Samozavest se zgradi z zgledom
Ko bo hčerka začutila, da ji zaupate, da je za vas pomembna, bo začela zaupati tudi sama vase, je bistvo tokratnega nasveta v Nedelovi svetovalnici.
Odpri galerijo
FOTO: Shutterstock
Pozdravljeni, najina hčerka je stara deset let. Ker ne gre drugače, smo že nekaj let kot družina skupaj le ob koncih tedna in med počitnicami. Hčerka je zelo pridna v šoli in tudi drugače, je pa zelo navezana name. Opažam, da ji v druženju z vrstniki manjka samozavesti in da se ne zna postaviti zase. Včasih jo kdo kaj zafrkava, pa sploh ne ve, kako naj se brani, zato raje molči in se umakne. Navajena je, da se v družini lepo obnašamo drug do drugega, med vrstniki pa je seveda drugače. Kako naj jo utrdim, kako naj ji vlijem samozavest in pripravim na to, da se bo znala postaviti zase tudi pozneje v življenju? Najlepša hvala za vaš odgovor. Manca
Pozdravljena, Manca!
V šoli za vzgojo staršev je največkrat izražena želja staršev, da bi njihov otrok odrasel v samozavestno osebo, seveda poleg tega, da bi bil zdrav.
Za pomanjkanje samozavesti je lahko več vzrokov, ki pripeljejo do tega, da se hči ne postavi zase. Vzroke omenjam zato, ker lahko le, če odkrijemo vzrok nesamozavesti, najdemo rešitve in pomoč. Samozavest se razvije v otroštvu, nekje do sedmega leta starosti, in nas spremlja vse življenje, seveda pa vpliva na njeno moč tudi poznejše obdobje, pač glede na to, kako potekajo naši odnosi in nasploh življenje.
Samozavest se razvije na podlagi vzgoje, vzorcev, odnosov in prepričanj družine, v kateri otrok odrašča, ter vplivov okolja. Najmočnejšo vlogo imajo vzorci, se pravi, da otrok posnema obnašanja, ki so značajske lastnosti njegovih staršev ali starih staršev oz. avtoritet, ki so navzoče v njegovem odraščanju. Tudi če bi želel drugače, ne zmore, ker so vzorci in prepričanja močnejši. Da ne zmore drugače, je največkrat kriv strah kot čustvo.
Otroku lahko najbolj pomagate zgraditi samozavest z zgledom, to pomeni, da ste kot starš samozavestni in da so v vašem primeru takšni tudi ljudje, ki večino časa preživijo s hčerko, ter da ji vzbujate občutek sprejetosti in varnosti. Otrok mora občutiti, da lahko izraža sebe in svoje potrebe, da lahko vedno izraža čustva, brez omejitev, češ tako se ne obnaša, ta čustva (npr. jeza) niso primerna, tako se punčke ne obnašajo in podobno. Ob takih sporočilih se bo v svoji koži počutil slabo in ne bo zgradil samozavesti. Niti svetovanje in prigovarjanje, da se mora postaviti zase, ne bosta obrodila sadov, ker to ne deluje po navodilih.
V vašem primeru je mogoče, da hčerka povzema vzorce katere od njenih avtoritet, ki jo vzgajajo in pri njeni vzgoji sodelujejo več časa. Lahko je prejela določene prepovedi, kar pomeni, da na primer dobiva sporočila, da ni dobro, če najprej poskrbi zase, da naj vedno da prednost drugim, naj vedno pomaga in ustreže drugim, da je bolje, da je tiho in ne izraža svojega mnenja, naj se ne izpostavlja in podobno. Iz takih in podobnih sporočil je lahko razvila strah, da se ne sme in ne zmore postaviti zase.
Ko bo hčerka začutila, da ji zaupate, da je za vas pomembna, bo začela zaupati tudi sama vase.Odsotnost enega ali obeh staršev nedvomno vpliva na razvoj in počutje, predvsem na občutek varnosti in zaupanja, ki je za gradnjo samozavesti zelo pomemben, zato se lahko pojavi občutek velike navezanosti, ki je navadno pomanjkanje prisotnosti mame ob otroku.
Kar lahko storite, je to, da jo spodbujate, da vedno in čim več govori, kako se počuti, kaj ji je všeč, kaj ne, skrbi zase, da ji poveste, da je prav, če da sebe na prvo mesto … in da ji res vedno prisluhnete, da ji daste občutek pomembnosti, pokažete in poveste, da so vam njena mnenja, želje in skrbi pomembni. Pogovarjajte se z njo, lahko jo tudi vprašate, zakaj se ne upa postaviti zase. Tako bo zgradila zaupanje, ki je temelj, na katerem bo začela graditi samozavest. Najprej mora dobiti občutek, da ji njeni starši oz. avtoritete zaupajo, nato bo začela zaupati sebi in verjeti v svoje odločitve.
Kadar svetujem staršem, jih vedno vprašam, ali se oni znajo postaviti zase, ali so samozavestni, kajti otroci samozavestnih staršev prevzamejo njihovo samozavest in jo prenesejo tudi nase. Samozavest se odraža navzven, čuti se, da se dobro počutimo v svoji koži, da se sprejemamo, se upamo izražati, povedati svoje mnenje, ne glede na okolico in morebitno neodobravanje in nesprejetost. Samozavestni ljudje se ne ukvarjajo s tem, kaj si bodo drugi mislili in rekli.
