Salsa, način druženja in življenja

V poletnih mesecih se tako rekoč vsak večer v tednu kak trg ali ploščad v Ljubljani spremeni v plesišče, ki ga napolnijo navdušenci nad latinskoameriškimi ritmi. Salsa, z vsemi svojimi slogi, sestrami in sestričnami, pa tudi druge plesne zvrsti, ki izvirajo iz krajev večnega poletja, razveseljujejo predstavnike različnih generacij, od študentov naprej.
Fotografija: Za Jana Bervarja je zakladnica kubanske glasbe tako bogata, da je vsaka skladba svoja zgodba.
Foto Tadej Mulej/Piqant Photography
Odpri galerijo
Za Jana Bervarja je zakladnica kubanske glasbe tako bogata, da je vsaka skladba svoja zgodba. Foto Tadej Mulej/Piqant Photography

Salsa je v naše kraje prišla kot nekakšna modna muha tam nekje ob prelomu stoletja, razlagajo poznavalci. Najprej so jo širili in tudi poučevali predvsem športni plesalci, dve desetletji pozneje je privržencev nad temi ritmi iz sezone v sezono vse več.

Da ta scena še vedno raste, se strinja tudi Boštjan Bibič, ki je z ženo Ido pred 12 leti ustanovil šolo Rueda.si. Poudarja pa, da se je nekoč govorilo o dveh slogih, kubanski in linijski salsi, zdaj je ponudbe veliko več. Marsikaterega navdušenca nad vsem kubanskim pritegne denimo rueda de casino ali reggaeton, svoj krog publike so našli tudi počasnejši ritmi, ki jih združujejo z nadpomenko sensual, kot sta, med drugim, dominikanska bachata in angolska kizomba.

A tudi pri sami salsi, ki je že, kakor nakazuje ime, mešanica različne glasbe, posoljena in popoprana z vplivi kultur in zgodovine okolja, kjer se je razvijala, vidimo več slogov. »Po svoje so jo peljali Kubanci, Portoričani, Američani, Kolumbijci. Pri nas je najti vse, razen kolumbijskega sloga. Ameriški način je bolj prilagojen nam zahodnjakom, ima več pravil, gremo po ravni črti, se umikamo levo-desno. Temu pravimo linijska salsa, sem uvrščamo losangeleški in newyorški stil, ki se med seboj razlikujeta tudi po tem, da se eden pleše na ena, eden pa na dve,« je opisal Boštjan Bibič, ki se je podrobneje spoznal z vsemi različicami, zad­nja leta pa se posveča kubanski.

Pri tej je, kakor pravi, »bolj življenjska izkušnja«, povezana z zgodovino otoka, njegovo kulturo, religijami in svetniki. Vključuje afriške prvine, bogatijo jo še drugi slogi. »Tu ni enega osnovnega koraka, kot jih poznamo pri dvoranskih plesih, ampak kakih šest osnovnih oblik. Če hočeš resno delati, plešeš hkrati 10 ali 12 plesov,« pojasnjuje Bibič in poudarja, da gre za živ­ljenje in socializacijo, za nekatere pa tudi rekreacijo. Opaža, da se nad tem plesom navdušujejo predvsem ljudje, ki so že sicer dinamični in počnejo veliko stvari, privlačijo jih gibanje, druženje in pozitivna energija.

Boštjan Bibič opaža, da se nad tem plesom navdušujejo predvsem ljudje, ki so že sicer dinamični in počnejo veliko stvari, privlačijo jih gibanje, druženje in pozitivna energija. Foto Eva Križaj
Boštjan Bibič opaža, da se nad tem plesom navdušujejo predvsem ljudje, ki so že sicer dinamični in počnejo veliko stvari, privlačijo jih gibanje, druženje in pozitivna energija. Foto Eva Križaj


Iz zornega kota laika bi lahko neko ločnico med linijsko salso, ki je pri nas dolga leta prevladovala, in kubansko, ki je dobila zamah v zadnjih letih, našli tudi v tem, da deluje linijska, ki se je bolj ko ne razvila v dvoranah, bolj definirana, polikana in elegantna, plesalke so praviloma v oblekah in visokih petkah, kubansko pa bi označili za bolj »žurersko«, ki odraža svoj ulični izvor.
 

