Sem človek, ki zlepa ne odneha

Veselka Pevec – prava, resnična zmagovalka. Ne zlata kolajna, njen največji dosežek je to, da je ostala pozitivna oseba.

Objavljeno
24. september 2016 00.18
Veselka Pevec
Špela Robnik
Špela Robnik
Ve, kako zlahka se ti življenje obrne na glavo. Bil je zad­nji avgust. Odhajala je na železniško postajo, načrtovala pot v svet. Pristala je v peklu. Minilo je 33 let. Spet je prišel zadnji avgust, tokrat je odhajala na letališče. Cilj: Rio de Janeiro, Brazilija. Pristala je na Olimpu, na vrhu sveta.

Ko jo obiščem na njenem domu v Vidmu - Dobrepolju in se z zunanjim dvigalom spusti iz zgornjega nadstropja, ji telefon neumorno brni. Čeprav bi si tisto dopoldne, tik po vrnitvi, želela le malo miru in počitka. A marljivo se je oglašala in obljubila ta, pa naslednji intervju. »Saj je lepo, da tudi drugi prepoznajo tvoj uspeh, a zdaj je kar naenkrat malo preveč vsega. A to pač spada zraven,« je v umirjenem, tudi rahlo utrujenem tonu povedala zlat(olas)a Veselka Pevec, paraolimpijska prvakinja z zračno puško. Strelka, ki je s tetraplegijo in svojo pretresljivo življenjsko zgodbo postala nova velika slovenska junakinja.

Pravi, da brez težav govori o preteklosti, o dogodkih, ki so jo iz rodnega Knina pripeljali v Slovenijo in kot posledico vsega tudi v Brazilijo. Kako je obležala pod streli nekdanjega partnerja, a čudežno preživela s trajnimi poškodbami hrbtenice. Kako človek preboli tak­šno travmo? »Rada imam življenje. Poskušala sem iz tega odnesti največ, kar se je dalo. Poskušala sem živeti naprej, se sprijazniti. Res je trajalo dolgo, a enkrat bolečine minejo ... Povsem pa se nikoli ne sprijazniš.« Hroma je ostala od pasu navzdol, a pravi, da živec ni povsem uničen, na nogah v določenih lisah vendarle še čuti nekaj dražljajev. »Kot pes dalmatinec sem, s črnimi pikami po telesu,« se šali 51-letna paraolimpijka, rojena Vukojević.

V vozičku toplo le med nosečnostjo

Po tistem usodnem dnevu na železniški postaji in šestih strelih, ki jih je preživela, so minila tri strašna leta, preden je sploh lahko sedla v invalidski voziček. Po operaciji prestreljenega črevesja je lahko pila le fiziološko raztopino, bila je povsem brez moči, shirana, obupana. Ni se znala obleči, niti iti na stranišče. Po rehabilitaciji v Kraljevici pri Reki, kamor so se menda svojčas hodili učit tudi iz ljubljanske Soče, je leta 1986 prišla v Slovenijo. V Ponikvah je bil zavod, ki je zaposloval invalide iz vse Jugoslavije. Za vojsko in policijo so izdelovali značke, medalje in podobne stvari, opravila je tečaj računalništva in nekaj časa delala tudi v pisarni. Ko se je zaposlila in naredila izpit za avto, je spet zaživela. »To je bilo zame, kakor da bi shodila. Spet sem postala samostojna, šla sem, kamor sem hotela.« Odtlej živi običajno družinsko življenje. Z možem, ki ga je spoznala v Ponik­vah, sta se sicer razšla, vseeno pa vsak dan skrbi za ostarelo 86-letno taščo in 19-letno hčerko. Zaradi svoje invalidnosti nikakor ni imela pomislekov o materinstvu. To je bil zanjo najlepši čas v življenju. »Želja po otroku je bila neznanska. Ko sem izvedela, da sem zanosila, me je bilo sicer malo strah, a dejansko sem se med nosečnostjo počutila najlepše v življenju. Vedno me zebe, ko sedim v vozičku. Takrat me ni nikoli, vedno mi je bilo prijetno toplo. Pa ne vem točno, zakaj.«

