmete vedno zalogo strupov, prav pa so prišli tudi ženskam, ki so bile najbolj odločne ali niso imele volje, da bi se še upirale in na sodišču zahtevale ločitev. To je bilo še najbolj varno, saj z malo sreče zastrupljevalke niso odkrili, če je bila nekoliko bolj spretna. Strup je bilo preprosto vmešati v jed, zapletlo pa se je, ko so to hrano jedli tudi drugi člani širše družine.

Nekateri, ki si niso mogli priskrbeti strupa, so hrani primešali zdrobljeno steklo, da bi izzvali notranje krvavitve. Težava je bila v tem, da so žrtve hitro ugotovile, da nekaj ni v redu, ko jim je steklo žvenketalo med zobmi, in so poskus prijavljale. Kazni za takšne umore so bile načeloma smrtne, vendar so že v 17. stoletju sodniki upoštevali olajševalne okoliščine, če so videli, da je bila zastrupljevalka trpinčena. Sodišča so že poznala izvedenstvo, forenzične ugotovitve, pogosto so odkopali truplo, pogledali notranje organe, poiskali znake zastrupitve.

Dr. Dušan Kos, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC Sazu. Foto: Aleš Černivec/Delo

Alternativa umoru je bil pobeg. Pretepenim ženskam ni ostalo drugega, kakor da so zapustile družino in odšle v svet, pogosto za deklo. V knjigi opisujete, da so nemalokrat pristale v vlogi ljubic gospodarjev, kar se je slabo končalo.


Zlasti pri gospodarjih, ki so imeli starejše žene … Tega je bilo veliko. Starejše vdove, predvsem tiste premožnejše, so se zlahka spet poročile in mladi fantje, zlasti revni, ki sicer niso imeli možnosti, da bi postali kmetje in prevzeli posest, so tu videli svojo priložnost. Vdove so lahko kar izbirale med njimi. To je bilo ugodno tudi zato, ker so bili močni in so lažje delali. Takih starostno neenakih parov, ko je bila ženska občutno starejša od moškega, je bilo veliko vse tja do 19. stoletja, predvsem na kmetijah ali v mestih pri obrtnikih. Ker te ženske do spolnosti niso imele več toliko interesa kot njihovi mladi možje, so si oni iskali uteho pri deklah, z vednostjo žene ali brez nje. Nekatere so vedele, kaj se dogaja, a so si zatiskale oči, dokler ni prišlo v javnost …

Menda so tudi kleriki, kljub celibatu, živeli v konkubinatu s svojimi deklami.

Seveda, dekle so sproščale energijo … Do začetka 17. stoletja je imel skoraj vsak duhovnik na deželi razmerje z deklo, kuharico ali drugim osebjem. Vse 17. stoletje, ko so se škofje borili proti temu in ko kleriški konkubinat ni bil več dovoljen, so se vrstili primeri, v katerih so ugotavljali, da ima župnik priležnico. V 18. stoletju pa so take navade prenehale, seveda pa so ostali prikriti primeri.

Dekle so nemalokrat zanosile, tudi detomori med njimi niso bili redki, pišete v knjigi.

Detomori se niso dogajali samo pri deklah, za to so se odločale tudi prešuštne poročene ženske in revne vdove, če so ugotovile, da otrok ne bodo mogle vzdrževati ali pa so se bale sramote. Detomorilstvo je bilo dokaj razširjeno, ampak vedno tudi zelo kaznovano. Predvidena je bila smrtna kazen, olajševalne okoliščine pa so bile, če se je denimo otrok rodil s hibami. Tudi pri splavu so storilke obravnavali različno. Zelo natančno so sodniki raziskali, ali je bil spontan ali nameren, za kar je veljala smrtna kazen in do 18. stoletja so jo tudi izvajali.

Usmrtitve so bile javne. Kako je bilo to videti?

