Otrok ne potrebuje staršev?

Ko otrok zaradi različnih razlogov pristane v bolnišnici, ni lahko ne njemu ne njegovim staršem. Ti sicer lahko sobivajo z njim, nimajo pa pravice do odsotnosti z dela.

Objavljeno
25. avgust 2019 10.30
Posodobljeno
27. avgust 2019 11.36
Po podatkih Pediatrične klinike Ljubljana starši sobivajo s svojimi otroci tudi pri otrocih starejših od enajst let, če to želijo sami, ali če to želi otrok ali če je to potrebno, na primer, zaradi izvedbe zdravstveno-vzgojnega dela (novo odkrita sladkorna bolezen, usposabljanje za poznejšo rehabilitacijo otroka na domu...). FOTO: Shutterstock
Ko otrok zaradi različnih razlogov pristane v bolnišnici, ni lahko ne njemu ne njegovim staršem. Ti sicer lahko sobivajo z njim – za starše otrok, mlajših od šest let, je to brezplačno –, medtem ko morajo starši otroka, starejšega od šest let, to pokriti samoplačniško. A tudi če denar za sobivanje ni težava, je ovira v tem, da starši (razen v izjemnih primerih) nimajo pravice do odsotnosti z dela zaradi nege, saj kakor pojasnjujejo v zdravstveni zavarovalnici, strokovno nego za hospitaliziranega otroka zagotavlja zaposleno osebje bolnišnice. Vendar strokovna nega ni isto kot skrb, s katero se starš posveti otroku in ga tolaži, ko je v stiski, in tega problema se, kakor zatrjujejo, zavedajo tudi na ministrstvu za zdravje, rešili pa naj bi ga v letu dni.

Po zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima eden od staršev pravico do brezplačnega bivanja v bolnišnici z otrokom – stroške nastanitve in prehrane poravna Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) – le dokler otrok ne dopolni šest let, a ob tem nimajo pravice do odsotnosti z dela zaradi nege in s tem nadomestila plače. Starši lahko do otrokovega 15. leta uveljavljajo zgolj spremstvo – na poti od doma do izvajalca zdravstvene storitve – za dan sprejema in dan odhoda otroka iz bolnišnice, torej povračilo potnih stroškov in nadomestilo plače za čas, ko so bili zaradi spremstva odsotni z dela.


Izjeme le v najtežjih primerih


Zakon, kakor so pojasnili na ZZZS, sicer predvideva nekaj izjem. Eden od staršev namreč lahko, vse dokler otrok ne dopolni 18 let oziroma dokler traja roditeljska pravica, uveljavlja pravico do začasne zadržanosti od dela in nadomestila za čas, ko spremlja otroka na zdravljenju v tujini, ko biva ob hospitaliziranem otroku s hujšo okvaro oz. poškodbo možganov ali hrbtenjače, rakavim obolenjem ali drugim posebno hudim poslabšanjem zdravstvenega stanja, pa tudi zaradi usposabljanja za poznejšo rehabilitacijo otroka na domu oz. za čas bivanja ob hospitaliziranemu otroku s kronično boleznijo ali okvaro.

A če je otrok starejši od šest let, niso upravičeni do plačanega sobivanja, pač pa ga morajo pokriti samoplačniško. Najdražja po ceniku UKCL je prenočitev in celodnevna prehrana enega od staršev, za kar je treba odšteti 20 evrov, najcenejša – 7,56 evra – je prenočitev na zasilnem ležišču oz. ležalniku. A tudi slednje si starš z nizko plačo težko privošči.

6291
otrok, starejših od šest let, je bilo lani hospitaliziranih na Pediatrični kliniki
1138
staršev je sobivalo ob njih


Na podlagi česa so slovenske oblasti določile to izredno nizko starostno mejo, ki očitno sporoča, da je otrok od prvega leta starosti dalje (če upoštevamo, da je do takrat mama na porodniškem dopustu) dovolj čustveno zrel, da je, bolan ali v bolečinah, med tujimi, nenehno menjajočimi se ljudmi dobršen del dneva sam, nam ni uspelo izvedeti, a kakor so poudarili na ZZZS, je »nego, ko je otrok hospitaliziran, dolžan zagotoviti izvajalec zdravstvene storitve«.