Z hčerko sta tesno povezani. Druga drugo spodbujata v športu, Saša trenira atletiko v Ljubljani, pri Matiji Šestaku. »Dopolnjujeva se, ona ima svoje treninge, jaz svoje. Peljem jo in odidem ponjo. Dobro sodelujeva,« je povedala o svoji lepi mladenki. Ko je bila v Riu, sta se slišali dvakrat ali trikrat na dan. Saša, bodoča študentka fizioterapije, je bila menda tudi edina, ki je verjela v njen uspeh. »Ko sem odhajala, mi je dejala, da bom osvojila kolajno. Tisto jutro pred tekmo me je vprašala, ali sem pripravljena. In ali bo kolajna. Rekla sem, da ne vem, saj je veliko dobrih tekmovalcev. Nisem hotela reči, da ne, ampak sem se prepustila.«

Po osem ur na strelišču

In kolajna je prišla. Čeprav se je s strelstvom začela spoznavati šele pred štirimi leti. Želela si je nekaj novega. Mikala so jo potovanja, želela je videti svet, znašla se je in to uresničila v športu. Toda ravno strelstvo? Mar je streli ne spomnijo na bolečo preteklost? »To me vsak vpraša. A jaz sem to vzela kot šport,« skomigne z rameni. Poleg tega ima strelišče čez cesto, sama lahko trenira, od nikogar ni odvisna. »Odšla sem do trenerke Polone Sladič (o njej pišemo na športnih straneh, op. p.), naučila me je pravil in kako prav držati puško. Povedala mi je, kakšne rezultate moram doseči, če želim priti v reprezentanco. V enem letu mi je uspelo.« Za Sladičevo tudi pravi, da brez nje nikakor ne bi zmogla in da ji zlahka pripiše polovico tega zares težkega odličja. Preverim in njeno zlato kolajno potehtam v roki, poslušam tudi zvok, ki ga oddaja – takšne so izdelali posebej za paraolimpijce, za slepe, vsaka barva zveni drugače.

Vseeno odločitev za šport ni bila tako preprosta. Oprema nam­reč precej stane, zato je bila vesela pomoči in podpore lokalnega okolja, zlasti videmskega župana. Delno ima poškodovano tudi eno roko, zato ji ni treba držati puške, ima prilagojeno mizo in posebno stojalo. S »fedrom«, posebno ročico, sproža strele. Trenira vsak dan, pred Riom je ostajala na strelišču tudi po osem ur. (Želeli smo jo spremljati na treningu, a se do našega pogovora njena tekmovalna oprema še ni vrnila iz Ria.) Imela je namreč težave z dioptrijo, vse do nastopa na igrah se jih ni otresla. Šele maja je dobila pravo lečo, poleg tega so ugotovili, da je šlo tudi za napako na dioptru, kar je bil tudi vzrok za slabo streljanje. Šele zadnji trije treningi pred tekmo so bili vendarle spet dobri in bila je zelo nervozna. Poleg tega je tik pred tekmo Saša doma zbolela, imela je visoko vročino in bolj kot za tekmo je Veselko pravzaprav skrbelo za hčerko. Morda ji je na koncu pomagalo tudi to. Da ni mislila le na streljanje.