Želeli so predvsem zastrašiti javnost. Pogosto je bilo obglavljanje, zastrupljevalkam je bila namenjena utopitev, medtem ko so moške tudi obešali. Vislice so bile denimo ob glavnih cestah, v Ljubljani na Friškovcu, da bi eksekucije videlo čim več ljudi. Kako pogoste so bile, je težko ugotoviti, saj viri niso popolni. V Ljubljani ali Škofji Loki, denimo, so v 16. in 17. stoletju zaradi spolnih deliktov vsake dve ali tri leta komu skrajšali glavo.

V knjigi ne manjka sočnih zgodb. Navajate primer dveh homoseksualcev v Vinički vasi pri Hrastovcu, ki so ju najprej obglavili, potem pa trupli še zažgali. Zakaj?

Za sodomijo, kar je bil zbirni izraz za vse »protinaravne spolne prakse«, je bila predpisana kazen obglavljenje in zažig storilca, če je šlo za zoofilijo, pa še živali. In to so tudi izvajali. Po mojem so želeli s tem uničiti demonskost dejanja.

Kako pogosti so bili homoseksualni odnosi, ne vemo, zelo dobro pa so bili prikrivani pred oblastmi, ki so si tudi nekoliko zatiskale oči. Ni jim bilo v interesu imeti preveč procesov s smrtno kaznijo, tudi zato, da ne bi izzvali revolta med ljudmi. Pogosto se je pokazalo, da so v soseski zanje vedeli, vendar jih niso prijavljali, čeprav je bilo to prepovedano. V našem primeru je storilca prijavila gostiteljica, pri kateri sta starejša fanta, ki sta bila v resnici hudo vinjena, prespala. Izkazalo se je, da se je za homoseksualnost enega od storilcev že pred časom vedelo in da je bil za to že kaznovan, zaradi česar je sodišče tokrat vztrajalo do konca in ju obsodilo na smrt, čeprav sta oba dejanje priznala.

So bile do lezbištva oblasti prizanesljivejše?

Da, ker pri njem ni bilo penetracije. Vsaj tako so mislili. Ker nenaravnost tako ni bila popolna, je bilo lezbištvo sicer inkriminirano, nikoli pa ni bilo kaznovano s smrtjo. Pogosto so storilke samo opomnili.

Koliko pa je Cerkev demonizirala spolnost?

Cerkev je dobro vedela, da vsakdanjih strasti ni mogoče zatreti, če bi jih še tako hotela, in da so pravzaprav nujne, predvsem za prokreacijo in vzdrževanje nekega normalnega odnosa med zakoncema. Dobro so vedeli, da strast nastaja tudi v zakonski zvezi in da se je ne sme omejevati. Seveda pa so omejevali telesno ljubezen v zunajzakonskih zvezah, prešuštvo … Prave, splošne demonizacije pa v resnici ni bilo.

Tudi za to je bila predvidena smrtna kazen na posvetnih sodiščih.

Izvedli pa so jo zelo redko oziroma takrat, ko je bil zraven še kakšen zločin, denimo, da sta prešuštnika ubila enega od zakonskih partnerjev. Cerkev je dobro vedela, da se to dogaja, zato so temeljito preverili vdove ali vdovce, ki so se hoteli vnovič poročiti. Smrtno kazen so pri naklepnem umoru zaradi poroke, iz strasti, izvršili. Tudi zvodnike so zelo radi ubijali. Ni pa bilo natančno predpisano, kako kaznovati prešuštvo. Prav ta delikt je bil najbolj arbitraren, vsak sodnik se je lahko po svoje odločal. Največkrat kazni ni bilo, sploh ne za višje sloje. Medtem ko je bilo v 18. stoletju za moške skakanje čez plot »kavalirski« delikt, ki ga je bilo že kar treba storiti, plemiški prešuštnici ni ostalo drugega, kakor da je šla v samostan, zlasti če ni imela svojega premoženja. Prešuštnice iz nižjih slojev pa so ponavadi brez vsega izgnali iz domačega kraja, razen če ji je mož oprostil in prosil sodišče, da ji ne izreče kazni. To se je dostikrat zgodilo zaradi otrok.

Kakšne so bile telesne, sramotilne kazni?

