Septembrska rešitev: Križanke

V nas zre z jumbo plakatov, ne vemo pa, kje v Ivančni Gorici živi Nina Pušlar.

Objavljeno
01. september 2019 17.00
Posodobljeno
01. september 2019 17.00
Nina Pušlar nezasebno. FOTO: Sara Ros
Vemo, da nosi tri križe in da jo njen partner, za javnost človek brez imena, v pevski karieri podpira. Vsak dan bolj znano je, da po štirinajstih nastopih na slovenskih gradovih prihodnji petek s šestim albumom prihaja v ljub­ljanske Križanke.


Glede na to, da gre h koncu vaša turneja grajskih nastopov, štirinajst ste jih nanizali, je vprašanje, kje preživljate konce tedna, retorično.


Ja, preživljam jih dobesedno na odru. Na koncertnih poteh, ko smo na odru vsak teden, zlasti še od leta 2014, ko je v moje življenje prišel muzikal Cvetje v jeseni, v katerem sem Meta. Pred kratkim smo imeli 166. ponovitev.


Oder, od kod do kod, geografsko in sicer?


Odri se spreminjajo, odvisno od vrste koncerta. Do leta 2105 sem nastopala na zelo različnih prizoriščih, manjših odrih ...


Na katerih ne bi več nastopala?


Ne, da ne bi več nastopala, a nekoč nisem imela dovolj svojih pesmi, izvajala sem pesmi, ki sem jih rada pela še kot najstnica. Velikokrat sem šla na oder po polnoči, v lokalih, v katerih se je publika začela zbirati zelo pozno. Počasi sem začela snemati vse več svojih pesmi, albume, vztrajala in publika me je začela sprejemati. Leta 2015 sem začela razmišljati o resnejših samostojnih koncertih, izdala sem album Malo drugače, imela turnejo po kulturnih domovih, pa koncert v Štihovi dvorani ljubljanskega Cankarjevega doma. Koncerti so zame postali izziv, z vprašanji, ali bo dovolj poslušalcev.


Kaj pa veselice?


Zanje nimam primernega repertoarja.


Nastopate od leta 2005. Imate šolan glas?


Hodila sem v glasbeno šolo, pela v zborih, nonstop sem bila povezana z glasbo. Pozneje sem se posvetila tehniki, ker drugače ne bi zdržala tega tempa koncertov.


Koliko se Nina Pušlar v medijih pojavlja kot pevka in koliko kot nepevka?


Po koncertni plati sem zelo izpostavljena, po drugi strani pa se je redko zgodilo, da sem dala kakšen intervju.


Torej ne čutite potrebe, da vam fotografije iz zasebnega življenja kakor uhajajo na družbena omrežja?


Tega nisem nikar počela. Predvsem sem pevka.


Zakaj, menite, nekatere vaše kolegice in kolegi to počnejo?


Mogoče jim ni problem razgaljati osebno življenje. Mene ne moti, če se kdo izpostavlja, sama pa nisem nikdar razkrivala osebnih stvari. Zdaj se je to res razpaslo, ljudje že med porodom objav­ljajo videe, fotke ... Zame to ne sodi v medije, to je intima.


Lahko zdaj poveste kaj intimnega, neškodljivega, česar javnost še ne ve?


Ogromno se mi je zgodilo, ampak ...


Imate šest polbratov?


Ne, enega brata, tri leta starejšega, a to sem že večkrat povedala.


Ste pa iz Ivančne Gorice.


Ja, sem, ne bom pa povedala, kje živim.



Lep človek je tisti, ki se sprejema, da živi, svoboden, neobremenjen, ki ne potrebuje zunanje potrditve.


Ne glede na to, kje živite, živite od glasbe? Je to pri nas mogoče?


Že kakih deset let. Je pa odvisno, kaj zahtevaš od življenja. Glavni so nastopi, koncerti. Kot pri vsakem poklicu, od tega lahko živiš ali ne. Vprašanje je, kako se vedeš, kako živiš ... Lahko veliko zaslužiš in veliko zapraviš, lahko pa je obratno.


Ampak živite približno v skladu s svojimi željami.


Nikdar nisem razmišljala o življenju na veliki nogi. Ko imam dopust, je pomembno, da si lahko privoščim kakšno potovanje, da gremo z družbo kaj dobrega pojest, da si lahko doma kaj dobrega skuham, sicer sem precej nezahtevna.


Je v Sloveniji sploh mogoče biti slaven?


Ko si po medijih, te ljudje poznajo, prepoznavajo na ulici. Če si na jumbo plakatih ... Ko se zdaj, pred koncertom v Križankah, oziram po svojih podobah, komaj čakam, da bo vse mimo.


image
Nina Pušlar zasebno. FOTO: osebni arhiv


Vam poznanost prija?


To je del posla. Če se lotiš velikega koncerta, morajo ljudje zanj vedeti. Organizacija koncerta zahteva promocijo. Imam svoj bend, svojo ekipo.