Vsekakor pa toplo priporočam vsem staršem, naj se udeležijo kakšne od delavnic na temo, zakaj smo ali nismo samozavestni starši, saj je to ključno za razumevanje, kaj pomeni prava vzgoja, s pomočjo katere otrok odraste v samozavestno osebo.
***
Mojca Stonič je specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka. Več na: https://solazavzgojostarsev.si/
Pozdravljena, Manca!
V šoli za vzgojo staršev je največkrat izražena želja staršev, da bi njihov otrok odrasel v samozavestno osebo, seveda poleg tega, da bi bil zdrav.
Za pomanjkanje samozavesti je lahko več vzrokov, ki pripeljejo do tega, da se hči ne postavi zase. Vzroke omenjam zato, ker lahko le, če odkrijemo vzrok nesamozavesti, najdemo rešitve in pomoč. Samozavest se razvije v otroštvu, nekje do sedmega leta starosti, in nas spremlja vse življenje, seveda pa vpliva na njeno moč tudi poznejše obdobje, pač glede na to, kako potekajo naši odnosi in nasploh življenje.
Samozavest se razvije na podlagi vzgoje, vzorcev, odnosov in prepričanj družine, v kateri otrok odrašča, ter vplivov okolja. Najmočnejšo vlogo imajo vzorci, se pravi, da otrok posnema obnašanja, ki so značajske lastnosti njegovih staršev ali starih staršev oz. avtoritet, ki so navzoče v njegovem odraščanju. Tudi če bi želel drugače, ne zmore, ker so vzorci in prepričanja močnejši. Da ne zmore drugače, je največkrat kriv strah kot čustvo.
Otroku lahko najbolj pomagate zgraditi samozavest z zgledom, to pomeni, da ste kot starš samozavestni in da so v vašem primeru takšni tudi ljudje, ki večino časa preživijo s hčerko, ter da ji vzbujate občutek sprejetosti in varnosti. Otrok mora občutiti, da lahko izraža sebe in svoje potrebe, da lahko vedno izraža čustva, brez omejitev, češ tako se ne obnaša, ta čustva (npr. jeza) niso primerna, tako se punčke ne obnašajo in podobno. Ob takih sporočilih se bo v svoji koži počutil slabo in ne bo zgradil samozavesti. Niti svetovanje in prigovarjanje, da se mora postaviti zase, ne bosta obrodila sadov, ker to ne deluje po navodilih.
Po elektronski pošti
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; psihologinja Tjaša M. Kos; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.
V vašem primeru je mogoče, da hčerka povzema vzorce katere od njenih avtoritet, ki jo vzgajajo in pri njeni vzgoji sodelujejo več časa. Lahko je prejela določene prepovedi, kar pomeni, da na primer dobiva sporočila, da ni dobro, če najprej poskrbi zase, da naj vedno da prednost drugim, naj vedno pomaga in ustreže drugim, da je bolje, da je tiho in ne izraža svojega mnenja, naj se ne izpostavlja in podobno. Iz takih in podobnih sporočil je lahko razvila strah, da se ne sme in ne zmore postaviti zase.
Ko bo hčerka začutila, da ji zaupate, da je za vas pomembna, bo začela zaupati tudi sama vase.
Kar lahko storite, je to, da jo spodbujate, da vedno in čim več govori, kako se počuti, kaj ji je všeč, kaj ne, skrbi zase, da ji poveste, da je prav, če da sebe na prvo mesto … in da ji res vedno prisluhnete, da ji daste občutek pomembnosti, pokažete in poveste, da so vam njena mnenja, želje in skrbi pomembni. Pogovarjajte se z njo, lahko jo tudi vprašate, zakaj se ne upa postaviti zase. Tako bo zgradila zaupanje, ki je temelj, na katerem bo začela graditi samozavest. Najprej mora dobiti občutek, da ji njeni starši oz. avtoritete zaupajo, nato bo začela zaupati sebi in verjeti v svoje odločitve.
Kadar svetujem staršem, jih vedno vprašam, ali se oni znajo postaviti zase, ali so samozavestni, kajti otroci samozavestnih staršev prevzamejo njihovo samozavest in jo prenesejo tudi nase. Samozavest se odraža navzven, čuti se, da se dobro počutimo v svoji koži, da se sprejemamo, se upamo izražati, povedati svoje mnenje, ne glede na okolico in morebitno neodobravanje in nesprejetost. Samozavestni ljudje se ne ukvarjajo s tem, kaj si bodo drugi mislili in rekli.
Vsekakor pa toplo priporočam vsem staršem, naj se udeležijo kakšne od delavnic na temo, zakaj smo ali nismo samozavestni starši, saj je to ključno za razumevanje, kaj pomeni prava vzgoja, s pomočjo katere otrok odraste v samozavestno osebo.
***
Mojca Stonič je specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka. Več na: https://solazavzgojostarsev.si/
