Sanjska služba: gradnja pravljic

Izmed osmih glampingov, ki smo jih poleti predstavljali v naši akciji, so tri projektirali v podjetju GlamPro. Od tod naprej pa je večina tistega, kar imajo v tem biroju v delu, v tujini. Res zanimivo: v Južni Koreji so si zamislili zvezdno vas, najemajo jih tudi v arabskem svetu. To, da Slovenci Arabcem projektirajo pravzaprav vadi z beduinskim naseljem, je kar dosežek, mar ne?

V pisarni na Zemljemerski ulici v Ljubljani je zbrana domala vsa ekipa, »glava« tega posla pa je Borut Kokelj, ki se je kot kreativni vodja podpisal pod blejski Garden Village – prototip in letovišče zunaj konkurence pri nas – in Adriino vas v Podčetrtku, ki je v končnem glasovanju dobila največ glasov naših bralcev, čeprav deluje le nekaj mesecev. Zasnovali so tudi Chateau Ramšak pri Mariboru, ki oživlja vinarsko tradicijo družinskega posestva, ter Herbal na Ljubnem, na katerega je ekipa tudi zelo ponosna. »Čeprav je na koncu sveta, je ves čas dobro zaseden, in to za dober denar. Nam se zdi prima,« pragmatično pojasni Kokelj.

V Sloveniji nastajata še dva njihova »izdelka« in še osem drugih, katerih geo­grafski razpon sega od Nove Zelandije do Katarja in Omana ter Anglije, Grčije in Portugalske. Zadnji: za svojo vizijo tega načina gradnje luksuznih letovišč, pripovedujejo, so pred nekaj tedni navdušili dva Slovenca, ki imata severno od Lizbone šolo deskanja na valovih. Že v fazi projektiranja pa so dva glampinga na Hrvaškem, eden v Bosni, dva v Italiji (okolica Rima in Toskana) ter že omenjeni v Južni Koreji, so jih skupaj prešteli Kokelj, direktor Jure Dolenc kot projektni vodja in direktor marketinga Jon Brecelj.

Podjetje deluje vse prej kot okostenelo, kar gre na primer sklepati iz dejstva, da se je v kuhanje kave med pogovorom podal direktor. S prvim klicem pa smo jih dobili na teambuildingu: na jadrnici, ogledat so si šli tudi enega svojih izdelkov – glamping na festivalskem otoku Obonjan pri Šibeniku, ki so ga za 45 let najeli Britanci in kjer je GlamPro skupaj z Adrio Dom postavil 150 glamping šotorov. To je posel, ki bi ga marsikdo označil za sanjskega: potovanja na različne lepe kraje na svetu, investitorji, ki ponavadi niso reveži, prazen prostor, ki mu lahko daš sanjsko zgodbo. Postavljaš prizorišča, kjer bodo ljudje srečni in uživali v življenju.

V podjetju so trenutno zaposleni trije, z različnimi projektanti in podizvajalci pa je to ekipa približno 30 ljudi, kajti pri njih ne delajo na ključ, vse drugo pa: od prve ideje, koncepta, finančne konstrukcije projekta, izvedbenih projektov celostne grafične podobe, oblikovanjem notranje opreme in pozneje gradnje do marketinga ter uvajanja osebja, ko glamping po njihovih načrtih že stoji – in so po tem med izjemno redkimi, celo v svetovnem merilu.

Kar nekaj se jih sicer ukvarja tudi z glampingom, oni samo z njim. Hkrati zmorejo, ocenjujejo, izvajati tri ali štiri projekte, pravi Dolenc. Pomembno pa jim je tudi, da uporabijo čim več slovenskega znanja, tako da ponudijo na primer tudi slovenske postavljavce bazenov, pustolovskih parkov in šotore Adria Dom (oblikoval jih je tudi Kokelj), ni pa nujno, da jih naročniki tudi izberejo. Adria Dom je sicer njihov zelo pomemben partner, saj v sodelovanju z njim snujejo tudi resorte, ki se tržijo pod njihovo blagovno znamko.