So pa dodali, da si lahko starši, ki želijo sobivati z otrokom v bolnišnici, »uredijo odsotnost z dela na druge načine, ki jih predvideva zakon o delovnih razmerjih oziroma kolektivna pogodba«, in posebej opozorili na dejstvo, da »staršem pripada določeno število dni dopusta tudi na račun otrok«. Za lažjo predstavo: starš treh otrok na leto dobi tri dni dopusta, oba starša skupaj torej šest, in če imajo srečo, ga skupaj preživijo na kakšnem bolj prijaznem kraju. Če se bolnišnici ne morejo izogniti, je edina možnost staršev, da so poleg otroka ves dan (in ponoči), prav dopust.


Vsem je težko


Lani je bilo na Pediatrični kliniki v Ljubljani hospitaliziranih 6291 otrok, starejših od šest let, ob njih pa je bivalo 1138 staršev, torej okoli 18 odstotkov. Kar se tiče otrok, mlajših od šest let, pa imajo na ZZZS podatke le iz leta 2017, ko so plačali 18.669 sobivanj enega od staršev v bolnišnici z otrokom ter še za 5249 sobivanj doječih mater. Skupno število hospitaliziranih otrok torej lahko v letu dni krepko preseže 20 tisoč in kakor so povedali na Pediatrični kliniki, starši sobivajo tudi z otroki, starejšimi od enajst let, če to želijo sami, če to želi otrok ali če je potrebno, na primer, zaradi izvedbe zdravstveno-vzgojnega dela (novoodkrita sladkorna bolezen, usposabljanje za poznejšo rehabilitacijo otroka na domu ...).

Da ne bi bili z malčki, je zato še toliko bolj nepredstavljivo. Pustili samega dveletnika s hudim bronhitisom, ki mora vsake tri ure dobivati vdihavati ventolin s pomočjo glasnega inhalatorja in masko čez usta in nos, pri čemer večina joka kot za stavo? Triletnika, ko mora dobiti 'kanalček' v žilo, kar ne gre brez bolečine, potem pa vsakih šest ali osem ur intravenozno dobivati antibiotik, kar traja pol ure ali več?

image
Obiski na pediatričnih oddelkih (z izjemo enot intenzivne terapije) so praviloma neomejeni, način obiskovanja bolnih otrok je sproščen in zlasti starši, ki ne sobivajo z otroki, so v bolnišnici dobrodošli skorajda kadarkoli.« Foto: Jožže Suhadolnik


»Ko je otrok v stiski – in kolikor vem, pri nas za otroka velja vsaka oseba, mlajša od 18 let –, ob sebi potrebuje starša. In samo sreča je, če si ta lahko privošči vzeti dopust – proti koncu leta ga namreč lahko že zmanjka –, nam je pa verjetno vsem jasno, da sedeti ob bolnem otroku, ga miriti in tolažiti, ko ga zbadajo ali ko se zbuja iz anestezije, bruha, joka od neugodja ..., nikakor ni dopust, ampak psihično zelo obremenjujoče stanje,« je povedala mama osemletnika, ki je bil operiran in je zaradi dopolnilne terapije na Pediatrični kliniki v Ljubljani preživel skoraj dva tedna.


Mirno lahko rečem, da je bilo osebje zelo veselo, da sem bila ob otroku, ga zamotila, tolažila, mu pomagala na stranišče, pod tuš ...


Imela je srečo, da do takrat še ni porabila vsega dopusta, poleg tega živijo v bližini prestolnice in so bili obiski lahko bolj pogosti, za prevoz pa so porabili bistveno manj, kot bi kdo, na primer, z juga Slovenije. Tudi v službi so ji spregledali, če je občasno odšla tudi med delovnikom, da je dobila informacije zdravnika iz prve roke, saj medicinske sestre nimajo dovoljenja za dajanje informacij svojcem, popoldne in ob koncih tedna so se pri otroku menjavali še oče, stari starši, tudi prijatelji. Skratka, družina je naredila vse, da bi bil otrok čim manj sam.

»A vsakič, ko smo odhajali, je bilo hudo. Saj je star osem let, a to je še tak otrok! Ne predstavljam si, da samega, zlasti čez noč, pustiš že šestletnika! Pri 12-letnem mulcu bi še nekako šlo, najstnikov sem videla kar nekaj, v glavnem pa so si krajšali čas s telefoni in televizijo, a tudi oni so bili odkrito veseli popoldanskih obiskov,« je pripovedovala mama, ki je nekaj najhujših dni preživela s sinom ves dan.

»Da ne bi bil z njim med pogosto neprijetnimi preiskavami ali na dan operacije?! Da ga pustiš samega z ljudmi, ki so sicer po mojih izkušnjah zelo prijazni, a jih otrok ne pozna, pa bolniški hodniki, operacijska dvorana, maske, luči, injekcijske igle ...? Mirno lahko rečem, da je bilo osebje zelo veselo, da sem bila zraven, ga zamotila, tolažila, pozneje pa tudi v sobi, saj poprimeš za kako stvar, pomagaš otroku na stranišče, ga stuširaš, pokličeš, ko mu gre na bruhanje ali stoka od prehudih bolečin ...«

Kakor je poudarila, ima za zdravstveno osebje samo pohvalne besede, »sestre dobesedno odletavajo sem in tja, alarmi in zvonci nenehno piskajo, ta otrok ali starš želi to, drugi drugo, vsak otrok ob določeni uri potrebuje intravenozno ali terapijo v obliki tablet, infuzijo, menjavo 'kanalčkov', potem je tu še deljenje obrokov, spremstvo na druge klinike, odpusti ... Dobre so, da zmorejo, pa za tako majhen denar delajo,« je poudarila mama.

image
Mlajši otroci si čas preganjajo z igračami in sestavljanjem kock, v zadnjem času pa, kot vedo povedati medicinske sestre, tudi s tablicami in telefoni. Za otroke je na oddelku sicer organiziran tudi pouk, vsak oddelek ima vzgojiteljico), otroke obiskujejo tudi Rdeči noski, gospe iz društva Tačke pomagačke … FOTO: Matej Družnik

 

Otrok mora počakati, da pride na vrsto


Še težjo preskušnjo je preživela mama že od rojstva hudo prizadetega mlajšega najstnika, ki »le diha in odvaja sam, torej ga je treba hraniti, ne govori, ne hodi, zadnja leta lahko samo še leži, telo se mu počasi zvija in krivi«. V bolnišnico so ga urgentno sprejeli zaradi življenje ogrožajočega poslabšanja zdravstvenega stanja. »Normalno, da bom z njim! V takem primeru pač ne moreš vedeti, ali s svojim otrokom ne preživljaš zadnjih dni ... Poleg tega ima moj otrok tako specifične težave in potrebe, da potrebuje usposobljeno osebje 24 ur na dan, kar pa je žal pri nas zaradi pomanjkanja kadra nemogoče. Vidim, da osebje dela po najboljših močeh, a preprosto ne zmore biti v istem trenutku na več koncih. Otrok pač mora počakati, da pride na vrsto,« se po vseh teh letih nege zaveda mama.


Vidim, da osebje dela po najboljših močeh, a preprosto ne zmore biti v istem trenutku na več koncih. Otrok pač mora počakati, da pride na vrsto.


