Seniorji vrh sveta
Naši košarkarji, mladi med 55 in 60 let, že tri leta vladajo pod evropskimi in svetovnimi koši. Vodi jih neizmerna želja po zmagovanju, morda še bolj duh slovenstva.
Odpri galerijo
Letošnji evropski prvaki. FOTO: arhiv Slovenija 55
Težko bi rekli, da smo Slovenci blesteči ekipni športniki. Vaterpolo je pod vodo, fuzbal v avtu. Odbojka, rokomet, košarka pa s prebliski, na vsakih nekaj (deset?) let? Pa saj smo tako majhni, kajne, kdo bi nam oponašal? Imamo pa v narodovi zakladnici med drugimi reklo, ki staranje povezuje z naraščanjem kakovosti.
Zato je res hvalevredno, da v košarki obstajajo prvenstva za igralce, starejše od 35, od 40, od 45, 50, 55, 60, 65, 70 let.
Čeravno je nemalo takih, ki profesionalno igrajo s štirimi križi pod dresom, pa si lahko veteran že prej. In tu je hakelj. Selekcija pod starostno kategoriziranim imenom Slovenija 55 niza uspehe, o kakršnih kruhoborske, poklicne selekcije niti sanjati ne morejo.
In tu ne gre za sprehajanje in krehanje po igriščih, »tu gre zares«, začne zgodbo junakov med 55. in 60. letom pripovedovati reprezentant, arhitekt Miha Furlan.
Zadnja tri leta Slovenija 55 vlada svetu, če ne vsemu, vsaj Evropi. »Leta 2017 smo postali svetovni prvaki v Montecatiniju v Italiji, lani evropski v domačem Mariboru,« letošnji drugi junijski teden pa so si v španski Altei priigrali drugi naslov prvakov domnevno najstarejše celine.
Ogrodje ekipe tvorijo, pomnimo jih spod klubskih in reprezentančnih košev, Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Franci Volaj, Darko Mirt, Branimir Potisk, Franci Medved, Miha Furlan, Miha Pakiž, Marko Slokar ...
Po aktivnem ukvarjanju s košarko 80 do 90 odstotkov igralcev za vedno, povsem obrne hrbet žogi, obroču. Kako torej sestaviti reprezentanco košarkarjev zrelejših let? Ja, gotovo iz odstotkov tistih, ki jim brez tega športa ni živeti.
»Nas je izbral sodnik in trener, aktivni član Košarkarske zveze Slovenije Franci Kokalj.« Selekcionira jih na podlagi poznavanja občih razmer pod slovenskimi koši, v vsaki starostni kategoriji nastopa ducat – najbolj perspektivnih.
Na svetovnem prvenstvu so odigrali devet tekem, vsak dan eno, tekma pa ni krajša od običajnih, ta pravih štirikrat po deset minut.
»V naših letih je pri nas na najvišji ravni aktivnih morda sto, verjetno manj igralcev.« To je čas, ko je od aktivnega igranja minilo 15, morda 20 let, »a igramo brez premora, vsaj dvakrat na teden imamo po klubih rekreativne treninge«, pove Furlan. Stik s košarko, dodaja, moraš ohranjati, sicer fizično, mentalno takoj izpadeš.
Ja, pri večini športno upokojenih želja po vrhunskem športu ugasne. Recimo, da imajo »dovolj denarja, se zredijo, odprejo kafič«, nič narobe, vsak po svoje.
Kaj pa je z manjšino, kaj je s prvaki, da ostajajo v športu, ki ni ravno nežen, linearen, do sklepov in podobnega ne pretirano mil? »Želja po zmagovanju, dokazovanje, da pri teh letih še vedno špilamo na visoki ravni.« Na svetovnem prvenstvu so odigrali devet tekem, vsak dan eno, tekma pa ni krajša od običajnih, ta pravih štirikrat po deset minut.
Vse skupaj možje jemljejo zelo resno, eno od bistev je zavest, da s svojim uspehi, zmagami promovirajo Slovenijo. Duh slovenstva, morda še pomembnejši od športnosti. Kar bi morala početi krovna organizacija ... Pa treningi, tam jih nese želja po mentalni, telesni pripravljenosti, košarka je druženje, socialno življenje, mladostno zagnana pripravljenost na vedno nove izzive.
Vsi naši 55+-letniki so bili nekoč člani te ali one državne selekcije, pri vsem gre za kontinuiteto ukvarjanja s športom, zmagovanja od mladinskih do seniorskih kategorij.
Pri najresnejših letih, približno 65 jih je imel, je bil reprezentant Franci Volaj, starejši lahko igra za mlajšo selekcijo, mlajši za starejšo kajpada ne. »V Španiji pa je bil Volaj naš trener.« Na prvenstva seveda ne gredo na suho, »imamo nekajdnevne pripravljalne tabore, turnirje«, kot je bil zadnji v Zadru, kjer so tudi zmagali. Financirajo se sami in s sponzorji, »KZS nas mentalno podpira«.