Na tekmi je nervoza izginila, dobro je zdržala pritisk, bolje kot njen reprezentančni kolega Franček Gorazd Tiršek, ki ga je za las premagala. »Poskusila sem se osredotočiti, vse odmisliti. Ko streljaš, moraš imeti prazno glavo, ne misliti na nič. Boj je trajal do zad­njega strela, verjetno je bil Nani res bolj obremenjen, saj si je zlata želel bolj kot jaz. Jaz bi bila zadovoljna tudi s srebrom,« je podoživela obračun. To, da je premagala vse moške, ji najbrž ni pomenilo toliko, kot je predstavnike močnejšega spola bolelo, da jih je premagala ženska. »Res je dosežek še več vreden, ko vidiš, da si premagal vso konkurenco. Poleg tega sem doslej v finalih vedno hitro izpadla. Nisem imela kilometrine kot vsi drugi. A ravno tam, kjer je bilo najbolj pomembno, sem zdržala.«

Novih 500 prijateljev

Ekspresno hitro je torej prišla do najbolj čislane lovorike. Kakšen motiv jo bo zdaj gnal naprej? »Vztrajala bom in še trenirala, bomo videli, kako bo z očmi. Okulist mi je namreč dejal, da si s streljanjem še povečujem dioptrijo,« je omenila. A se športu ne bo kar tako odrekla. V njem je našla nov smisel, nove izzive, priložnosti, prijatelje. Menda jih na face­booku kar 500 čaka na potrditev! »Če imaš zlato kolajno, te pač imajo še raje,« se je nasmejala ženska s pravim imenom, z neusahljivim virom veselja. V Riu, ki si ga je na nekaj izletih tudi dodobra ogledala, je srečala veliko novih ljudi, različnih zgodb in vrst invalidnosti. »Vsak se po svoje trudi in si želi dobrega rezultata. Pravijo pa, da je vzdušje na paraolimpijskih igrah drugačno, boljše kot na olimpijskih. Da mi bolj čustveno doživljamo ta boj in uspehe.«

Zanimivo, kako človeka hitro zanese. Govorimo o hudih bojih, o zmagah, o športnih rezultatih in jih postavljamo za velike, največje dosežke. Nasproti pa sedi Veselka – prava, resnična zmagovalka. Ne v športu, v svoji bitki za življenje je spoznala skrajne meje človeškega trpljenja in globine razočaranja. Zlata kolajna jo je osrečila, jo navdala s ponosom, nekakšnim zadoščenjem, toda za svoj največji dosežek v življenju šteje nekaj drugega. »To, da sem pozitivna oseba. Da sem delovna in uporniška. Le to me lahko pripelje k ciljem, ki sem si jih zadala. Zlepa ne odneham, vedno vrtam vase, kaj se še da storiti bolje. Če res vidim, da ni pomoči, končam, a upiram se do konca. Brez tega me danes niti ne bi bilo tukaj.«

Ne strel, ropot žlice

V tistih večernih urah, ko se je slovenska reprezentanca vrnila iz Ria in uživala na sprejemu v Ljub­ljani, je Veselko iz Knina poklicala 79-letna mati. Pri njej so bili hrvaški novinarji in jo spraševali o velikem uspehu. Ničesar jim ni hotela povedati, dokler ni dobila hčerinega dovoljenja. Bala se je, ker »tisti fant« (kakor ga še vedno imenuje, tisti nekdo, ki je ostal daleč v preteklosti) še vedno živi v njenem domačem kraju. Sedem let je preživel v zaporu, slišala je, da se je poročil in ima dva otroka. Dolgo ji je pisal pisma, nobenega ni odprla. »Imam srečo, da se ga sploh ne spominjam več. Ne tlačijo me more, nikoli me ne preganja v sanjah.« To je bil strašen dogodek, a za njim je ostal le neki nenavaden strah – pred ropotom, ko kaj pade po tleh. »Ko sem bila v bolnišnici, nisem prenesla zvoka, ko mi je sestra položila žlico na nočno omarico. Psihično sem se pripravljala na vsako tako stvar. Zdaj je že bolje, a še vedno se prestrašim, trznem.« Streli iz njene športne puške ji ne povzročajo težav. »To je drugačen pok, ne sliši se toliko, poleg tega imamo zamaške za ušesa. Ta puška ne more nikogar poškodovati.«