Primož Škoberne: Sami smo svoj največji hipnotizer

Pogovor s Primožem Škobernetom, učiteljem meditacije in mentorjem za življenje, ki je brez dlake na jeziku.

Objavljeno
17. marec 2017 16.14
ŠKOBERNE Primož, 13.3.2017, Maribor [primož škoberne]
Helena Kocmur
Helena Kocmur

Matematik, ki se je transcendentalne meditacije učil pri Maharišiju, smejočem se guruju, lahko s svojo hipersenzibilnostjo oceni ljudi že na podlagi fotografije. In nima dlake na jeziku: Trump naj počisti svoje govno, Pahor mora odrasti, Cerar ni dovolj močan za svet politike. Primož Škoberne je več desetletij preizkušal najrazličnejše poti do razsvetljenja in trčil ob realne meje duhovnosti. Kakor pravi, ustvarjamo ljudje ves čas nove duhovne svetove, v katerih se dobro počutimo in napredujemo. Huje je, če obtičimo v svojih prepričanjih, smo s tem nezadovoljni in ne najdemo izhoda, opozarja Škoberne, ki je pred skoraj tremi desetletji s somišljeniki ustanovil Duhovno univerzo, zdaj pa deluje samostojno, kot mentor za življenje.

Po izobrazbi ste matematik, nato pa ste se na evropski univerzi MERU izšolali tudi za učitelja transcendentalne meditacije. Zakaj ste se odločili za usmeritev v duhovne vode?

Že v srednji šoli me je zagrabilo, potem sem našel informacijo o meditaciji in me je potegnilo. Nisem se mogel več ustaviti na poti iskanja svojega notranjega razsvetljenja. Ko sem prebiral eno izmed knjig, me je pritegnil opis taoističnih modrecev iz nekdanjih časov in me je tako fasciniralo, da sem želel tudi sam doseči nekaj takega. Želel sem več notranje stabilnosti in nekaj te notranje energije, kot jo imajo morda indijski jogiji. Zato sem se podal na pot duhovnosti, ki je postala sčasoma tudi moja glavna pot. S kolegi sem pred leti ustanovil Duhovno univerzo in v njej dolga leta deloval kot učitelj. Matematika je pristala na stranskem tiru.

V eni od svojih knjižnih uspešnic Telesna inteligenca ste predstavili izračun, kako naj človek po urah razdeli svoj dan. Je to vpliv matematike?

Ljudem sem tako želel povedati, da je v življenju dobro imeti neko ravnovesje. Preveč vsakodnevne hektike pripelje do izčrpanosti. Da lahko najdemo čas tudi za svoje notranje potrebe, moramo ujeti ravnovesje. Dobro je, če določimo, koliko dela si naložimo na dan, in da se po tem delu tudi razbremenimo. Enako naredimo za teden, mesec, leto, da bi poskrbeli za svoje dobro počutje.

Kako ste si vi sami razdelili ure in dneve v življenju?

Jaz sem si to razdelil precej drugače. Pred petimi leti me je namreč vrglo ven iz vsega dogajanja. Počasi sem bredel v vse večje nezadovoljstvo in se znašel pred tem, da sprejmem temeljite odločitve. Tako sem se ločil, zapustil sem delo, ki sem ga imel, in se odselil. Leto dni sem živel sam, dokaj v samoti, na Primorskem, takrat sem se začel zavedati tudi svojih notranjih težav. Ugotovil sem, da sem nagnjen k depresivnosti in tesnobnosti. Začelo me je zanimati, kaj to je, in sem izstopil iz svojih vlog. Če sem bil prej duhovni učitelj, neke vrste avtoriteta v določenih krogih, mi po novem ni bilo težko v javnosti dvigniti roko, češ imam problem, mi lahko pomagate, ne glede na to, da so bili zraven moji učenci. Sestopil sem s svojega piedestala, sam sebi sem začel postajati dosti bolj jasen, zdelo se mi je, da sem dosegel neke vrste razsvetljenje. V svoji koži sem se začel bistveno bolje počutiti in sem na novo zastavil svojo pot.