Pa še nekaj, morda za koga presenetljivo: »Če ne bi bilo tekmovanj, gotovo ne bi bili tako zagnani.«
Evropska in svetovna prvenstva potekajo pod dvema plaščema, sorodno boksarskim verzijam, v košarki sta to ESBA in FIMBA, prva je izključno evropska, druga širša, naši so svetovni prvaki po različici FIMBA, evropski po obeh.
V Toskani, pred dvema letoma, nastopil je ves svet, Furlan pove, da se je pod koši borilo 5000 igralcev in igralk, letos na EP v Španiji je bilo 48 vseh ekip, v moški kategoriji 55+ dvanajst. Ker gre za rezultate, povemo, da je Slovenija v polfinalu ugnala Rusijo, v finalu Ukrajino, bilo je 78 : 56.
Poslušam, da je kakovost košarke v seniorskih kategorijah v Evropi nagnjena proti vzhodu, litovske selekcije so včasih postarane preslikave nekdanjih ekip Žalgirisa. Nasploh so največji turnirji zgodovina košarke v živo, legend na pretek, Aleksander Volkov za Rusijo ...
Je pa košarka pri teh letih, ni kaj skrivati, kajne, počasnejša, malo bolj premišljena, kolektivna, ne tako fizična. Akcije so, razlaga Furlan, teže čitljive, profilirane. Ko si mlad, greš naravnost na koš, zdaj nekoliko z zavoro. »Če hočeš igrati, moraš akcije obvladati,« košarkar mi pokaže skice zaključnih akcij, vam povem, visoka matematika.
A v ekipi mora biti šuter, strelec, za Slovence je to Darko Mirt. Poškodb v starejših selekcijah ni izrazito več kot pred desetletji, »pa saj smo vsi košarkarji tako ali drugače poškodovani«, konča Furlan, ki je največ igral za Vrhniko, v drugi jugoslovanski ligi.
Če ne bi bilo tekmovanj, gotovo ne bi bili tako zagnani.
Da počneš, kar počne Miha Furlan s kompanjoni, moraš imeti čas, denar, da usklajuješ službo, šport in družino. In zdravje. In lakoto po zmagah. In aktivnost vobče, sogovornik jo ohranja z jadranjem, smučanjem.
In v želodcu spet kruli, drugo leto bo EP V Španiji, Malaga, verzija FIMB.
Tik preden odidem, Furlan pove, da je Ukrajincem v finalu dal koš, ki ga ne bo pozabil. Postavi se v prežo, s fingirano žogo v roki, jaz postanem nasprotni center in – koooš. In konec.
Zato je res hvalevredno, da v košarki obstajajo prvenstva za igralce, starejše od 35, od 40, od 45, 50, 55, 60, 65, 70 let.
Čeravno je nemalo takih, ki profesionalno igrajo s štirimi križi pod dresom, pa si lahko veteran že prej. In tu je hakelj. Selekcija pod starostno kategoriziranim imenom Slovenija 55 niza uspehe, o kakršnih kruhoborske, poklicne selekcije niti sanjati ne morejo.
In tu ne gre za sprehajanje in krehanje po igriščih, »tu gre zares«, začne zgodbo junakov med 55. in 60. letom pripovedovati reprezentant, arhitekt Miha Furlan.
Zadnja tri leta Slovenija 55 vlada svetu, če ne vsemu, vsaj Evropi. »Leta 2017 smo postali svetovni prvaki v Montecatiniju v Italiji, lani evropski v domačem Mariboru,« letošnji drugi junijski teden pa so si v španski Altei priigrali drugi naslov prvakov domnevno najstarejše celine.
Arhitekt, košarkar Miha Furlan. FOTO: Grega Kališnik
Ogrodje ekipe tvorijo, pomnimo jih spod klubskih in reprezentančnih košev, Slavko Kotnik, Dušan Hauptman, Franci Volaj, Darko Mirt, Branimir Potisk, Franci Medved, Miha Furlan, Miha Pakiž, Marko Slokar ...
Ducat perspektivnih
Po aktivnem ukvarjanju s košarko 80 do 90 odstotkov igralcev za vedno, povsem obrne hrbet žogi, obroču. Kako torej sestaviti reprezentanco košarkarjev zrelejših let? Ja, gotovo iz odstotkov tistih, ki jim brez tega športa ni živeti.
»Nas je izbral sodnik in trener, aktivni član Košarkarske zveze Slovenije Franci Kokalj.« Selekcionira jih na podlagi poznavanja občih razmer pod slovenskimi koši, v vsaki starostni kategoriji nastopa ducat – najbolj perspektivnih.
Na svetovnem prvenstvu so odigrali devet tekem, vsak dan eno, tekma pa ni krajša od običajnih, ta pravih štirikrat po deset minut.
