Sandi Češko je spodrinil samega sebe

Sandi Češko, Izlačan, ki je z dobrimi 400 milijoni »zaklenjenih« evrov na lestvici revije Manager že drugič zapored osvojil naslov najbogatejšega Slovenca, raje kot o denarju razpreda o inovacijah.

Uživa na Izlakah, se ogiba noblesi, politiki ga ne kličejo in on ne njih. Slovenske težave pripisuje strankarsko-prijateljskim kvaziposlovnim podvigom. Včasih mora tudi na banko ...

Vaše premoženje se je v letu dni podvojilo. Je letos dvakrat večja tudi količina vaše sreče?

Dokazano je, da denar in sreča nista premosorazmerno povezana. Če govorimo o vrednosti podjetja, pa lahko rečem, da sem zadovoljen, ker smo uresničili večino postavljenih ciljev in ker lahko še vedno pomagamo številnim dejavnostim v športu, kulturi in tudi na socialnemn področju.

Lani ste s prvega mesta lestvice najbogatejših Slovencev spodrinili Mirka Tuša, letos pa sebe. Je zmaga nad samim seboj slajša od zmage nad drugim?

Najtežje je premagati sebe. V kateremkoli pogledu.

Generacija '60 in še nekaj, ki ji pripadate, je vzgojena v duhu, da biti bogat pomeni skoraj moralno oporečnost. Zdi se, da te filozofije niste nikdar spremenili. Kakor da se otepate oznake »bogat« in obsojate potrošništvo.

Bogastvo je danes popolnoma spremenilo svojo obliko. Ni več statično, ni več zemlja, ki jo imaš v lasti in jo izkoriščajo naslednje generacije, ni več tovarna, ki traja večno, ni več denar, ki je varno spravljen v banki in se oplaja sam po sebi. Danes je vrednost podjetja odgovornost, enako kot delovno mesto. Nekoč si imel delovno
mesto ali službo za vse življenje, danes je to le priložnost. Če me vprašate, kakšno je moje bogastvo, ki je zaklenjeno v podjetju, je enako, kakor če bi me vprašali, kakšna je hitrost mojega kolesa.

Pravite, da ste le hipotetično bogati, da so vaši milijoni zaklenjeni v različne investicije. Težko si je predstavljati, da bi moral najbogatejši Slovenec, če bi si hotel ta trenutek privoščiti kaj pregrešno dragega, na banko po posojilo, ali pač?

Če bi si zaželel kaj takšnega, mi zdaj ni treba na banko. Z družino imamo udobno hišo, imam dober službeni avto, drugih pregrešno dragih stvari pa nimam in jih ne potrebujem. Na banko pa še vedno moram, da financiram
svoje pregrešno drage konjičke, kot je razvoj novega revolucionarnega ležišča in zložljivega kolesa.

Kaj je za Sandija Češka sploh lahko pregrešno drago?

Predvsem stvari, ki so stvar prestiža ali tako imenovani statusni simboli.

Lani ste rekli, da bi o tem, kdo je resnično bogat, vedeli povedati v državnih bankah. Sta o tako imenovanem prijateljskem bančništvu kdaj spregovorila s sokrajanom Marjanom Kramarjem, nekdanjim prvim možem NLB, če sta se po naključju srečala?

Ko je bil Marjan Kramar na banki, se nisva nikoli srečala, razen dvakrat ali trikrat na sejah sveta Ekonomske
fakultete in morda bežno kdaj na kakšni planinski poti. Čeprav sva soseda, je bilo, žal, prav v tem obdobju
največ negativnih sklepov banke za naše vloge. A o tem nisva nikoli spregovorila.

Kadar vas »zmerjajo« z najbogatejšim Slovencem, rečete, da niste zadeli na loteriji. Kaj bi bilo drugače, če bi vam 400 milijonov padlo z neba?

Imel bi 400 milijonov na bančnem računu, v mojem primeru pa je to ocenjena vrednost podjetja v danem trenutku. Zato je podobno vprašanju o - hitrosti kolesa.

Kolikšno blaginjo predstavlja premoženje stoterice najbogatejših, vredno okoli tri milijarde evrov, za državo? Ali je to zgolj nedotakljivo premoženje stotih posameznikov?

To je le barometer, v kakšni kondiciji je del privatnega sektorja.

Drugouvrščeni na Forbesovi lestvici bogatašev za leto 2012 je Bill Gates, ki je hkrati tudi peti najvplivnejši Zemljan. Kako vpliven je lahko najbogatejši Slovenec?

Če z vplivom mislite politične odločitve, je moj vpliv enak ničli. Ne iščem stikov v politiki, od politikov pa še nikogar ni zanimalo, kaj meni Sandi Češko. A se nič ne pritožujem zaradi tega.

