Ščipanje je izraz jeze ali nemoči

Starši morajo biti zelo dosledni in načelni
Fotografija: FOTO: /
Odpri galerijo
FOTO: /

Pozdravljeni, imam vprašanje glede vzgoje hčerke Ajde, ki je stara dve leti. Zanima me, kako bi jo najbolj pravilno odvrnila od grizenja in ščipanja. Mala že kaže svojo voljo. Ob jasno postavljeni meji pokaže jezo in nejevoljo tako, da udari, zagrize ali uščipne. Na začetku sem bila tako šokirana (tega res nisem pričakovala), da sem avtomatično glasno rekla ne in jo udarila po rokici. To je pripeljalo do tega, da je začela kar sama sebe udarjati po rokici. Zato sem poskusila z novo metodo in ob takem dogodku spet rekla ne in jo naglo in trdo odstavila od sebe. Ampak tudi to ne deluje. Včasih se objameva in stisneva, in ko me poboža, na hitro močno uščipne. Res ne razumem tega početja. S partnerjem nikoli nisva bila agresivna (ne verbalno ne fizično) niti drug do drugega niti do nje. Ne vem, ali se je to naučila v vrtcu, ker tudi slišim, da drugi otroci grizejo, ščipajo.
Prosim vas za nasvet, kako otroka odvaditi ščipanja in grizenja, da ne bi prešlo še v večjo agresivnost. Strah me je, da bo to njen način izražanja nejevolje in bo med vrstniki zaradi tega izločena.
Mamica Tanja

Pojav grizenja in ščipanja je v starostnem obdobju od enega do treh let zelo pogost. Lahko se začne že prej, od šestega meseca.

Otroci, ki še niso na verbalni ravni, pogosto izražajo svoja čustva na različne načine. To sta lahko tudi grizenje in ščipanje.
Čeprav lahko rečemo, da je to razvojno izkazovanje čustev, je treba otroku nujno postaviti mejo, da preprečimo take afekte. Grizenje in ščipanje sta zelo agresivni vedenji in ju moramo začeti odpravljati takoj oziroma otroku takoj postaviti mejo!
Nikoli ne postavljamo meje z istim afektom, kakor ste napisali. Sami ste ugotovili, da udarec po rokici uči otroka enakega ravnanja. Tako torej nismo odpravili grizenja in sčipanja, le dodali smo še enega, udarec po rokici.

Otroci se velikokrat tako odzovejo, ker so jezni ali nemočni. Lahko pa se nadaljuje tudi v pritegovanje pozornosti. Otroci, ki so velikokrat čustveno spregledani ali nerazumljeni, bodo raje pritegnili slabo pozornost kot nobene. Tudi tisti, pri katerih čustva takoj obračamo na 'saj nič ni' ali celo namesto njih čustvujemo, nabirajo jezo v sebi, ko ne zmorejo več, pa jo pokažejo z omenjenima afektoma.

Odvajanje od ščipanja ne more uspeti v nekaj dneh. Morate biti zelo dosledni in načelni. Kratko in jedrnato recite »ne!« oz. »ne dovolim«! Otroka odstranite in mu pustite izraziti čustvo na drug način. Če hodi za vami, bodite vztrajni, in če predvidevate, da bi vas lahko ugriznil ali uščipnil, še enkrat ponovite »ne« in odidite. Pomembno je, da otroka ne puščate samega v prostorih, kjer je zanj nevarno ali se lahko poškoduje. Izražanje čustev je vedno dovoljeno na lasten račun. Nikoli na račun druge osebe, pa čeprav smo starši. Tako otroka najlažje naučimo, kaj je prav in kaj ne, do kod v odnosu lahko gre. Nikoli potem ne razlagamo na dolgo in široko ali kar vmes, zakaj in kako. Starši to pogosto počnejo. Velikokrat so že od prvega leta predavatelji in tako otroci kmalu ne poslušajo več oziroma verbalnega dolgovezenja sploh ne razumejo.

Malčki marsikaj prinesejo iz vrtca, vendar je agresivno početje znak neizraženih čustev, temelj temu pa postavljamo starši.
Otroci v tej starostni skupini, ki se ne izraža verbalno, lahko tudi s takimi afekti pokažejo oziroma povejo, kaj jim ni všeč. Velikokrat je to boj za igračke oziroma trenutna navzočnost nekoga, ki jim ni všeč. V takem primeru tudi ugriznejo ali uščipnejo. Obstaja možnost, da to prinesejo domov, vendar je vprašanje, zakaj od starša dobi razlog za afekt. Starši nismo otroci in naj ne bi delovali na čustveni ravni otroka. Vzgajati mora odrasla oseba. Ne pa jezen otrok, ujet v odrasli osebi.

Vsekakor pa je treba z vsemi, ki so blizu otroka, o tem spregovoriti (stari starši, vzgojiteljice) in vsi se morate držati enakega principa odvajanja. Komunikacija z drugimi, ki so vpleteni v vzgojo vaše Ajde, je nujno potrebna.
Če boste vpeljali vztrajnost in doslednost pri postavljenem »ne«, bo afekt izzvenel in Ajda med vrstniki ne bo izločena. Preuranjeno je za takšne skrbi.

Torej kratek in jedrnat odgovor: Ajda to dela, ker je jezna na vas. Otroci pa izražajo jezo na starše takrat, ko jim v osnovi ni bilo dovoljeno jokati in izražati afektov jeze. Večina staršev ima težave s sprejemanjem otrokove jeze, saj gre to po generacijah nazaj. Včasih nihče ni smel biti jezen. Če je bil, so ga kaznovali ali utišali.

Temelj dobre vzgoje so vztrajnost, doslednost in jedrnatost. Bolj ko pustimo otrokom čustvovati, manj ko prirejamo njihova čustva svojim zmožnostim prenašanja njihovih afektov, bolj so otroci svobodni in potem ničesar ne izkazujejo z agresivnostjo. Osnova izražanja čustev, ki jih težko prenašamo kot starši, je jok. Jokati je dovoljeno!

Komentarji: