Sedem desetletij vladavine družine Kim
Korejski polotok ima dolgo zgodovino izolacionizma, ki sega več stoletij nazaj.
Odpri galerijo
Zaradi spremenjenih okoliščin 70. obletnice ustanovitve Severne Koreje ne bodo proslavljali z jedrskimi preizkusi ali izstrelitvami novih raket; to pa seveda ne pomeni, da se bo ikonografija iz minulih časov spremenila. FOTO: AFP
Danes je v Demokratični ljudski republiki Koreji, bolj znani kot Severna Koreja, slovesen dan. Morda eden najbolj slovesnih do zdaj. Počastili so sedem desetletij od ustanovitve države, ki jo je 9. septembra 1948 oklical njen prvi voditelj Kim Il Sung, oče drugega voditelja Kim Džong Ila in stari oče tretjega in aktualnega voditelja ene zadnjih komunističnih držav Kim Džong Una.
Severna Koreja je danes brez prave konkurence najbolj pred svetom zaprta država sveta. A to ne pomeni, da se je zapiranje pred svetom porodilo v glavi Kima I. pred 70 leti. Korejski polotok ima namreč dolgo zgodovino izolacionizma, ki sega več stoletij nazaj.
Čeprav so državne tvorbe na Korejskem polotoku obstajale že davno pred 14. stoletjem, je za poznejšo zgodovino odločilno obdobje od poznega srednjega veka – seveda gre tu za evropsko razumevanje obdobij v preteklosti – naprej. Leta 1392 je oblast nad polotokom prevzela dinastija Džoson. In mu vladala več kot pol tisočletja.
Pod njeno vladavino je klasična korejska kultura dosegla vrhunec v literaturi, znanosti, tehnologiji in država je živahno trgovala s svetom. Svetlo zgodovinsko obdobje se je končalo konec 16. stoletja, ko so polotok dvakrat napadli Japonci. Vojna se je sicer končala z japonskim porazom, vendar so tudi Korejci in njihovi kitajski zavezniki – Kitajski je takrat vladala dinastija Ming – doživeli hude izgube.
Ko je Minge zamenjala dinastija Qing iz Mandžurije na severovzhodu današnje Kitajske in na oblasti ostala do konca kitajskega cesarstva leta 1912, so se poslabšali tudi odnosi Džosonov s Kitajsko. Qingi so namreč leta 1636 premagali Džosone in Koreja je postala neke vrste vazalna država Kitajske. Vendar je ohranila samostojnost in se zelo zaprla pred svetom. Tako je v 19. stoletju za Zahod, ki je takrat širil svoj vpliv v vzhodni Aziji, postala tipičen primer izolirane države.
Izolacionizem Džosonov se je končal, ko je dominantna sila na tem območju postala Japonska. Po letu 1875 je Korejo prisilila k odpiranju. Ker Kitajcem naraščajoči japonski vpliv v Koreji, ki je bila uradno pod njihovo zaščito, seveda ni bil všeč, je izbruhnila kitajsko-japonska vojna, v kateri so prvi leta 1895 potegnili krajši konec. Džosoni so postali tudi uradno neodvisni od Qingov in so se leta 1897 oklicali za korejske cesarje.
A novo cesarstvo je bilo kaj kratkoživo. Zmaga v vojni z Rusijo leta 1905 je dokončno potrdila novega vzhodnoazijskega hegemona, Japonsko. Koreja je tistega leta postala protektorat Japonske, dežela vzhajajočega sonca pa jo je uradno v svoj imperij vključila leta 1910.
Tako je Korejski polotok naslednja tri desetletja in pol ostal del japonskega cesarstva. Spremembo je seveda prineslo leto 1945, ko je po začetnih uspehih v drugi svetovni vojni Japonska v jedrskem ognju kapitulirala. Tako kot še marsikatero drugo ozemlje je tudi Korejo takrat sveža Organizacija združenih narodov razdelila na dve območji pod nadzorom glavnih zmagovalk druge svetovne vojne. Severni del je nadzorovala Sovjetska zveza, južnega Združene države Amerike. Mejo med njima so začasno potegnili kar geografsko, po 38. vzporedniku, saj naj bi se o končnem statusu polotoka dogovorili kmalu.
Težava pa je bila, da se je med SZ in ZDA oziroma med nastajajočim socialističnim blokom in Zahodom kmalu po vroči drugi svetovni vojni začela hladna vojna. Jasno je postalo, da s hitrim dogovorom o statusu Korejskega polotoka ne bo nič. Treba se je spomniti, da je SZ takrat vladal Stalin, na Zahodu pa ni manjkalo takšnih, ki so modrovali, da bi, ker imajo Američani jedrsko orožje in so ravno v vojaškem zagonu, lahko kar nadaljevali pohod od razrušene Nemčije naprej na vzhod. Vsaj do Moskve, saj je bila Sovjetska zveza takrat zaradi strahotne cene, ki jo je plačala v vojni, precej šibka.
