Scooter: Z odra nas bodo morali odnesti

Arena Stožice bo konec oktobra gostila največji poklon glasbenim junakom zadnjega desetletja 20. stoletja in prvega desetletja 21., ki zdaj pronicajo iz vseh por globalne pop kulture, od vračanja chokerjev in rimejka Levjega kralja do obuditve serije Beverly Hills 90210 ter nove manije okoli serije Prijatelji, medtem ko so tedanji glasbeniki zaposleni bolj kot v svojih zlatih časih.

Objavljeno
06. oktober 2019 17.00
Posodobljeno
06. oktober 2019 17.00
Po številu top 10 hitov (23) so Scooter nesporni nemški kralji lestvic. FOTO: Philip Nürnberger
Gr. Z.
Gr. Z.
V Sloveniji so se ob obilju »back in time«, »trash«, »tutti frutti« in »oldies goldies« zabav na odre ravno vrnile Bepop, za Stožice pa se bodo ob največjih poosamosvojitvenih glasbenih imenih reaktivirale tudi nekatere že dolgo nedelujoče skupine: ob originalni ekipi DeeJay Time bodo peli Jan Plestenjak, Anja Rupel, 4Fun, Dadi Daz, Miran Rudan, Karma, Colonia, Mambo Kings, King­ston, Flirrt in še kak skriti gost, prava poslastica pa bo prvi obisk legendarne skupine Scooter, tudi ljubljencev slovenske publike, ki jih čakamo že četrt stoletja.
 

Kdaj vam je bilo jasno, da ste uspeli kot glasbeniki – in kdaj so to ugotovili vaši starši?


HP: Tega nikoli zares ne veš. Vsakič, ko se ti zgodi uspešnica, imaš občutek, da bo tvoja zadnja. Začelo se je s Hyper Hyper in vsakič imam občutek, da je to to in da bo šlo le še navzdol. Pa smo vseeno tu 25 let pozneje. Vprašanje je pravzaprav, kaj sploh pomeni, da ti je uspelo. Predvsem pa smo imeli veliko sreče, da nam je uspel veliki met in smo še vedno tu.

Starši seveda želijo za svoje otroke le najboljše in ja, kar nekaj časa so me spraševali, kdaj se mislim nehati zafrkavati z muziko in se začnem ukvarjati s čim resnim (HP je s sestro že v 80. deloval v skupini Celebrate the Nun, ki je izdal nekaj opaznih singlov v slogu Depeche Mode; op. p.). No, z uspehom skladbe Hyper Hyper so se ta vprašanja in priporočila končala. (smeh)

Michael: Jaz sem imel s starši kar veliko težav, saj sem hodil v zasebno šolo, onadva pa sta imela hotel in načrte z mano, tako da nista ravno najbolje prenesla novice, da bom pustil šolo in postal didžej. To je bilo leta 1989, ko se tega niti ni razumelo kot poklic. Bil sem v gimnaziji, starša sta želela, da postanem pravnik, zdravnik, inženir ... ne pa didžej. To je povzročilo veliko slabe volje, trajalo je kar nekaj časa, da sta to sprejela. Pri šestnajstih sem začel služiti denar in jima počasi vrnil šolnino, na neki točki pa sta se sprijaznila in začela kupovati moje plošče. (smeh)

Sebastian: Jaz sem precej mlajši in starša sta mi vedno govorila, naj počnem, kar hočem, da me bo le osrečevalo. Vedno sem imel njuno polno podporo, vedno sta bila in sta še vedno moja največja oboževalca.
 

image
Konec oktobra prihaja Scooter v prestolnico. FOTO: arhiv skupine


Kako se spomnite leta 1993, ko ste ustvarili prvi hit Hyper Hyper, o čem ste razmišljali ob pisanju, produciranju te skladbe?


HP: Ideja je bila preprosta: kako v triinpolminutno skladbo zajeti energijo rejva. To je bil skoncentriran povzetek čustev in občutij, ki smo jih doživeli na rejvu. Zato v tej skladbi tudi naštevamo svoje najljubše didžeje. V studiu smo poskušali podoživeti tisto fantastično energijo in jo vtisniti v komad.

Nismo sicer kakšni veliki nostalgiki, prej nasprotno, zelo se osredotočamo na naslednje projekte, premikanje našega zvoka naprej, ne hodim na zabave z glasbo iz 80., 90. let in z začetka tega stoletja, raje grem v Berghain (ikonični berlinski alternativni klub, op. p.) in uživam v novi muziki.

Devetdeseta me ne privlačijo preprosto zato, ker smo jih že doživeli, kar pa ne pomeni, da niso bila super: po padcu berlinskega zidu in odpiranju mej je zavladala pozitivna energija, ljudje so se radi zabavali, Evropo in svet je preplavila nova hitra, evforična elektronska muzika, veliko se je dogajalo v pop kulturi, modi, družbi.

To so bili lepi časi in razumem, zakaj se ljudje, ko se enkrat zaposlijo, poročijo, si ustvarijo družino ..., radi obračajo nazaj. Večina na neki točki neha spremljati nove stvari, nove trende, glasbo in se ujame v nostalgijo.
 

Kako pa doživljate ta preporod pop kulture 90. let vi, ki ste mlajši in ste prišli v Scooter šele v zadnjem letu?


Sebastian: Star sem 34 let, ko je Scooter začel kariero, sem bil še otrok in tudi moji spomini na devetdeseta so otroški. V nasprotju s HP-jem in Michaelom si jaz ob glasbi iz 90. let ne zatisnem ušes. Tako kot njiju me sicer veliko bolj zanimajo novi zvoki, a ob tem ko se premikamo naprej, rad pogledam tudi nazaj, saj se tam skriva marsikaj uporabnega.

Če starejši devetdeseta doživljajo kot nostalgijo, pa mladi to muziko odkrivajo kot nekaj zanimivega, na neki način novega, saj je ta glasba drugačna od tega, kar se ustvarja danes, in tistega, kar se je delalo prej. Če pogledam nazaj, je takrat izšlo res veliko cenene muzike, pa tudi marsikaj dobrega, kar je obstalo.

image
Danes je lažje zasloveti, a veliko težje vztrajati na vrhu, pravijo fantje iz Scooterja. FOTO: arhiv skupine

 

Vi tečete na dolge proge, danes pa bi vsi radi uspeli čez noč. Kako gledate na to, tudi skozi oči žiranta v X Factorju?


HP: Številni mladi sanjajo o zvezd­ništvu. Dekleta bi bile rade pevke in manekenke, fantje člani priljubljenega rock benda. To je staro vsaj toliko kot pop kultura, se je pa to v zadnjih letih res spremenilo v smislu, da se življenje v medijih vrti zelo hitro, priložnost za izpostavitev išče vedno več ljudi in živ­ljenjski cikel zvezdnikov je v glavnem zelo kratek.

Michael: V resnici je težje kot nekoč. Danes lahko zmagaš v TV-šovu in po­staneš slaven čez noč, je pa veliko težje zares uspeti in delati na dolgi rok. To se že po naravi stvari ne more zgoditi takoj, za to je potreben čas in zelo se moraš truditi, da ohranjaš svoj status, se razvijaš in napreduješ. V to je treba vložiti veliko časa, truda, dela in energije. Danes je težje kot postati zvezda to ostati dlje časa.

Sebastian: Če pogledamo zmagovalce zadnjih nemških televizijskih lovov na talente, lahko vidimo, da se o nekaterih govori le še nekaj tednov ali mesecev po koncu šova.

Michael: Od desetih se mogoče obdrži eden, a mora biti res poseben in zelo mora delati za svoj uspeh. Če nič drugega, mora po zmagi na enem šovu še na kakšnega, se preleviti v TV-voditelja, posneti album ali dva in narediti še kaj, da se obdrži. Pravi uspeh se ne more zgoditi čez noč, to je plod dela na daljši rok.
 

V skladbi Hyper Hyper naštevate znane didžeje, večina je še danes zelo aktivnih. Kdaj ste se zavedeli, da boste umrli za mešalnimi mizami in z mikrofoni v rokah?


HP: Ne vem. Mogoče se bodo naše kariere in slava enkrat iztekle, a z odra nas bodo morali odnesti, sami ne bomo šli. (smeh) Če sem malo bolj resen: nadaljevali bomo, dokler bodo pod odrom ljudje, ki nas bodo pripravljeni poslušati, dokler bomo zdravi in se bomo ob tem dobro zabavali. Dokler bo na nastopih prava energija, bomo res težko prenehali.