Še je čas, da popravite krivico

Družina nam mora dati varno zavetje, njeni člani pa si moramo tudi brezpogojno zaupati in se podpirati, če nastanejo težave.

Objavljeno
15. maj 2020 12.00
Posodobljeno
15. maj 2020 12.00
FOTO: Shutterstock
Milena Miklavčič
Milena Miklavčič
Imela sem lepo družino. Živeli smo preprosto in skromno. Z možem nisva ne vem koliko izobražena, a sva se trudila, da nam ni nič manjkalo. Včasih je malo preveč pil, a tudi takrat ni bil grob ne do mene ne do sinov. Potem pa ga je šef obtožil, da je nekaj ukradel.

Mož je trdil, da laže, a sem raje verjela šefu in njegovim sodelavcem, saj so me prepričevali, da ni bilo nobenega dvoma. Izgubil je službo, na sodišču so ga sicer oprostili, ker ni bilo dokazov. Sramote, ki me je doletela, z besedami ne morem opisati. Začeli so se hudi prepiri, mož je pil še bolj. Potem sem mu rekla, naj izgine, kamor hoče, ker ga ne maram več niti videti. Preselil se je k bratu, ki ima v najemu neko planinsko kočo.

Tri leta ni bilo od njega nobenega glasu. Včasih, ko je šel v nabavo, se je srečal s sinovoma, z menoj nikoli. Potem se je revež ponesrečil. Ker brat ni več mogel skrbeti zanj, me je prisilil, da sem ga vzela k sebi. To sem naredila z veliko težavo, a kaj sem hotela drugega? Če ne bi, bi me ljudje preveč opravljali. A to še ni bilo najhuje. Eden od nekdanjih sodelavcev ga je obiskal in povedal, da se v tovarni govori, da je kradel kar šef sam, krivdo pa zvalil na moža. Čisto sem zmedena. Komu naj verjamem? Kaj se dogaja? Mož pravi, da mu je vseeno, da ga nič več ne briga. Do upokojitve mi manjkata še dve leti. Naj si še naprej uničujem življenje s takšnimi vprašanji?
Jelka








Vaše pismo se me je zelo dotaknilo. Žal se dogajajo tudi stvari, ki se ne bi smele. Upam, da bosta tudi Agata in Simon prebrala najino pisanje, saj si deloma delita vašo usodo. Verjetno pa še kdo, saj takšnih, ki so se, ko je šlo za zaupanje, postavili na napačno stran, ne manjka.

Verjamem, da vam ni lahko, saj vas je življenje predvsem zaradi okolja, v katerem živite, in vaše šibkosti premetavalo sem in tja. V zmedi, ko se niste znali opredeliti, ste na cedilu pustili moža in verjeli »ljudskemu sodišču«, ki ga je, četudi brez dokazov, obsodilo, da je kriv. Pa ko bi bilo le to!

Toliko časa so vas ščuvali, da ste ga postavili čez prag, prepričani, da si drugega ne zasluži. Raje ne pomislim, kako mu je bilo, ko so se vse krivice zgrnile nadenj. Ko bi mu vsaj prisluhnili! Žal ste bili preveč jezni tudi zaradi njegovega pijančevanja, da bi se lahko zbrali in se opomnili, da pa mogoče ni nujno, da je med vdajanjem alkoholu in nagnjenjem h kraji tudi enačaj. Še dobro, da ga je lahko vzel k sebi brat, kdo ve, kaj bi se drugače lahko zgodilo z njim.


V času odsotnosti vas sploh ni zanimalo, kako živi. Če sta vam želela sinova kaj povedati, ste ju hitro utišali. Prijateljice in sodelavke v trgovini, kjer ste delali, so vam »sočutno« stale ob strani in vas prepričevale, da mu ne smete nič verjeti, ker da je slab človek. V njihovem »varstvu« ste se počutili dobro, saj vam je, ne nazadnje, godilo, da ste bili v središču pozornosti.

S časom je bilo tega vedno manj. Tolažbo ste iskali v delu. Sodelavkam ste vračali usluge tako, da ste jim šli na roko, kjerkoli ste le mogli. Sinova sta hodila po svojih poteh. Na srečo sta bila že iz otroštva precej samostojna. Po kom?

Pogosto sem že pisala, kako pomembna je vloga družine. To ni le skupnost, ki si deli isto streho nad glavo, še zdaleč ne! Družina nam mora dati varno zavetje, njeni člani pa si moramo tudi brezpogojno zaupati in se podpirati, če nastanejo težave. Ko se je na moža vsul plaz obtožb, bi se morala usesti za mizo in se pogovoriti! Niste mu pustili do besede, kajti vsakokrat, ko je odprl usta, ste ga dotolkli in ozmerjali, da je tat in še lažnivec. Še sodišče je bilo bolj milostno: ker niso imeli na mizi dovolj jasnih dokazov o krivdi, so ga oprostili! Lastna žena, ki bi mu morala stati ob strani, tega ni storila!

Morda bi na tem mestu zapisala še, kaj se je zgodilo Simonu: eden od kolegov, s katerimi so preživeli burno fantovščino, je na družbenih omrežjih napisal: »Dve sta že noseči, kdaj bo tudi žena?« Objestno in otročje dejanje, žal so bile posledice zelo neprijetne.

Včasih se sprašujem, zakaj, za vraga, ima ljudski glas takšno moč. So bili tisti, ki otresajo z jezikom, zraven, so držali žakelj? So imeli, recimo v vašem primeru, draga Jelka, najetega detektiva, ki je moža spremljal na vsakem koraku? Niso, kajne? Redki so, ki ne bi že kdaj boleče občutili učinkov vseh sort preverjenih vaških ali celo virtualnih govoric tudi na lastni koži. Morda se bosta kdaj pogovorili z Agato iz Bele krajine. Vsevedneži, podobni tistim, ki so spravili na kolena vašega moža, so se lotili njenega brata. Ko se je zgodila tragedija, so vsi poniknili, nihče ni bil kriv.

Zelo bi bila vesela, če bi se vsi skupaj česa naučili iz izkušenj drugih, in to preden sami pademo na kolena! Že zarana, ko se prebudimo, bi si morali tudi večkrat ponoviti, da kar vsem povprek ne smemo in ne moremo zaupati svojih skrivnosti. V vašem primeru pa bi bilo živ­ljenjskega pomena, da bi prej kot drugim verjeli možu! Bi bilo tako težko, da bi se z njim, ko je bilo najhuje, pogovorili? Ne nazadnje je vaš dolgoletni partner, če kdo, bi ga morali poznati vi!

Vesela sem, da ste se po njegovi vrnitvi spremenili. Do njega ste prijazni, sočutni, strežete mu, kolikor mu morete. Vem, da to počnete zato, ker se vam smili, zavedam se tudi, da v vas kakšne velike, romantične ljubezni ni več. Nič hudega, lahko jo nadomesti »tovarištvo«. Čas bi tudi že bil, da mu poveste, da vam je žal, da ste mu naredili veliko krivico. Včasih mora človek stopiti korak nazaj, da lahko potem mirneje in z lažjo vestjo stopi dva koraka naprej.

Ne vem, kako vešči ste z besedami, a deluje, če kesanje izrazimo tudi z dejanji, denimo z božanjem roke, ki jo podržimo v svoji. Lahko se mu nasmehnete, verjetno nasmeha že dolgo ni videl na vašem obrazu. Lahko mu skuhate kavo in mu jo prinesete v posteljo. Načinov, da bo opazil spremembe, je še nič koliko.

Ne vem, koliko je mož še pri volji, bo iskal pravico tudi pri svojem nekdanjem šefu ali ne bo? Ima za kaj takšnega dovolj moči?
Četudi ga ne poznam, menim, da je morda zanj daleč bolj pomembno zavedanje, da je spet doma, da ga ne boste nikoli več pustili na cedilu.

Še nekaj: pogovoriti se morate tudi s sinovoma. Ničesar ne skrivajte pred njima! Odkrita in iskrena beseda o krivicah vas bo zbližala! Oče si to več kot zasluži, vaši medsebojni odnosi pa tudi.