Na srečo se je vojna s kapitulacijo Nemčije in Japonske dejansko končala. Na Korejskem polotoku pa je začasna meja na 38. vzporedniku postala stalna. Začasno stanje se je zacementiralo leta 1948, ko je na jugu protikomunist Singman Ri oklical Republiko Korejo oziroma Južno Korejo. Na severu pa je 9. septembra 1948 varovanec Sovjetske zveze, sicer nekdanji borec proti japonski okupaciji Kim Il Sung, razglasil ustanovitev komunistične Demokratične ljudske republike Koreje, se pravi Severne Koreje.
Odnosi med državama, obema brezkompromisnima diktaturama, so bili zaradi nasprotnih ideoloških predznakov seveda slabi. Vojna med njima je izbruhnila poleti 1950, samo nekaj mesecev po koncu državljanske vojne v sosednji Kitajski, v kateri je po zmagi komunistov oblast prevzel Mao Zedong. Ta je namreč Kimu obljubil pomoč pri napadu na jug.
Vojna je po začetnem uspehu severa in uspešni protiofenzivi juga, okrepljenega s četami pod zastavo Združenih narodov, dejansko pa ameriškimi, ter po kitajskem posredovanju obtičala v jarkih v bližini 38. vzporednika. Premirje so podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta Severna in Južna Koreja uradno še vedno v vojni.
Če je Južna Koreja iz ruševin vojne počasi zgradila uspešno gospodarstvo in se v 80. letih prejšnjega stoletja tudi demokratizirala, je njena severna sestra ostala zataknjena v času. Dokler je obstajala Sovjetska zveza, je nekako še šlo, po njenem kolapsu na začetku 90. let prejšnjega stoletja pa se je stari Kim Il Sung vedno bolj zapiral pred svetom.
Že leta 1972 je razglasil ideologijo džuče, ki na kratko pomeni, da je Severna Koreja samozadostna in zato ne potrebuje stikov s svetom. Ko je Kim leta 1994 umrl, je bila država revna in zaostala. Njegov naslednik, sin Kim Džong Il, je sicer poskušal kaj spremeniti, na primer z odpiranjem gospodarskih območij, v katerih bi tuja podjetja gradila industrijo, sam pa bi priskrbel poceni delavce, vendar zaradi ideoloških razlogov stvar ni zaživela tako kot na Kitajskem.
Poleg nerazvitosti je razmere dodatno zaostrovalo prepričanje Kima mlajšega in njegove generalske klike, da ima vojska prednost pred vsem drugim. Severna Koreja ima tako danes orjaško vojsko s približno milijonom aktivnih vojakov, kar je za državo z dobrimi 25 milijoni prebivalcev seveda nevzdržno. Več vojakov imajo samo Kitajska, Indija, ZDA in Rusija, ki pa so neprimerljivo večje. Tu je treba dodati, da ima tudi Južna Koreja ogromno vojsko z več kot 600.000 pripadniki, vendar ima dvakrat več prebivalcev od severne sosede in veliko bolj razvito gospodarstvo.
Največja nevarnost, ki jo predstavlja vojska Severne Koreje, pa ni število njenih vojakov, ampak njene jedrske bombe in rakete, s katerimi lahko jedrske konice morda pošlje na vse konce sveta, tudi do Evrope in ZDA. Jedrski program je tako izčrpal gospodarstvo, da so ob slabih letinah ljudje celo umirali od lakote, ker ni bilo denarja za uvoz hrane. Država je tudi pod hudim pritiskom mednarodne skupnosti, da se razoroži. Tretji voditelj iz dinastije Kim, Kim Džong Un – oblast je prevzel po očetovi smrti leta 2011 –, nakazuje, da se je najbolj smrtonosnemu orožju, kar jih je izumilo človeštvo, pripravljen odpovedati.
To je bila tudi glavna tema srečanja Kima III. z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom junija v Singapurju. Voditelja, ki sta se še nedavno obkladala z žaljivkami mali debeluh (Trump o Kimu) in stari norec (Kim o Trumpu), sta delovala skoraj prijateljsko. Njuni odnosi so očitno še vedno dobri, saj je v četrtek, nekaj dni pred veliko severnokorejsko obletnico, Kim sporočil, da zaupa Trumpu in da se namerava Pjongjang jedrsko razorožiti še med prvim Trumpovim mandatom v Beli hiši. Ameriški predsednik mu je, kje drugje kot na twitterju, čestital za to izjavo in dodal: »Skupaj nama bo uspelo!«
Severna Koreja je danes brez prave konkurence najbolj pred svetom zaprta država sveta. A to ne pomeni, da se je zapiranje pred svetom porodilo v glavi Kima I. pred 70 leti. Korejski polotok ima namreč dolgo zgodovino izolacionizma, ki sega več stoletij nazaj.