A tudi sama je za obdobje, ko je bil sin v bolnišnici, vzela teden dni dopusta, nihče je ni niti vprašal, kako si je to uredila, ji je pa pozneje njena osebna zdravnica povedala, da bi ji brez izjeme napisala bolniški dopust.
Na tak način se, pravi ljudski glas, pogosto ureja tovrstna problematika; ni sporno, da je v obdobju bolezni otroka tudi starš psihično obremenjen – strah za zdravje otroka, redno obiskovanje, ob tem pa še službene in domače obveznosti –, a tvegata oba, tako zdravnik kot starš, ki bi v primeru kontrole težko pojasnila, zakaj bolniška zdravemu človeku in zakaj domnevno bolni človek ne počiva doma, ampak je ob otroku v bolnišnici.
 

Za kaj bo šel denar?


Dejstvo je, da je v slovenskem zdravstvu trenutno veliko odprtih front, denarja primanjkuje na vseh koncih in krajih in na ZZZS so v zvezi s tem odgovorili, da mora politika »odgovoriti na dilemo, ali dodaten denar, ki se zbere iz zdravstvenega zavarovanja, usmeriti za operacije z dolgimi čakalnimi dobami, višje vrednotenje zdravstvenih storitev, višje plače zdravstvenih delavcev ... ali za širitev drugih nezdravstvenih pravic, kamor spadajo tudi denarna nadomestila staršem, ki bivajo v bolnišnici z otroki ... Ocenjujemo pa, da bi širitev pravice do nadomestila plače za čas bivanja z otrokom v bolnišnici pomenila do sedem milijonov višje stroške.«

18.669
sobivanj enega od staršev v bolnišnici z otrokom je leta 2017 plačal ZZZS ter še za 5249 sobivanj doječih mater
2.223.779
evrov so znašali izdatki ZZZS za ta namen


Politika, kot kaže, ima s tem že načrte, saj so nam na ministrstvu za zdravje povedali, da se zavedajo problematike sobivanja in doplačil v času bolnišnične obravnave otrok, uredil pa naj bi jo novi zakon o zdravstvenem varstvu in zdrav­stvenem zavarovanju, katerega »sprejem je eden od izzivov v koalicijskem sporazumu te vlade«, kakor so se izrazili. O predlogu naj bi odločali v začetku poletja prihodnje leto, rešitev pa naj bi šla v smeri razširitve pravice do sobivanja tudi v primeru, da se otrok zdravi v zdravilišču. »Prav tako bo enemu izmed staršev pripadala pravica do denarnega nadomestila v času začasne zadržanosti od dela, in sicer za celotno trajanje pravice do sobivanja. Pravica bi bila torej širša, kot je danes, kar pomeni, da starši ne bi doplačevali za prehrano, bivanje in podobno,« so pojasnili na ministrstvu.

Kako pa je v tujini?

V Avstriji se je leta 2012 zaradi podobnih dilem kot v Sloveniji razvila živahna javna debata, odločitev politike pa je šla v prid staršem, tako da so ti lahko od leta 2013 vse do otrokovega 10. leta v primeru sobivanja upravičeno odstotni z delovnega mesta. Sobivanje ob otroku, mlajšem od enega, je brezplačno, potem pa se stroški razlikujejo od pokrajine do pokrajine oziroma mesta. V Salzburgu je brezplačno, dokler otrok ne dopolni sedem let, v Spodnji Avstriji pa je že za spremljanje otroka med 1. in 3. letom starosti treba odšteti kar 38 evrov, za otroka med 14. in 18. letom pa 74 evrov na dan, podobno tudi na Dunaju, medtem pa so v Zgornji Avstriji stroški sobivanja enaki – 5,10 evra na dan – za starše otrok vse od 1. do 18. leta starosti.

Nemška zakonodaja po vzoru Združenja nemških vrtcev priporoča sobivanje z otrokom do 9. leta starosti, saj da ločitev od staršev in tuje okolje lahko pomenita dodatno psihično breme in negativno vplivata na proces zdravljenja. Zavarovalnice večinoma pokrijejo stroške za prenočitev in hrano (v povprečju okoli 45 evrov na dan), pa tudi izpad dohodka zaradi odsotnosti z dela v višini okoli 70 odstotkov plače, in to za ves čas sobivanja z otrokom, kolikor dolgo je potrebno.