Kaj pa o vplivu Slovenije? Je o njem sploh mogoče govoriti, recimo v primerjavi z virtualno državo Facebook, kot ste se nekoč izrazili, ki ima štiristomilijonkrat več »državljanov« kot mi?

Slovenija bo vplivna in prepoznavna toliko, kolikor bodo prepoznavni njeni gospodarski, kulturni, športni, znanstveni in tudi politični uspehi. Na vseh področjih, razen na zadnjem, smo veliko bolj uspešni in vplivni, kot bi nam pripadalo, če bi merili v odstotkih glede na število prebivalcev. Zelo uspešni in priznani smo bili, ko so politiki modro peljali Slovenijo v samostojnost, žal pa se je erozija politične kredibilnosti začela kmalu po osamosvojitvi,
ko je v ospredje namesto interesa državljanov stopil politični prestiž. In če ste me izzvali s Facebookom: tudi na tem področju smo velesila - Talking Tom ima več kot 200 milijonov ljubiteljev. Ali to ne pove dovolj? Ampak, ali je vsaj en politik, član vlade, predsednik vlade, poklical Izo in Sama Logina in ju vprašal, kaj bi bilo treba storiti, da bi imeli več takšnih uspehov? Naši politiki govoričijo o Silicijevi dolini, v resnici pa imamo marsikaj od tega doma.
Veliko bolj imenitno je opletati s tujimi imeni kot omeniti domače genije.

Menite, da se je Janševa vlada ustrezno spopadla s krizo?

Ravna se po svojem miselnem in političnem vzorcu in v okoliščinah, kakršne so v Sloveniji in v svetu. Rezultate
pa povedo številke.

Pravite, da niste vizionar, pa vendar: ima Slovenija po vašem še čas za vdih?

Nihče nima danes časa za vdih, treba je samo podpreti tiste, ki se uspešno spopadajo s krizo, in teh je veliko. Če bi jim politika prisluhnila, bi lahko ta uspešna podjetja poskrbela, da bi hitreje izplavali iz problemov, ki so nastali izključno zaradi strankarsko-prijateljskih kvaziposlovnih podvigov.

V nobeno afero niste bili nikoli vpleteni. Kako dojemate škandale, ki se v Sloveniji že lep čas vrstijo kot po tekočem traku?

Količina in kontinuiteta škandalov kažeta, da politične stranke niso sposobne vladati transparentno, in to je največji problem Slovenije. Njena težava ni v tistem, v čemer so si stranke različne, ampak v tistem, v čemer so si enake, in to je netransparentnost pri odločanju o pomembnih zadevah.

Kaj je lažje nositi: breme vodenja multinacionalke s 6000 zaposlenimi ali breme bogastva v lokalnem okolju?

Nobenega bremena ne čutim v lokalnem okolju, nasprotno. V prostem času z družino najraje tečemo in  kolesarimo v lokalnem okolju, kjer tudi redno srečujemo bližnje in daljne sosede, s katerimi smo v zelo dobrih  odnosih. Uvrstitev na lestvico ni spremenila ničesar, saj je vse ostalo, kot je bilo. Med prijaznimi ljudmi na Izlakah  se počutim odlično, izogibam pa se »nobel« sprejemom, kjer me boste zelo težko srečali.

Pravite, da je danes mogoče narediti skoraj vse. Skrivnost se skriva v pravi kombinaciji, ki naj prepriča kupca.  Kako ste do nje prišli v Studiu Moderna?

Korak po korak, prek številnih napak, z veliko optimizma, discipline in predvsem z odličnim timom sodelavcev.

O čem najraje govorite, ko se naveličate vprašanj o denarju? Še zmeraj o vašem sijajnem zložljivem kolesu, v katerem je tudi znanje trboveljskega inženirskega biroja Pirnar & Savšek?

Najraje o inovacijah. V kolesu, ki sva ga z direktorico projekta Karin Marter predstavila BMW na njihovo povabilo, je vloženega ogromno odličnega slovenskega znanja. Inženirski biro Pirnar & Savšek je naredil briljantno rešitev  za zlaganje kolesa, tudi pri BMW so priznali, da česa takšnega še niso videli, Gigodesign ga je oblikoval, Niko Mihelič izumil idejo, Marko Obid pa koordinira proizvodnjo. Vse je narejeno v Sloveniji, vzporedno pa se rešitve  preverjajo z največjimi in najboljšimi biroji v ZDA in Nemčiji in nihče ni ponudil boljše rešitve. To so stvari, ki poleg družine pomenijo največ.