Zaporov ni bilo dovolj, razen za čas sojenja. Čeprav so bile sicer na voljo tudi dolge zaporne kazni, se sodišča za to niso odločala, ampak so obsojenci bodisi dobili 20, 30 udarcev s palico, bili zasramovani na sramotilnem stebru in potem izgnani, največje delinkvente pa so poslali za galjote na ladje, na desetletno delo v vojno krajino za utrjevanje vojaških objektov ali v rudnike v Romunijo in na Madžarsko. To je bil že ekvivalent smrtni kazni, saj se od tam nihče ni vrnil. Alternativa je bila vojska, od koder pa tudi nihče ni prišel živ, saj je bilo služenje dosmrtno. Tako je bilo vse do 18. stoletja, ko so začele delovati prve prave kaznilnice.

Konec 16. stoletja je bila menda v slovenskih mestih nemorala že kar nevzdržna. Prešuštvovanje, spolno veseljačenje, podprto z alkoholom, konkubinati, plačljiva ljubezen. Je prostitucija cvetela?

Ljubljana, ki je bila s pet tisoč prebivalci največje mesto daleč naokrog, je poznala vse, od zvodništva, prostitucije, pijančevanja … Nemorala je bila predvsem v velikih mestih in tam, kjer je bil doma alkohol. S pitjem je bilo, tako kot danes, povezanih veliko deliktov. Že od 16. stoletja se duhovščina pritožuje, ker ljudje nočejo k maši, ampak raje pijančujejo, zaradi česar je začel deželni knez izdajati dekrete, da se to ne sme več in da bodo tudi pijanci kaznovani.

Predstava, da je bila spolnost, tudi zakonska, v srednjem veku puritanska, ob ugasnjeni luči, zakrito z obleko, je torej napačna?

Priporočeno je že bilo tako, v praksi pa seveda ne. Grafike od 16. stoletja naprej upodabljajo pornografijo, ki se ne razlikuje od današnje. O tem govorijo tudi nekatere omembe v virih, predvsem v medicinskih in teoloških priročnikih. Medicinci v 17. stoletju ne odsvetujejo več bolj sproščenih spolnih praks, namenjenih užitku, ker pa so bile tako pogoste, so jih morali omejiti. Razdelali so vse mogoče primere spolne prakse in natančno proučili, zakaj je kakšna koristna in druga škodljiva, kateri položaji niso dovoljeni, če želi ženska zanositi in roditi zdravega otroka. Za medicince je bil užitek škodljiv, če ga je preveč, za teologe pa sploh nesprejemljiv, razen delno v zakonski zvezi, zunaj pa absolutno ne.

Ženske se niso ločevale le zaradi nasilja, razlogi so bili tudi drugje. Razvpit je bil primer, ko je Marija Kajetana Ursini-Blagay v postopku razveze na sodišču razlagala sočne podrobnosti o grofovi impotenci in njunem spolnem življenju. Zaradi česa vse so se želeli zakonci ločiti?

Če mož ni želel ali mogel opravljati zakonskih obveznosti, če žena ni bila zadovoljena. Zaradi prešuštva, laganja pred zakonom, denimo o tem, koliko denarja ima, ali prikrivanja nezakonskih otrok. Ženske so imele precej pravic, veliko več, kot si danes mislimo, in so lahko marsikaj dosegle. Zlasti če so imele denar za odvetnika, ki je znal krmariti med izredno zapletenim kanonskim pravom. Ženska, ki se tega ni mogla privoščiti, ni imela nikakršne možnosti, da bo kar tako prepričala sodnika.

Tudi razdor zaroke je bil predmet sodnih obravnav. Je bil kazniv?

To niti ne, je pa bilo treba vrniti stroške, če je sodišče odločilo, da je bila zaroka neupravičeno razdrta, lahko pa je tistega, ki jo je razdrl, celo prisililo v poroko, vendar je vprašanje, ali se potem to res zgodilo. Največkrat sta se bivša zaročenca zunajsodno poravnala. Ljudi se ni dalo kar tako prisiliti, da bi se poročili. To so sicer lažje storili starši, ki so sinove silili v zvezo z bogato nevesto s tem, da so jih izsiljevali s predajo posesti. Seveda so se fantje lahko odločili tudi drugače.

Se je tudi ženskam uspelo izogniti vnaprej dogovorjeni poroki?

Seveda. Bolj ko je bilo dekle premožno, bolj je to veljalo. Tudi takšne, ki so že bile zaročene, so si lahko premislile, če so ugotovile, da so se prehitro odločile, da jim partner v resnici ne ustreza, ker je prestar, pregrd ... Po tem se vidi, da so včasih pri porokah imela neko vlogo tudi čustva.

Kako so živeli ljubljanski plemiči v 18. stoletju? Med njimi je bilo kar nekaj afer, škandalov … V knjigi opišete tudi primer Ivana Tavčarja, ki je med drugim pokazatelj tega, kako se z meščanstvom uveljavi dvojna morala.

Te zgodbe temeljim zlasti na dnevniku, ki ga je pisal ljubljanski plemič Franc Henrik Raigersfeld. V njem je nanizal ogromno zapisov iz vsakdanjega življenja, o srečevanjih, prešuštvih, ločitvah, nasilju med plemiči. Na eni strani so vsi častni, dobri, pošteni, ženske so gospodinje, zveste. Hkrati pa strasti narekujejo povsem drugačno obnašanje. Poročeni moški gredo pogosto k prostitutkam ali deklam, če jih imajo. Kar precej afer z deklami je bilo v Ljubljani. Župan Ivan Hribar je imel za konkubino kar svojo kuharico, čeprav je njegova žena še živela. Z njo se je po ženini smrti tudi poročil. Tavčar, denimo, ki je bil reven nezakonski sin, si je stalno prizadeval, da bi dobil bogato plemkinjo. Ta častihlepnost ga je tako gnala, da se je poročil z veliko mlajšo bogato žensko, ki pa mu je bila nezvesta. Preko tega je šel zaradi denarja, časti, ki je bila v meščanski dobi zelo pomembna.

Poročanje iz ljubezni postane z meščanstvom ideal, ki pa v praksi sploh ne more zaživeti, ker prevladuje materialnost. Poroka je pogodba in vsi, od kmetov do meščanov, so vedeli, da gre za bogastvo, povezave, povzpetništvo, kariere ... kljub temu, da so imeli polna usta ljubezni. Takšen primer je Josipina Turnograjska, ki slovi po svojih ljubezenskih pismih. Vendar se je Lovro Toman, odvetnik in povzpetnik, družabna zvezda v tistem času, z njo poročil zaradi njenega bogastva. Pisala sta si skrajno kičasta ljubezenska pisma, v resnici pa jo je hotel dva tedna pred načrtovano poroko pustiti, ker ji starši niso dali toliko premoženja, kot je želel. Čeprav se ji je podrl svet, sta se vseeno vzela, ko so starši popustili.

Kaj je bilo v srednjem veku drugače?

Veliko bolj odprto je bilo. Ni bilo prehudega vcepljanja sramu, grešnosti, delinkvence. Tudi Cerkev sama je bila v 15. stoletju precej razpuščena in ni imela kaj govoriti o grešnosti svojih ovčic. V 16. stoletju pa se je reformirala, na eni strani protestantska, na drugi katoliška, in obe sta vzpostavili koncept časti in pobožnosti. Sčasoma spolnost, zlasti zunajzakonska, postane greh in sram. Tudi z ukrepi državnih oblasti se od 18. stoletja naprej vcepljata prikrivanje in molčanje, ljudje postanejo o spolnosti nepoučeni. Na eni strani so zavrta čustva in na drugi podtalno sproščeno seksualno življenje, o čemer pa se ne govori. Nihče ne hodi k prostitutki, v resnici pa to delajo vsi. Dvajseto stoletje, zlasti prva polovica, je žrtev tega procesa meščanske družbe, kar pa se zdaj seveda spreminja.