Moj ritem je zdaj bistveno bolj lagoden, ležeren, nimam več fiksnega delovnega ritma in si ga sam določam. Pravzaprav sem prekarni delavec, delam takrat, ko nanese. Najprej sem se moral naučiti, da sem sprejel veliko negotovost situacije, saj sem bil, ker sem ostal brez službe, dve leti na zavodu. (smeh) Potem pa sem odprl s. p. Za svoj osnovni cilj sem si zadal, da se ne želim vpeti v dirko za denar. Raje živim zelo skromno, kakor pa da bi padel v sisteme, ki bi me začeli izčrpavati. To sem že doživel in si ne želim več! Živim v zaupanju, da se mi bodo stvari odpirale. Še vedno na višji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru poučujem predmet menedžment stresa in metode sproščanja, sicer pa vodim individualna svetovanja in delavnice Avtentični jaz, o tem, kako biti bolj pristen in kako se v svoji koži bolje počutiti. Na teh delavnicah ljudem pomagam ugotoviti, kako so vpeti v svoja prepričanja, svoje miselne predstave, kdo vse je vanje vpleten in kako lahko iz tega hitro izstopijo. V tem sem zelo dober, zato sem zadovoljen s sabo, hkrati pa zelo pomirjen. Ugotovil sem, da dosti dobro prepoznavam ljudi, jih znam razbirati. Hči moje partnerke mi je po naključju pokazala fotografijo svojega nekdanjega fanta in sem ji povedal nekaj o njem, kar je tudi držalo.

Torej imate zmožnost, da zelo hitro ocenite človeka. Na podlagi česa?

S fotografije, ki mi jo nekdo prinese, lahko to razberem na podlagi dveh značilnosti: zunanje percepcije, po obraznih oblikah, razmerjih, proporcih, ki govorijo o hormonski sliki in tudi o tem, kako mi zaznavamo posameznika. Drugo pa je notranja percepcija, kako se človek doživlja sam in kakšna razpoloženja ima v sebi. To je mogoče prepoznati po drobnih znakih, kot so sproščenost, napetost v mišicah, kako žive so oči. Ko delam interaktivno, pa ne ocenjujem na ta način, ampak predvsem iz komunikacije prepoznavam čustvene odzive na svoja vprašanja, da lahko presodim, kako se nanje odziva človekov organizem, denimo z majhnimi gibi, spremembo v glasu. Ker sem sam hipersenzibilen, to takoj prezrcalim vase in čutim tisto, kar čutijo oni.

Ali je to dobro, saj lahko tako prevzamete težave drugih?

Je dobro in ni. Preden sem naredil to spremembo, sem bil pred temi vplivi po svoje zaščiten, s svojo togo pozo. Zdaj pa nisem več in preprosto pustim, da steče skozi mene, tako da nimam težav. V nasprotnem primeru pa bi jih imel, ker me to preveč vznemiri. Nekaj odstotkov ljudi je, ki smo bolj senzibilni, ki smo »radarji«, zaznamo vse, kar se okrog nas dogaja. Glavna poanta je v tem, da človek najde področje, kjer lahko živi, in se neha ukvarjati s tistimi, ki niso primerna zanj, ker bi ga sesula. Za to gre v življenju. Ljudje imamo velike težave, ker s tem, kar smo, nismo v pravem okolju in se trudimo preživeti v njem, čeprav je za nas ogrožajoče. Senzibilen človek je ustrežljiv, podredil se bo in nima moči, da bi si izboril svoje mesto. Po naravi je občutljiv, deluje pa v velikem sistemu, ki želi iz ljudi čim več izžeti. Sistem ga počasi zmelje in ga, ko pregori, izvrže. Če se človek dobro pozna, si bo lahko poiskal področje, kjer lahko, tak kot je, preživi. V službi lažje prepozna, kakšne so pritiski, kako kdo vpliva, in najde optimalen položaj. Da z nekaterimi sploh ne gre v konflikt, ker bo potegnil kratko, da se avtomatično od nekaterih ljudi umika …

Koliko ljudi pa ima zmožnost prepoznavati energije ljudi, ki ga ogrožajo?