Predzadnji album je bil Malo drugače(n). Zadnji, šesti, bo pa enak?


Ne, ta bo pa zelo drugačen, imenoval se bo Nina.


Nina? Od kod pa ta ideja? Ker je nenavadna?


Za naslov sem se odločila že leto nazaj, ker je preprost, ker je Nina povezano s tem, kar sem. Ustvarjanje albuma, dolgo je nastajal, je bilo preprosto, ko smo pisali skladbe, je bilo prijetno.


Pišete pesmi sami?


Ne, skupaj z zdajšnjo ekipo, s katero smo na odru zadnje leto, ustvarjalno pa smo se ujeli že prej, super se ujamemo.


Če ne govorite veliko za medije, govorite s pesmimi. O čem govorite? Pesem To mi je všeč ... Kaj vam je všeč?


V življenju mi je všeč, če lahko ustvarjam brez prisile, nervoze, rokov, če se stvari dogajajo spontano, nastajajo iz ljubezni do petja.


Komu rečete (kot v pesmi): lepa si, lep si? Kakšnemu človeku?


Lep človek je tisti, ki se sprejema, da živi, svoboden, neobremenjen, ki ne potrebuje zunanje potrditve. Vse prevečkrat se zgodi, da nehamo zaupati vase in mislimo, da moramo postati drugačni, to je tudi misel pesmi Lepa si.


Polne Križanke so verjetno najlepša zunanja potrditev vašega ustvarjanja. Bi peli za dvajset ljudi?


Seveda bi, zgodilo se je, da sem pela desetim ljudem v prostoru, kamor bi jih šlo tisoč, naslednji dan pa v športni dvorani pred 1500 ljudmi. Seveda je lepše, če imaš polno dvorano, a stvari je treba sprejeti, kakršne so. Zadnja turneja po gradovih, 14 koncertov, to je bil zalogaj, organizacija, promocija. Marsikdo si predstavlja, da samo pridem na oder, odpojem ... Realnost je drugačna.


Kaj govorite s pesmimi?


Dajem veliko sebe, zadnji album govori o obdobju, z besedili podajam razumevanje svoje poti, o odnosih, partnerskih, prijateljskih, opazovanje okolice. Doma zaprem oči in zelo hitro vem, o čem bi želela peti.


Partner vas pri tem podpira?


Seveda.


Kako mu je že ime?


Nima imena, človek brez imena.


Je pred Križankami kaj treme?


Ne.


Ste imeli čas za dopust?


Je bil. V času, ko delam, poskušam najti ravnovesje med tem, kar počnem, in časom za ljudi, ki so mi blizu. Najbolje se počutim doma, v Sloveniji. Lepo je iti okrog, a najbolje je doma. Idealno je, če ti je povsod enako lepo. Da ne delaš razlik.



Ko se zdaj, pred koncertom v Križankah, oziram po svojih podobah, komaj čakam, da bo vse mimo.

 



Čigave pesmi ste najraje peli, ko še niste imel dovolj svojih?


Pri petnajstih ali šestnajstih sem pela Kelly Clarkson, Avril Lavigne, Pink ... Veliko sem poslušala tudi slovenske glasbe.


Kaj pa bi peli zdaj?


Na koncertih sem včasih dodala kakšen cover Adele, rada igram klavir in prečno flavto, a še daleč, da bi ju obvladala.


Katera glasba vam je poleg popa najbližja?


Tista, pri kateri ni omejitev. Mene nobena glasba ne moti. Razen če je prenaglas. V tem ne vidim smisla.


Iz katere moke je vaš kruhek?


Ta kruhek je kar kruh. Je trd, ni enostavno biti sam svoj motivator, šef. Lahko se jutri odločim, da ne bom več počela tega.


Bi šlo brez nastopov in petja?


Tudi če ne bi nastopala, bi še vedno pela, a lepo je, če lahko petje s kom delim, za to sem hvaležna. To je moje poslanstvo.


Kdaj ste začutili, da utegnete lepo peti?


Doma smo vsi peli, moj oče je vedno pel in še poje. Povsod sem pela, doma, za mamine stranke v frizerskem salonu, nastopala sem v dekliški skupini, rokerskem bendu, prijateljica pa me je leta 2015 skrivaj prijavila na bitko talentov. Sama se ne bi nikoli, nisem imela želje. A so me prepričali k sodelovanju.


In ste šli in zmagali.


Ja.


Radi pojete v duetu?


Seveda, zelo rada, ker se združiš z nekom, ki ti je blizu njegovo glasbeno ustvarjanje. Nastopala sem z Zlatkom, Galom Gjurinom, Janom Plestenjakom, z Ditko ...

Nekaj nasvetov za (pop)kulturo
Knjiga: avtobiografiji Keitha Richardsa in Erica Claptona
Film: Legenda z imenom 1900
Koncert: Magnificov decembrski koncert v Stožicah
TV-serija: Kriva pota (Breaking Bad)