Pol tisočletja dinastije Džoson
Čeprav so državne tvorbe na Korejskem polotoku obstajale že davno pred 14. stoletjem, je za poznejšo zgodovino odločilno obdobje od poznega srednjega veka – seveda gre tu za evropsko razumevanje obdobij v preteklosti – naprej. Leta 1392 je oblast nad polotokom prevzela dinastija Džoson. In mu vladala več kot pol tisočletja.
Pod njeno vladavino je klasična korejska kultura dosegla vrhunec v literaturi, znanosti, tehnologiji in država je živahno trgovala s svetom. Svetlo zgodovinsko obdobje se je končalo konec 16. stoletja, ko so polotok dvakrat napadli Japonci. Vojna se je sicer končala z japonskim porazom, vendar so tudi Korejci in njihovi kitajski zavezniki – Kitajski je takrat vladala dinastija Ming – doživeli hude izgube.
Ko je Minge zamenjala dinastija Qing iz Mandžurije na severovzhodu današnje Kitajske in na oblasti ostala do konca kitajskega cesarstva leta 1912, so se poslabšali tudi odnosi Džosonov s Kitajsko. Qingi so namreč leta 1636 premagali Džosone in Koreja je postala neke vrste vazalna država Kitajske. Vendar je ohranila samostojnost in se zelo zaprla pred svetom. Tako je v 19. stoletju za Zahod, ki je takrat širil svoj vpliv v vzhodni Aziji, postala tipičen primer izolirane države.
Izolacionizem Džosonov se je končal, ko je dominantna sila na tem območju postala Japonska. Po letu 1875 je Korejo prisilila k odpiranju. Ker Kitajcem naraščajoči japonski vpliv v Koreji, ki je bila uradno pod njihovo zaščito, seveda ni bil všeč, je izbruhnila kitajsko-japonska vojna, v kateri so prvi leta 1895 potegnili krajši konec. Džosoni so postali tudi uradno neodvisni od Qingov in so se leta 1897 oklicali za korejske cesarje.
A novo cesarstvo je bilo kaj kratkoživo. Zmaga v vojni z Rusijo leta 1905 je dokončno potrdila novega vzhodnoazijskega hegemona, Japonsko. Koreja je tistega leta postala protektorat Japonske, dežela vzhajajočega sonca pa jo je uradno v svoj imperij vključila leta 1910.
Premirje sta Severna in Južna Koreja podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta državi uradno še vedno v vojni. FOTO: Ed Jones/Afp
Vladavini Kimov
Premirje sta Severna in Južna Koreja podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta državi uradno še vedno v vojni. FOTO: Ed Jones/Afp
Tako je Korejski polotok naslednja tri desetletja in pol ostal del japonskega cesarstva. Spremembo je seveda prineslo leto 1945, ko je po začetnih uspehih v drugi svetovni vojni Japonska v jedrskem ognju kapitulirala. Tako kot še marsikatero drugo ozemlje je tudi Korejo takrat sveža Organizacija združenih narodov razdelila na dve območji pod nadzorom glavnih zmagovalk druge svetovne vojne. Severni del je nadzorovala Sovjetska zveza, južnega Združene države Amerike. Mejo med njima so začasno potegnili kar geografsko, po 38. vzporedniku, saj naj bi se o končnem statusu polotoka dogovorili kmalu.
Težava pa je bila, da se je med SZ in ZDA oziroma med nastajajočim socialističnim blokom in Zahodom kmalu po vroči drugi svetovni vojni začela hladna vojna. Jasno je postalo, da s hitrim dogovorom o statusu Korejskega polotoka ne bo nič. Treba se je spomniti, da je SZ takrat vladal Stalin, na Zahodu pa ni manjkalo takšnih, ki so modrovali, da bi, ker imajo Američani jedrsko orožje in so ravno v vojaškem zagonu, lahko kar nadaljevali pohod od razrušene Nemčije naprej na vzhod. Vsaj do Moskve, saj je bila Sovjetska zveza takrat zaradi strahotne cene, ki jo je plačala v vojni, precej šibka.
Na srečo se je vojna s kapitulacijo Nemčije in Japonske dejansko končala. Na Korejskem polotoku pa je začasna meja na 38. vzporedniku postala stalna. Začasno stanje se je zacementiralo leta 1948, ko je na jugu protikomunist Singman Ri oklical Republiko Korejo oziroma Južno Korejo. Na severu pa je 9. septembra 1948 varovanec Sovjetske zveze, sicer nekdanji borec proti japonski okupaciji Kim Il Sung, razglasil ustanovitev komunistične Demokratične ljudske republike Koreje, se pravi Severne Koreje.