Približno 15 do 20 odstotkov. Videti je, da je tako nastalo v naravni selekciji, saj z občutljivostjo v nevarnem svetu ni lahko preživeti. Vendar občutljivi prej zaznavajo nevarnosti. Približno toliko pa je tudi tistih, ki sploh niso občutljivi ali zelo malo.

Kateri jo v življenju bolje odnesejo?

Neobčutljivi so ponavadi voditelji, povsod pridejo na najvišja mesta, vendar jo lahko, ker rinejo v nevarnosti, tudi slabše odnesejo. Bolj občutljivi se bolj skrivamo, iščemo taka mesta, kjer nismo preveč izpostavljeni. Vendar ljudje nismo črno-beli, pomembno je tudi, koliko je človek odprt, nevrotičen, intro- ali ekstrovertiran. Glede na vse to, in še svoja prepričanja, si iščemo svoje življenjska področja.

Te dni je v Sloveniji britanski mojster zarot David Icke. Kaj ste o njem razbrali z njegove fotografije ali pojavljanja v javnosti?

Deluje kot nekdo, ki je ogorčen nad tem, ko vidi razne krivice, in tako tudi nastopa, ko ljudi podžiga v njihovem nezadovoljstvu. Ko sem videl njegovo sliko, sem takoj ugotovil, da je »pravi moški«, dec, da je nagnjen h konfliktnosti, rigidnosti v svojih prepričanjih, je pa dosti prepričljiv in samozavesten. Rahlo neprijetno je, da deluje kot kotaleča se krogla – kdor mu ne gre s poti, ga povozi. Icke živi v zelo močnih prepričanjih, v nekem svojem paralelnem svetu, kjer je to, kar govori, res. Jaz pa v svojem paralelnem svetu ne želim imeti kuščarjev in nezemljanov, saj sem jih izgnal in ne bom dovolil, da jih bo Icke izvozil v moj svet. Saj on prav to počne, izvaža kuščarje. Naj jih ima, to je njegov problem.

Vidimo pa, da veliko Slovencev to zanima, kljub skrajno nenavadni teoriji, da nam v resnici vladajo kuščarji v človeški obliki. Zakaj?

Po mojem pritegne Icke sledilce zaradi nezadovoljstva s sistemom. V teorijah, ki jih prodaja, je 90 odstotkov sprejemljivega, problem je v drobnem tisku. Prepričan sem, da je njegovo bistveno sporočilo, da nam vladajo kuščarji. S tem se zares ukvarja in to ga tudi zares moti.

Te informacije je menda pridobil iz duhovnih svetov. Kaj menite o tem?

Pridobil jih je iz svojega paralelnega vesolja. Ena od teorij v fiziki je, da je veliko paralelnih vesolij. Pa sem si rekel, aha, obstajajo paralelna duhovna vesolja, torej tisto, kar imamo v duhu. Ljudje v medsebojnih komunikacijah ne razumemo, da živimo vsak v svojem vesolju, iluzija je misliti, da smo tu poenoteni. Od tega, kako imamo oblikovane svoje možgane in v kakšnih vzorcih živimo, je tudi odvisno, kako vidimo svet. To so dejstva. Vsak človek bo opazil nekaj drugega, za marsikaj pa smo slepi. V Ickovem paralelnem vesolju so kuščarji. On jih vidi, jaz pa mu žal ne morem pomagati. (smeh)

Ali si lahko na podoben način ustvarite tudi mnenje o ljudeh, ki nas vodijo, denimo predsedniku Pahorju?

Ja, ampak tega mnenja ne fiksiram, saj dovolim, da se ljudje spreminjajo. Borut Pahor se spreminja, izgubil je del svoje pubertetniške in pokroviteljske poze, med katerima niha. Enkrat je namreč pokroviteljski, takrat je tečen in drugim soli pamet, drugič pa plane iz njega pubertetnik in je bolj sproščen, se fotografira za družabna omrežja. Ne deluje pa odraslo. Vendar je videti, da postaja zaskrbljen zaradi slabih razmer, tudi zaradi slabih ocen vojske, katere vrhovni poveljnik je. To je dobro, saj se bo verjetno le spremenil na bolje.