Dolge noči na Bledu

Borut Kokelj, v čigar glavi vse to nastaja, je po poklicu oblikovalec, njegov pogled na glamping pa se je izoblikoval, meni sam, zaradi dveh dejavnikov: del njegovega življenjskega sloga so številna po svetu, povezana z adrenalinskimi aktivnostmi: plezanjem, visokogorskimi trekingi, jadralnim padalstvom, turnim smučanjem, gorskim kolesarjenjem. Drugi del pa je delo v turizmu, pri čemer našteva vodenje planinske koče, prevoze turistov z ladjo, pa turistični ranč s konji, športne trgovine, oblikovalsko agencijo …

Iz te kombinacije je znal sklepati, v katero smer bi se stvari na področju turizma utegnile razvijati. Njegov prvi projekt je bil Garden Village Bled in še dandanes je za to izkušnjo in priložnost hvaležen, pravi. »Je pa res, da sem zelo slabo spal. Na lokacijo smo se vozili skozi Bled, kjer so v tistem času ponujali apartmaje za 24 evrov, jaz pa sem sanjaril o nečem, kar bi stalo več kot 350 evrov na noč. Ob tem ti še ves čas visi nad glavo dejstvo, da je nekdo v to vložil ves svoj denar. Pa nikjer v Sloveniji ni bilo ničesar podobnega, da bi lahko preveril, ali se motim. Dokler ti ne uspe, ti pač vsak na svoj način poskuša povedati, da si bedak,« se spominja.

»Razmišljali smo o tem, kaj bi naredili, česar nimajo nikjer drugod. Garden Village je pravzaprav urbani glamping, saj se vas drži še naselja, kar je neobičajno: glampingi so večinoma sredi narave in sami sebi dovolj. Pokazalo se je, da je tudi za tak način dovolj gostov, ki si želijo miru, zasebnosti in drugačnega načina počitnikovanja.«

Kaj pa so zanimivosti projektov, ki nastajajo zdaj? Kokelj najprej pomisli na arabski svet, kjer sicer, kot pravi, trenutno projekti stojijo zaradi političnih razmer. Prvi je v Katarju, kjer želijo za potrebe svetovnega prvenstva v nogometu postaviti dva glamping resorta, in drugi v Omanu, kjer pa gre za resort v pravi kamniti puščavi ob obali Perzijskega zaliva. »Vsak ima svoje zakonitosti in ti v puščavi so značilni po tem, da so sredi ničesar. Želeli so, da jim zarišemo naselje v beduinskem slogu, v krogu, da je zaščiteno pred vetrom.«

Je pa zanimivo, pripoveduje, da tam voda sploh ni problem, kajti s postopkom razsoljevanja morja je v teh bogatih arabskih državah lahko pridobijo, kolikor bi je utegnili potrebovati. Bolj se morajo v puščavi spopasti s pomanjkanjem prsti, kamor bi lahko posadili kako rastlino. In kako to rešijo? Tako, da jo uvozijo iz Indije, pripoveduje Kokelj, in to je tudi največji strošek, kajti potem jo je treba znati zadržati, za kar pa izkušnje črpajo v soseščini, kot sta Dubaj in Abu Dabi.

Prav tako čaka na nadaljevanje projekt na Novi Zelandiji: Južni otok, na severu, ob mestu Nelson in v neposredni bližini narodnega parka Abel Tasman. Gre za velikanski glamping na približno 100 hektarih – in enim sosedom, ki nagaja s soglasjem. »Na letališču smo najprej dobili džip, da smo se vozili po terenu in gledali, kaj bi lahko naredili na tako velikem prostoru. Nam se je vse zdelo preveliko. Je pa res, da bi bila zgodba osredotočena na divje konje, kaimanawe, ki tam živijo prosto v naravi in so plašni kot srne, zato bi bilo treba vse projektirati tako, da bi ljudje lahko živeli med konji in jih opazovali, ne da bi jih motili in ogrožali. Neke vrste safari.«