Odnosi med državama, obema brezkompromisnima diktaturama, so bili zaradi nasprotnih ideoloških predznakov seveda slabi. Vojna med njima je izbruhnila poleti 1950, samo nekaj mesecev po koncu državljanske vojne v sosednji Kitajski, v kateri je po zmagi komunistov oblast prevzel Mao Zedong. Ta je namreč Kimu obljubil pomoč pri napadu na jug.
Premirje sta Severna in Južna Koreja podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta državi uradno še vedno v vojni.
Vojna je po začetnem uspehu severa in uspešni protiofenzivi juga, okrepljenega s četami pod zastavo Združenih narodov, dejansko pa ameriškimi, ter po kitajskem posredovanju obtičala v jarkih v bližini 38. vzporednika. Premirje so podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta Severna in Južna Koreja uradno še vedno v vojni.
Zaradi džučeja jih jemlje vrag
Če je Južna Koreja iz ruševin vojne počasi zgradila uspešno gospodarstvo in se v 80. letih prejšnjega stoletja tudi demokratizirala, je njena severna sestra ostala zataknjena v času. Dokler je obstajala Sovjetska zveza, je nekako še šlo, po njenem kolapsu na začetku 90. let prejšnjega stoletja pa se je stari Kim Il Sung vedno bolj zapiral pred svetom.
Že leta 1972 je razglasil ideologijo džuče, ki na kratko pomeni, da je Severna Koreja samozadostna in zato ne potrebuje stikov s svetom. Ko je Kim leta 1994 umrl, je bila država revna in zaostala. Njegov naslednik, sin Kim Džong Il, je sicer poskušal kaj spremeniti, na primer z odpiranjem gospodarskih območij, v katerih bi tuja podjetja gradila industrijo, sam pa bi priskrbel poceni delavce, vendar zaradi ideoloških razlogov stvar ni zaživela tako kot na Kitajskem.
Premirje sta Severna in Južna Koreja podpisali poleti 1953, mirovne pogodbe nikoli, tako da sta državi uradno še vedno v vojni. FOTO: AP
Poleg nerazvitosti je razmere dodatno zaostrovalo prepričanje Kima mlajšega in njegove generalske klike, da ima vojska prednost pred vsem drugim. Severna Koreja ima tako danes orjaško vojsko s približno milijonom aktivnih vojakov, kar je za državo z dobrimi 25 milijoni prebivalcev seveda nevzdržno. Več vojakov imajo samo Kitajska, Indija, ZDA in Rusija, ki pa so neprimerljivo večje. Tu je treba dodati, da ima tudi Južna Koreja ogromno vojsko z več kot 600.000 pripadniki, vendar ima dvakrat več prebivalcev od severne sosede in veliko bolj razvito gospodarstvo.
Največja nevarnost, ki jo predstavlja vojska Severne Koreje, pa ni število njenih vojakov, ampak njene jedrske bombe in rakete, s katerimi lahko jedrske konice morda pošlje na vse konce sveta, tudi do Evrope in ZDA. Jedrski program je tako izčrpal gospodarstvo, da so ob slabih letinah ljudje celo umirali od lakote, ker ni bilo denarja za uvoz hrane. Država je tudi pod hudim pritiskom mednarodne skupnosti, da se razoroži. Tretji voditelj iz dinastije Kim, Kim Džong Un – oblast je prevzel po očetovi smrti leta 2011 –, nakazuje, da se je najbolj smrtonosnemu orožju, kar jih je izumilo človeštvo, pripravljen odpovedati.
Tretji voditelj iz dinastije Kim, Kim Džong Un, nakazuje, da se je najbolj smrtonosnemu orožju, kar jih je izumilo človeštvo, pripravljen odpovedati.
To je bila tudi glavna tema srečanja Kima III. z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom junija v Singapurju. Voditelja, ki sta se še nedavno obkladala z žaljivkami mali debeluh (Trump o Kimu) in stari norec (Kim o Trumpu), sta delovala skoraj prijateljsko. Njuni odnosi so očitno še vedno dobri, saj je v četrtek, nekaj dni pred veliko severnokorejsko obletnico, Kim sporočil, da zaupa Trumpu in da se namerava Pjongjang jedrsko razorožiti še med prvim Trumpovim mandatom v Beli hiši. Ameriški predsednik mu je, kje drugje kot na twitterju, čestital za to izjavo in dodal: »Skupaj nama bo uspelo!«