Kakšno kampanjo bi mu priporočili pred prihodnjimi volitvami?

Zanj bi bilo veliko bolje, če bi prenehal paradirati in igrati, ampak bi poskušal biti bolj iskren tudi kot človek. Naj se ne pretvarja, da lahko z »moralko« najdemo rešitve, ampak naj začne tudi nase prevzemati del odgovornosti.

Za Mira Cerarja je obveljalo, da je »cincar«, kaj pravite vi?

Menim, da je iz nekega teoretičnega polja, v katerem je bil, stopil preveč v ospredje in se giblje v preveč političnem svetu. Politiki vidijo stvari drugače, on pa po mojem nima pravih predstav, kaj se tukaj v resnici dogaja. Zdi se mi, da je zmeden, da dejansko ni sposoben za to vlogo, da to ni zanj, da si je sicer ustvaril neko formo, v kateri nastopa, nima pa dovolj moči. Bolje bi deloval v ozadju. Politične funkcije so izjemno zahtevne in to človeka zmelje. Da lahko v politiki funkcionira, mora imeti človek precej psihopatske moči. To je ta del prebivalstva, ki ni ali je manj senzibilen. Tja se projicirajo vsa človeška pričakovanja in vsa nestrinjanja, sovraštva. S tistim, ki je preveč občutljiv, pa energije množic pometejo.

Naj torej vladajo psihopati?

Psihopatstvo ima širok spekter, ni nujno negativno. Med njimi so tudi zelo sposobni, inteligentni ljudje, denimo kirurgi, ki tudi ne smejo biti občutljivi, pa tja do barab. Še hujši od morilcev so tisti, ki se znajdejo na vrhu korporacij, se okoristijo in s tem pripeljejo cele države na rob propada, sesujejo banke, podjetja. Taki ljudje so sicer primerni za ta mesta, saj so močni, vendar potrebujejo obzirne, modre svetovalce, ki jih korigirajo, opominjajo. V glavnem pa se poskušajo obdati s svojimi podporniki. Tistim, ki so na najvišjih položajih, manjka modrost, zaradi česar so malce brezobzirni. Vendar se tega ne zavedajo, saj se jim to zdi naravno. Drugih ljudi ne doživljajo kot ljudi, ampak kot lutke, keglje. Tudi ti živijo v drugem vesolju. Sicer pa je normalno, da jih sami volimo, saj hočemo imeti na oblasti vikinga, junaka …

Pred časom ste analizirali tudi Donalda Trumpa. Kaj ste ugotovili?

Trumpa sem analiziral že kakšno leto pred prihodom na oblast. Takrat sem ugotovil, da je kot velik otrok v trgovini s porcelanom. Zdi se mi, da je zaostal v svojem psihološkem, socialnem razvoju, saj je človek brez sramu. Obnaša se, kot da je vse njegovo. Nihče ga ni udaril po prstih, naj vendarle počisti svoje sranje.

Pravite, da znate uspešno pomagati ljudem, ki obtičijo v življenju in ne znajo iz začaranega kroga. Kakšne težave imajo največkrat pri tem?

Za Trumpa ne moremo reči, da je obtičal, ker ne čuti nezadovoljstva, saj je svojo življenjsko strategijo zasnoval tako, kot mu ustreza. Obtičimo takrat, ko se zataknemo v svojih prepričanjih in smo zato nezadovoljni. K meni pridejo ljudje, ki si želijo spremembo. Pomagam jim, da zelo hitro prepoznajo, kje so obtičali, in svoja prepričanja preusmerijo. Poskušam najti sprožilce, da pridem do tistega, kar človek v sebi skriva, pa se, ne da bi vedel, pretvarja, ker se trudi ustreči pričakovanjem drugih. O tem govorim tudi v knjigi Obtičati v življenju, ki je pravkar izšla.

Se še vedno ukvarjate tudi s hipnozo?

