Samo ena je Dirka

Na Touru letos spremljamo eno največjih slovenskih športnih predstav v zgodovini. Če tega še niste doumeli, le sedite pred zaslon.

Objavljeno
13. september 2020 07.00
Posodobljeno
13. september 2020 07.00
Kolesarski svet se ta čas vrti okoli Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja. FOTO: Stephane Mahe/Reuters
Kolesarstvo je šport z eno najbogatejših tradicij v Evropi, številne dirke, na katerih nastajajo miti in legende o zmagovalcih in tragičnih junakih vrtenja pedalov, so že globoko v svojem drugem stoletju. Vendar je le ena Dirka, z veliko začetnico, tista, ki pred zaslone privabi ves svet, tudi tiste, ki le občudujejo griče, doline in gradove, mimo katerih se vije kolesarska kača. Za prave kolesarske navdušence pa je Dirka tisti dogodek v letu, ki ga ne smejo zamuditi. Ko se začne Tour de France, družina, prijatelji, včasih tudi služba lahko počakajo tri tedne.

Ko me je rumeni svet velike pentlje posrkal vase, družine in službe še nisem imel, imel pa sem kolesarske prijatelje, s katerimi smo občudovali podvige velikega Baska Miguela Induraina, ki je s svojim rokomet­nim, če že ne košarkarskim stasom mlel za glavo nižje tekmece. Ter jih petkrat zapored tudi zmlel.

Ker je dobro združiti prijetno s koristnim, sem postal športni novinar. Doživetja so bila nepozabna, izkušnje pa neprecenljive, ko sem v družbi Vita Divca na kavi pred štartom lahko kakšno razdrl z Martinom Hvastijo, Gorazdom Štangljem, Andrejem Hauptmanom, Urošem Murnom, Martinom Dergancem, Tadejem Valjavcem in drugimi fanti, ki so na največjih dirkah tlakovali pot sedanjemu slovenskemu rodu. Z diktafonom v roki bi tedaj Marca Pantanija, Jana Ullricha, Maria Cipollinija in Lancea Armstronga okoli ekipnih avtobusov lovil tudi zastonj …

Ko pobliže spoznaš vse tri tritedenske dirke, prvotno mnenje ostane nespremenjeno. Giro ima nezmotljivi italijanski šarm, z Vuelte je najlažje poročati, ker so tam vsi po špansko sproščeni, Dirka pa je še ved­no samo ena. Na Touru je vse večje, bolj napeto in zahtevno.

Zato se zdi logično, da je najdlje ostal zaklet za Slovence, ki smo do leta 2009 čakali na krstno etapno zmago na tritedenskih dirkah. Borut Božič je v 6. etapi Vuelte v Xativi ugnal šprintersko konkurenco in ures­ničil sanje kolesarskih rodov pred njim. Leta 2014 je »padel« še Giro z nepozabnim zmagoslavjem Luke Mezgeca v sklepni etapi v Trstu, po kateri so Slovenci od veselja skakali v morje. Tour je naše rojake v svoje nedrje najvišje kolesarske kakovosti spustil šele leta 2017 s Primožem Rogličem, njegovim zgodovinskim vzponom na Galibier in zmagovitim spustom v Serre Chevalier.

Tu se je na Dirki začelo novo slovensko kolesarsko štetje, katerega vrhunec doživljamo te dni, ko se za vrh ne bori le Roglič, temveč tudi Tadej Pogačar. Nekdanji zakoni športne tradicije in ekonomije so šli po zlu. Ne zmagujejo tisti, ki so že stoletje zvesti temu športu in vanj največ vlagajo, temveč fanta, ki imata najmočnejše noge, največja pljuča in najbolj umirjeni glavi v kritičnih trenutkih. Predvsem pa se njuni telesi obnavljata tako učinkovito, da se iz dneva v dan vračata v prvotno ali celo boljše stanje, čeprav tri tedne neumorno vrtita pedale.

Na svetu je ta čas morda 15 kolesarjev, ki so zaradi podobnih lastnosti zmožni zmagati na tritedenski dirki, dva izmed njih sta iz dvomilijonske Slovenije. Statistična anomalija, ki jo sprejemamo z odprtimi rokami.

Z njo je spremljanje Dirke dobilo nove dimenzije. Tam, kjer si nekoč Slovenca na zaslonu uzrl le, če si bil izjemno pozoren in ostrega vida, zdaj kažejo in govorijo malodane le o Rogliču in Pogačarju. Slovenski kolesarski novinarji zdaj vprašanja ne le postavljamo, nanja moramo odgovarjati. Od kod sta se vzela izjemna šampiona, sprašujejo kolegi od Slovaške do Nizozemske. Odgovor ni enoznačen. Kolesarstvo ima v Sloveniji bogato tradicijo, razvijalo se je z obilico trdega dela in znanja ter naposled dobilo zasluženo nagrado. Če pa pogledamo, koliko denarja je Slovenija vložila v ta šport, bi lahko dejali, da si ju ne zaslužimo. Enako velja za Luko Dončića, Gorana Dragića, Jana Oblaka, Josipa Iličića, Tima Gajserja, Ilko Štuhec, Janjo Garnbret in druge, zaradi katerih dober slovenski glas seže od severnega do južnega tečaja.

Na Dirki letos spremljamo eno največjih slovenskih športnih predstav v zgodovini. Če tega še niste doumeli, le sedite pred zaslon. Morda se bo ponavljala še leta, morda je to edinstvena priložnost. Ne gre preslišati stavka iz francoske filmske klasike Amelie: »Sreča je kot Tour de France, vse življenje čakaš nanjo, potem pa švigne mimo. Ujeti jo moraš, dokler jo lahko.«