Napreduje pa nenavadna vas v Južni Koreji, ki svoje izhodišče išče v vesolju: skupine različnih namestitev, med njimi jurte, koče in šotori, so namreč razporejeni v skupine, ki posnemajo oblike nekaterih bolj znanih ozvezdij. »V glavnem nas investitorji najdejo na internetu, tako je bilo tudi s Korejci. Raziskovali so možnosti, kaj lahko naredijo z ogromno parcelo, blizu katere že imajo prestižno igrišče za golf in je namenjena za turizem. Želeli so nekaj, kar bi bilo povezano z vzhodnjaško filozofijo, usmerjeno v nebo – in to so seveda zvezde. Sprva so bili zelo skeptični, kako bo potekalo sodelovanje na tako daljavo, kmalu pa so se premislili, saj smo se strokovno odlično ujeli. Med drugim so nas poslali pogledat zvezdno vas na Japonsko – da jim njihovo lahko naredimo drugače! Zdaj končujemo idejni projekt in so z našim delom zelo zadovoljni.«

Kakšen je po njihovem mnenju idealen tip namestitve? Je to šotor, koča? »Kombinacija različnih je daleč najboljša in mislim, da se po tem ravno razlikujemo od drugih kot projektanti! Spomnim se, da so na primer v Garden Villageu starši zase najeli šotor, za otroke pa hiško na drevesu. Arabci so najemali po en šotor za vsako ženo.«

Najbolj zanimiva bi bila Brda

Kaj bi ekipo še zanimalo narediti v Sloveniji? »Najprej bi se moral najti investitor, ki bi bil pripravljen vložiti v nekaj posebnega, izstopajočega in potem to tudi speljati do konca. Preprosto povedano: za to je treba imeti dovolj denarja, da je mogoče vrhunsko narediti do konca,« začne Kokelj, kot kaže, alergičen na projekte, ki se dokončajo po svoje, ko se mošnja tanjša, kajti to je po njegovem tako, kot bi zidali hišo, na koncu pa se sprijaznili s tem, da je zmanjkalo za pleskanje. Od lokacij bi se mu zdela najbolj zanimiva slovenska Toskana, Brda.

Kako pa se recimo po obisku stotih hektarov spopade z nadobudnim investitorjem, ki ima navaden travnik in bi hotel od njega pravljične rešitve, predvsem pa, da mu glamping ustvarja dober »hektarski donos«? »Da, to je težava. Saj ni nujno, da vse projekte tudi sprejmemo, veste. Gre za kritično maso nastanitev, ki pač pomenijo, ali je projekt finančno vzdržen ali ne. Veščina je v tem, ali ti bo kot oblikovalcu prostora uspelo na ta travnik 'nabasati' dovolj objektov, da bodo prinesli pokrit­je investicije, hkrati pa ohraniti zasebnost gostov in zadržati svojo kreativnost.«

Se pa Kokelj in njihova sodelavka Maja Dimnik, ki pri projektih skrbi za marketing in trening osebja, lotevata še enega uporabnega projekta: sistema kategorizacije glampingov, ki bi bil uporaben tudi mednarodno. Kajti pod eno besedo se zdaj gnete neverjeten razpon različnih ravni namestitve, tako da gost pravzaprav težko brez skrbnega pregleda ve, kaj ga čaka.

»Vsaj en osnovni standard je treba postaviti in pri nas je ta, da če niti stranišča nimaš v prostoru, to pač ni luksuz in glamur. Nekatere od teh projektov cenim, ampak mislim, da bi bila primernejša beseda scouting, torej taborjenje na višji ravni. Torej: camping, scouting, glamping, ki bi jih dodatno klasificirali še z zvezdicami. Sicer pa mislim, da Slovenci, ki smo prišli iz drugega sistema, mogoče niti ne vemo prav dobro, kaj to glamur je. Jaz, na primer, sem še na Bledu, pri imenu Garden Village, razmišljal, ali je dobro. Medtem ko Angležu ob besedi 'garden' verjetno pride pred oči negovan vrt, je meni ob tej besedi vstala podoba našega zelnika.«