»V naših letih je pri nas na najvišji ravni aktivnih morda sto, verjetno manj igralcev.« To je čas, ko je od aktivnega igranja minilo 15, morda 20 let, »a igramo brez premora, vsaj dvakrat na teden imamo po klubih rekreativne treninge«, pove Furlan. Stik s košarko, dodaja, moraš ohranjati, sicer fizično, mentalno takoj izpadeš.
Ja, pri večini športno upokojenih želja po vrhunskem športu ugasne. Recimo, da imajo »dovolj denarja, se zredijo, odprejo kafič«, nič narobe, vsak po svoje.
Kaj pa je z manjšino, kaj je s prvaki, da ostajajo v športu, ki ni ravno nežen, linearen, do sklepov in podobnega ne pretirano mil? »Želja po zmagovanju, dokazovanje, da pri teh letih še vedno špilamo na visoki ravni.« Na svetovnem prvenstvu so odigrali devet tekem, vsak dan eno, tekma pa ni krajša od običajnih, ta pravih štirikrat po deset minut.
Vse skupaj možje jemljejo zelo resno, eno od bistev je zavest, da s svojim uspehi, zmagami promovirajo Slovenijo. Duh slovenstva, morda še pomembnejši od športnosti. Kar bi morala početi krovna organizacija ... Pa treningi, tam jih nese želja po mentalni, telesni pripravljenosti, košarka je druženje, socialno življenje, mladostno zagnana pripravljenost na vedno nove izzive.
Vsi naši 55+-letniki so bili nekoč člani te ali one državne selekcije, pri vsem gre za kontinuiteto ukvarjanja s športom, zmagovanja od mladinskih do seniorskih kategorij.
Pri najresnejših letih, približno 65 jih je imel, je bil reprezentant Franci Volaj, starejši lahko igra za mlajšo selekcijo, mlajši za starejšo kajpada ne. »V Španiji pa je bil Volaj naš trener.« Na prvenstva seveda ne gredo na suho, »imamo nekajdnevne pripravljalne tabore, turnirje«, kot je bil zadnji v Zadru, kjer so tudi zmagali. Financirajo se sami in s sponzorji, »KZS nas mentalno podpira«.
Ostrostrelec Darko Mirt. FOTO: arhiv Slovenija 55
Pa še nekaj, morda za koga presenetljivo: »Če ne bi bilo tekmovanj, gotovo ne bi bili tako zagnani.«
Evropska in svetovna prvenstva potekajo pod dvema plaščema, sorodno boksarskim verzijam, v košarki sta to ESBA in FIMBA, prva je izključno evropska, druga širša, naši so svetovni prvaki po različici FIMBA, evropski po obeh.
V Toskani, pred dvema letoma, nastopil je ves svet, Furlan pove, da se je pod koši borilo 5000 igralcev in igralk, letos na EP v Španiji je bilo 48 vseh ekip, v moški kategoriji 55+ dvanajst. Ker gre za rezultate, povemo, da je Slovenija v polfinalu ugnala Rusijo, v finalu Ukrajino, bilo je 78 : 56.
Poslušam, da je kakovost košarke v seniorskih kategorijah v Evropi nagnjena proti vzhodu, litovske selekcije so včasih postarane preslikave nekdanjih ekip Žalgirisa. Nasploh so največji turnirji zgodovina košarke v živo, legend na pretek, Aleksander Volkov za Rusijo ...
Je pa košarka pri teh letih, ni kaj skrivati, kajne, počasnejša, malo bolj premišljena, kolektivna, ne tako fizična. Akcije so, razlaga Furlan, teže čitljive, profilirane. Ko si mlad, greš naravnost na koš, zdaj nekoliko z zavoro. »Če hočeš igrati, moraš akcije obvladati,« košarkar mi pokaže skice zaključnih akcij, vam povem, visoka matematika.
A v ekipi mora biti šuter, strelec, za Slovence je to Darko Mirt. Poškodb v starejših selekcijah ni izrazito več kot pred desetletji, »pa saj smo vsi košarkarji tako ali drugače poškodovani«, konča Furlan, ki je največ igral za Vrhniko, v drugi jugoslovanski ligi.
Če ne bi bilo tekmovanj, gotovo ne bi bili tako zagnani.
Da počneš, kar počne Miha Furlan s kompanjoni, moraš imeti čas, denar, da usklajuješ službo, šport in družino. In zdravje. In lakoto po zmagah. In aktivnost vobče, sogovornik jo ohranja z jadranjem, smučanjem.
In v želodcu spet kruli, drugo leto bo EP V Španiji, Malaga, verzija FIMB.
Tik preden odidem, Furlan pove, da je Ukrajincem v finalu dal koš, ki ga ne bo pozabil. Postavi se v prežo, s fingirano žogo v roki, jaz postanem nasprotni center in – koooš. In konec.