Ne, zdaj ljudi dehipnotiziram (smeh). Iz njihovega prepričanja. Hipnoza ni nič mističnega, to sem pokazal tudi študentom. V trenutku sem jih hipnotiziral, da niso mogli dvigniti desne roke. To samo kaže, kako naša prepričanja delujejo na našo fiziologijo. Vendar so se študenti zavedali, da so hipnotizirani. Težava je tam, kjer ne vemo, da gre za hipnozo. To je v vsakodnevnem življenju. Ljudje smo naravnani na to, da se samohipnotiziramo, pademo v vzorce in ne znamo iz njih. Sami smo svoj največji hipnotizer, saj kot kognitivna bitja ne moremo misliti zunaj svojih vzorcev. Iz tega ne moremo, lahko se le bolj ali manj zavemo, kje počnemo neumnosti, in smo s tem dokaj pomirjeni. Problem je tam, kjer ti mehanizmi ne delajo v našo korist, pa tega ne vemo.

V svojih knjigah ste opisali tudi prav konkretne načine, kako do boljšega počutja, denimo z meditacijo, afirmacijami, mudrami … Koliko lahko to pomaga tudi pri zdravljenju?

Za določen krog ljudi je to zelo primerno, niso pa to univerzalne stvari. Nekaterim ljudem pomaga do notranje sproščenosti, da se boljše počutijo in so bolj pozitivno naravnani.

Po nekaterih trditvah lahko vsak človek postane zdravilec. Je to res?

Načeloma je, vendar so za zdravilce primernejši ljudje, ki imajo v sebi več ekspresivne energije, ki so bolj ekstrovertirani, tisti bolj občutljivi bodo od drugih preveč pobrali. Kot opažam, se v zdravilskih krogih bolj najdejo bolj »čvrsti«. Ko študentom razlagam, kaj je hipnoza, bioenergija, jih postavim v pare, da se med seboj zdravijo. Pa gre. Ne glede na to, ali gre za zdravljenje na daljavo ali na blizu, je pomemben človeški stik. Ljudje nismo samotarska bitja, potrebujemo stike. Že to, da se ti nekdo posveti in da vanj projiciraš zaupanje, dela čudeže. Če k temu dodamo še nekaj bližine, denimo če so roke blizu telesa ali se ga dotikajo, lahko to sproži v telesu blagodejna stanja, ki pomagajo, da se zgodijo samozdravilni procesi. To razlagam študentom kot podporne terapije medicini. Če me torej vprašate, ali obstaja bioenergija kot taka, vam odgovorim: v nekaterih svetovih obstaja, v nekaterih pa ne. (smeh) Ljudje smo v svojih svetovih, glavno je, da s tem ne težimo drug drugemu in ne poskušamo delati manipulacij.

Poznamo tudi primere, ko so bolniki plačevali celo bogastvo za »čudežne« ozdravitve, ki jih ni bilo.

Težava v tem je, da ljudje, ki prodajajo takšne metode, živijo v svojih svetovih in ne vidijo, da so v zmoti. Največji prepričevalci so namreč prepričani ljudje. Teh niti ne morete obtožiti, da lažejo, saj gledajo na vse stvarstvo skozi svoj filter in ne vidijo drugih. Tak je tudi David Icke, ki je obtičal v svojem svetu s kuščarji.

Tudi pokojni predsednik Janez Drnovšek je iskal alternativne načine ozdravitve, vendar se to žal ni zgodilo.

Ljudje smo fenomenalna bitja in živimo v dveh svetovih, eden je fizični, drugi je kognitivni, ustvarjajo ga možgani in je spremenljiv. Zato je naš svet takšen, kakršne imamo mi možgane, predstave. Zadnjih deset let kognitivne in nevroznanosti odkrivajo, kako smo slepi, kako malo vidimo. Vidimo samo tisto, za kar imamo predstave, saj to iščemo. Drnovšek ni bil duhovnež, ampak je v nekem obdobju začel odkrivati svet duhovnosti. V to je projiciral neka pričakovanja in počasi prišel do meja tistega, kar lahko duhovni svet res ponudi. Treba je ločiti realnost od napihnjenih besed, tako kot pri religioznosti. In ker je bil Drnovšek zelo inteligenten človek in realist, je dokaj hitro prišel do spoznanj, do kod mu lahko duhovnost pomaga, kje pa ne več. Takšen je bil tudi moj razvoj. Tudi sam sem dosti projiciral v to, kaj mi lahko da duhovnost, tudi meditacija. In sem s tem pretiral, kakor so vso duhovno zgodovino pretirali vsi učitelji. Zato nekatere besede v duhovnosti nimajo prave vsebine: nirvana, razsvetljenje, samadi … V to se projicira nekaj, kar je skoraj super nadnaravno. Seveda obstajajo razsvetljenja, vendar v realnem pomenu. Sam sem postal v nekem smislu razsvetljen, ko sem izstopil iz starih okvirov in sem nanje gledal bolj prosto, pa v nobenem drugem. In sem po svoje osvobojen. Ampak to je samo to in nič več. Ko ljudem duhovnost prikazujejo, kakor da je ne vem kaj … v resnici ni nič več kot to.

Duhovnost torej človeku omogoča olajšanje, umirjenost, spokojnost, pričakovati, da dela čudeže, pa je zgolj iluzija, slepilo?

Da, ta slepila se ohranjajo le z nekim izročilom, da se je nekoč nekomu nekaj zgodilo ... Duhovnost vam bo čisto v redu služila, vendar le znotraj teh meja.

Ste zaradi takšnih spoznanj tudi zapustili Duhovno univerzo?

Pravzaprav nisem odšel od Duhovne univerze, ampak od svojih konceptov. Nisem bil več gotov vanje, saj mi poskusi, da bi nekaj dokazal, niso uspeli. Poskusil sem tudi šamanistične metode in vse druge, doživljal sem razna stanja, denimo, da sem se projiciral v sanjah, da sem imel globoke meditacije, v katerih sem doživel razodetja … Vendar sem bil tako realističen, da sem te stvari raziskoval še naprej, da bi videl, kaj to je, ali lahko to zagrabim ali pa je le mehanizem v meni. In sem ugotovil, da je to le mehanizem v meni in da ima svoj doseg – kakor ste dejali prej, duhovnost, ki zgolj pomaga k večji stabilnosti in ravnovesju, brez nerealnih pričakovanj.

Mislite s tem razna zunajtelesna videnja, reinkarnacije, vrnitev v čas pred rojstvom?

O teh stvareh sem včasih pisal, o reinkarnaciji, pa o čudežih, tudi o tem sem izdal knjigo. (smeh) To je bilo še v obdobju, da sem bil prepričan, da je to res. Reinkarnacija …

Torej tega ni?

Težko bi rekel, da reinkarnacija je ali ni. V nekaterih svetovih je, v drugih je ni. Ljudje iščemo svetove, v katerih se dobro počutimo in ki nam pomagajo. Tega ne moremo nikomur vzeti. Z regreso terapijo sem se ukvarjal več kot deset let in poslušal zgodbe ljudi o tem, kaj so bili v prejšnjih življenjih. Prišel sem do spoznanja, da gre v glavnem za projekcijo sedanjega življenja v neko simbolno preteklost. Človek v neki čas in prostor na simboličen način umesti svojo situacijo, kar je tudi v redu, saj ga lahko to razbremeni, pride do uvida. Reinkarnisti želijo to dokazati na znanstven način, tako kot katoliki posmrtno življenje. Ne, v to ne moremo mešati znanosti. To so naši duhovni svetovi. Velik problem v duhovnosti je, da jo želijo pripeljati na raven znanosti in potem postanejo tečni in grobi, brezobzirni, stvari začenjajo gledati črno-belo, izključujoče. Ne smemo se prepirati o tem, čigav duhovni svet je bolj pravi. Iz tega nastajajo vojne, denimo med protestanti in katoliki. V redu bi bilo, če bi duhovnost jemali bolj sproščeno in uporabno. Če ti pomaga, pojdi v tisti duhovni svet, ki je boljši, v katerem lahko delaš korake naprej. In ko se tam ne boš več dobro počutil, pojdi v drugega. Ljudje ustvarjamo vedno nove duhovne svetove. Nove generacije ustvarjajo take, ki so njim blizu, in to je prav.