Več dogodkov kot v svetovnih prestolnicah


»V Ljubljani imamo več salsa dogodkov, kot jih je najti v velikih svetovnih prestolnicah,« ugotavlja Jan Bervar, ki je pred petimi leti ustanovil plesno šolo Cubana Ljubljana, pri kateri je že iz imena razvidno, kaj goji. »Kubanska oblika plesa je bolj zvesta svojim koreninam, manj je pravil in več improvizacije, dopušča več izraznosti in se dopolnjuje z elementi s še kakšnih 30 plesov,« našteva Bervar, ki se je do srednje šole prav tako ukvarjal z latinskoameriškimi in standardnimi plesi, potem je dal prednost drugim obvez­nostim, dvajset let pozneje pa ga je bogastvo kubanske glasbe priklicalo nazaj v svet plesa. Son, cha cha, guaguanco in še številni drugi ritmi, tudi afriških korenin, so skoraj obvezno »gradivo«, v katero se poglabljajo mnogi, ki si želijo od plesa več.



»To je skupnost, v kateri najdeš novo družbo, zdrav način zabave, veliko ljudi pritegneta glasba in možnost izraza,« Bervar razmišlja o priljubljenosti salse. Na vprašanje, ki ga je vsak izpričan ljubitelj te zvrsti slišal že neštetokrat – kako lahko ves večer plešeš en sam ritem in tako več let zapored –, odgovarja: »To je odvisno od plesa samega. Če imaš ples, ki je zelo omejen s figurami in nimaš kaj za povedati partnerju, je to dolgčas. Konkretno zame je zakladnica kubanske glasbe tako bogata, da je vsaka skladba nova zgodba. Najbolj pomembni sta mi part­nerka in glasba. Mnogi se lahko 20 let neizmerno zabavajo z znanjem štirih figur, kot denimo pogosto vidimo pri samih Kubancih. Evropejci veliko bolj kompliciramo in iščemo, kako bi lahko še kaj na novo povedali. Nekaterim je dovolj znanje neke osnove za igro med moškim in žensko, tudi z minimalno napora je lahko vsak ples svoja zgodba. Nikoli ni dolgčas.«

Več plesnih šol se lahko pohvali z odlično obiskanostjo intenzivnih poletnih tečajev, ki trajajo štiri ali pet zaporednih dni. »Slovenci imamo željo po sproščenosti, pa naj jo predstavljajo Balkan ali pa Karibi. Smo pa tudi kulturno odprti – za naše srbske in črnogorske prijatelje je, na primer, popoln tabu, da bi moški plesali. V tem kontekstu je ena od prednosti kubanske salse, da moški v njej igra vlogo 'mača', da pri njej ni sicer kar precej razširjenih predsodkov, da bi deloval poženščeno,« opaža Jan Bervar in dodaja. Pomemben dejavnik za širok krog navdušencev je tudi to, da plesanje salse dviga samozavest. Ne le na plesišču, tudi sicer v življenju. Vabljiva plat za marsikoga je še, da ni treba priti v paru, praviloma vse šole sprejemajo posameznike.

Zvezdniki kubanske glasbe svetovnega formata sicer bolj redko zaidejo na naše odre, so pa razmeroma redni gostje denimo v Italiji, kamor se slovenski ljubitelji pogosto odpeljejo kar z organiziranimi avtobusi. Prav tako so že običajne ekspedicije slovenskih šol na različne salsa festivale v sosednjih državah in Srbiji, iz leta v leto pa jih je vse več tudi pri nas.

Več iz te teme:

Komentarji: