Se vam zdi akcija uporabnikov Roga upravičena?

Svetlana Slapšak, redna profesorica

Rog je že prestopil oz. transcendiral svoj prvotni položaj središča skvoterske kulture in miselnosti ter postal ključni pogoj za prepričljivost marketinške ideje o »najlepšem mestu na svetu«. Ali bo župan dojel, da stvari niso odvisne niti od njegove veščine sporazumevanja z njemu enakimi, niti od denarja, niti od oblasti in kapilarnega širjenja te mešanice avtoritarnosti in vprašljivega šarma? Ne nazad­nje niti ni pomembno, ali bo Rog točka njegovega ozaveščanja: pomembno je, da bo točka ozaveščanja državljanov, ki jih je župan že zdavnaj nehal kar koli spraševati. Rog nam vrača nekaj našega, nam.

Dragan Petrovec, kriminolog

Ob nepopolnih in tudi nasprotujočih si informacijah je težko biti razsodnik, zato si ne bom vzel te vloge. Bi več vedel, ko bi bil zraven na dolgih urah sestankovanja med uporabniki Roga in županom. Dejavnosti, kolikor jih poznam, so večinoma simpatične in so dragocen prispevek k pisanemu mestnemu življenju zlasti mlajših. Ukvarjanje z begunci je še dodatna vrednost. Problem pa je neupoštevanje dogovorov, kar nikomur ni v prid. Župan je znan po tem, da drži besedo v dobrem in slabem. Morda sedanji uporabniki niti ne vedo, kaj je bilo pred leti dogovorjeno. Vsekakor si želim, da bi se večina teh dejavnosti ohranila. Uporniški odziv ob varnostnikih pa je moral biti pričakovan.

Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša

Menim, da po tem, ko je iztekel dogovorjeni čas začasne uporabe, nadaljnje zapletanje, ki ga povzročajo uporabniki Roga, ni upravičeno. Vedeli so namreč, kakšne načrte ima s stavbo mesto Ljubljana, in so rušenje morali pričakovati. Kot pravnica se bom vedno zavzemala za pravno državo in za to, da se pravo spoštuje. Lastninska pravica je nad željo posameznikov, ki bi Rog imeli zase, pa naj gre za zasebno ali javno lastnino. Čeprav želje uporabnikov Roga lahko razumem, moram tokrat reči, da takšnih aktivističnih akcij ne podpiram. Kolikor poznam župana, se bo potrudil, da bo tudi za alternativne umetnosti in aktivnosti nekje v Ljubljani zagotovo našel prostor.

Dušan Jovanović, režiser

Pred tridesetimi leti bi bil goreč soudeleženec na barikadah obrambe Roga. Danes sem mlačen opazovalec dogajanja. Moje revolucionarno razpoloženje je že zdavnaj splahnelo, vendar še vedno razumem mlade vročeglavce. Točno vem, kaj mislijo in kako se počutijo. Ampak bil bi hinavec, če bi rekel, da bom jutri šel na Magistrat, počakal, da pride Janković, in mu pljunil v ksiht. Ne, nisem več tisti človek, nimam več tistih jajc.

Karel Gržan, duhovnik

Vsekakor! Tovariško druženje in ustvarjanje rogovcev primerjam s petjem svobodnih ptic, ki še niso ujete v institucionalne kletke; gre za eno redkih od interes­nih sfer še nezmanipuliranih dejavnosti v Ljubljani. V teh dneh pa smo lahko v Rogu opazovali dogajanje samopašnih oblastnikov, ko se odpravijo na safari v še neokrnjeno oazo in jim je samoumevno, da lahko odločajo o vsem živem, kar se giblje na njihovem teritoriju. Ali imajo res to pravico? Po zakonih, ki so jih spisali pravniki za privilegirane človečnjake, morda že, po božjem in naravnem pravu pa ima vsaka ptica pravico do koščka ozemlja, na katerem lahko poje svojo pesem svobode na tem svetu. Jim bodo zasedli tudi njihove zadnje oaze z utemeljitvijo, da jih že čakajo kletke?

N'toko, glasbenik

Nasilnim deložacijam se je vedno in povsod treba upirati, posebno v času, ko država vse pogosteje posega po takšnih grobih ukrepih. Kot insajder, ki aktivno sodeluje v dejavnostih Socialnega centra Rog, pa sem prepričan, da se je bilo treba rušenju upreti tudi iz drugih razlogov. Tam sem se vsak dan lahko prepričal o tem, kako pomembni so takšni sproščeni prostori za reševanje problemov, ki jih komercialne ali birokratske institucije ne morejo videti. Ustaviti je bilo treba drag in netransparenten gradbeni projekt občine. In samovoljno odločanje župana, ki občinsko lastnino razume kot svojo osebno. Predvsem pa se je morala nova generacija vzpostaviti kot resen in enakovreden sogovornik z oblastmi. Ne gre namreč za pravno debato o last­nini, ampak politično debato o tem, kako lahko občani so­ustvarjajo svoje mesto.

Jure Apih, publicist

Spookish, komentirajo mladi prijatelji, ki se v maternem jeziku ne znajdejo več najbolje. Vsi imajo prav in nobeden hkrati. Župan ima seveda dolžnost, da brani mestno lastnino in realizira projekte, ki jih je sprejel mest­ni svet. Nevestnega ravnanja bi ga obdolžili, če bi zamudil veljavnost gradbenega dovoljenja. Tudi javno mnenje je vsaj po tihem na njegovi strani. Še ene Metelkove v centru ne potrebujemo. Rogovski skvoterji, ki si lastijo socialistično podrtijo, se predstavljajo kot pozitivna mest­na energija nekdanje kulturne prestolnice Evrope in tudi niso brez navijačev. Ironija je, da bo v konfliktu, ki se ga v rokavicah, zdi se, ne da rešiti, izgubil tisti, ki bo prvi uporabil silo. Modrosti, ki edina zanesljivo zmaguje, pa za zdaj ni na vidiku.