Selfi za šik in dober stik

»Naroči svoj selfie stick, da boš tudi ti enkrat šik,« sporoča v značilni novoveški slovenščini internetni oglaševalec. Takšnih oglasov še pred kratkim sploh nisem opazil, saj niso namenjeni predstavnikom povojne baby boom generacije. Nagovarjajo milenijce, ki so se že rodili z mobilnim telefonom v roki tam nekje med letoma 1980 in 2000 in so družabna omrežja preplavili s fotografskimi avtoporteti, tako imenovanimi selfiji.

Starejšim generacijam, navajenim vljudno stopati vstran, počakati v vrsti, prositi za besedo in fotografirati s fotoaparatom, je takšno »vsiljevanje« svoje podobe že prav nespodobno. Celo resne psihološke raziskave poskušajo vsake toliko dokazati, da so ljudje, ki posnamejo in distribuirajo več kot tri selfije na dan, osebnostno moteni. A milenijcem, ki so s svojimi samopodobami zavzeli tako rekoč sleherno možno veduto na zemeljski obli, je tega kaj malo mar. Raziskave ugotavljajo, da producira selfije vsaj 55 odstotkov pripadnikov te generacije.

S prodorom milenijske mularije v družbo je postalo produciranje selfijev družbena norma, ki se uspešno vriva na vsa področja človekove ustvarjalnosti. V muzeju Louvre se dandanes ne stoji več v vrsti, da bi lahko poslikali Mono Lizo, ampak slikaš sebe z »neko« znano sliko v ozadju. Zagonetni nasmešek Gioconde se je preselil na obraz selfista s pametnim telefonom in skoraj prav tako pametno, teleskopsko selfi palico. Te zložljive zadeve so postale za nekatere muzeje tako moteče, da so jih v strahu za varnost ljudi in eksponatov celo prepovedali. Nič presenetljivega ni, če se skupina mladih znanstvenikov danes posname pred svojim eksperimentalnim izdelkom, ki stoji nekje v ozadju.

Pred kratkim sem potoval po Tuniziji s skupino novinarjev, v kateri je bilo tudi nekaj mlajših kolegov. Medtem ko smo predstavniki analogne generacije z digitalnimi telefoni vestno fotografirali objekte, ljudi, spomenike, beležili v beležnice ali diktafone informacije o dimenzijah, zgodovini in statistitiki znamenitosti in dežele, po kateri je vodila naša pot, so mlajši kolegi, očitni milenijci, pred zgodovinskimi ruševinami in pomembnimi spomeniki iskali najboljši zorni kot – za fotografiranje samega sebe. Spomenik ali naravna znamenitost nekje v ozadju za navdušenim obrazom avtorja v prvem planu, takšen je bil delovni material mojih mlajših kolegov.

Tudi na avtobusu jih ni (posebej) zanimala pripoved vodnikov o osvajalcih Arabcih, Turkih, Francozih, ki so vsak po svoje puščali pečat današnji državi, kar je tudi ključ za njeno delno razumevanje. Medtem so oni namreč, če se niso ravno nastavljali svojim pametnim telefonom za selfije, skrbno urejali posnetke tistega dne na instagramu in jih odposlali na svoja družabna omrežja, takoj ko smo prispeli na območje kakšnega wi-fi signala. Medtem ko so oni primerjali svoje fotografije in razpravljali o možnostih, ki jih ponuja urejevalnik na instagramu, smo drugi primerjali podatke in vtise o ogledih tistega dne. Potihem pa smo seveda primerjali tudi svoje delo z njihovim. V začetku smo bili nad milenijskimi pristopi k novinarstvu, ki so favorizirali ne le subjektivni pogled, ampak kar podobo samega prinašalca informacij in zanemarjali objektivnost in informativnost, kar malo zgroženi.

Toda medtem ko smo starejši še naprej krmili beležnice in megabajte svojih snemalnih naprav s tonami nekakšnih informacij, so naši mladi kolegi na družabnih omrežjih že pobirali sadove svojega dela. S samopodobami so vzbudili pozornost svojega kroga in celo odzive med člani tunizijskih omrežij, ki so jih pametni googlovi pajki pripeljali na sled naše študijske odprave. Novi prijatelji – novi viri informacij – so jim kapljali od vsepovsod. To pa so že dosežki, za katere se pravzaprav trudimo tudi mi, analogni poročevalci. Zakaj bi bili naši podatki, čeprav vešče vpleteni v pripoved, več vredni, če pa so vsi podatki tega sveta le en klik stran. In kaj bi s pripovedjo, če ena slika pove več kot tisoč besed.

Toda, kaj hočemo, ne more biti vsakdo pravi človek za takšno sliko; kakor ne zna vsakdo povedati zgodbe.