Silvestrski poljub 8. decembra

Tako ali drugače zapriseženi, nepoboljšljivi častilci vreščečega poskoka iz starega v novo leto gotovo zavidajo Kitajcem, tam svojemu novemu letu ne rečejo kitajsko, ampak lunarno, in to je praznik pomladi. Kar pa je bistveno, traja več dni. Marsikdo iz mešanega zakona na sončni strani gorskih pregrad lahko praznuje novo leto po katoliško, po gregorijanskem koledarju oziroma papežu Gregorju XIII., za pravoslavni svet pa je prvi dan novega leta umerjen po julijanskem koledarju, 13 dni po, recimo temu, našem. V čast Gaju Juliju Cezarju. Teoretično je pomnogoterjeno žuriranje mogoče tudi, če ste ob pravem času tam okoli polnoči nekje blizu Sydneyja, potem pa potujete proti zahodu in nazdravljate v sokoraku s časovnimi pasovi.
Je pa še ena možnost za nas, Slovenke in Slovence, recimo si nacionalkini rtv-naročniki in naročnice. Gotovo ste se kdaj vprašali, kako televizijcem uspe posneti novolet­ne oddaje do sekunde natančno, skoraj brez napak in podobno, kako da na prizorišču nikdar ne zmanjka elektrike, kako vse skupaj uskladijo z oglasi ... In kako da so ljudje raje kot ob domačem prasketu topline najdaljšo noč preživeli blizu kolodvora, na Kolodvorski? Najumnejši so vedeli, da so novoletne zabavne oddaje posnete vnaprej. V živo. Letos, tretjič, v mariborski dvorani Tabor.

Nazaj v prihodnost

Kar 3800 obiskovalcem je bilo dano, da novemu letu ob muziki, pač brez jedače in pijače, izvzemši vtihotapljeno, vzkliknejo 8. decembra 2017. Odžurajmo nazaj v prihod­nost in poglejmo, kako bo, no, je bilo totega večera.

Etika mi prepoveduje, da bi vsem, ki vas ni bilo v Mariboru, torej večstotisočem izdal, kdo nas je veselil onega večera. In vam skvaril poslednje urice v naslanjaču letošnjega zadnjega dne. Zdelo se je, da je zabava mednarodna, med 300 nastopajočimi je bil nekdo, ki se je izdajal za Rusa, drugi je briljiral z nazivom, s katerim slabšalno imenujemo Nemce, zraven je bil ured­nik, živa reklama za enega naših trgovcev, pa ne mislim Lidla.

Občinstvo je v dvorano začelo dreti okoli 19. ure, v neprazničnih časih gotovo enkrat na teden uživa ob oddaji Slovenski pozdrav. Novoletna se bo imenovala Silvestrski pozdrav, vendar tega ne mešajte s Silvestrskim poljubom, to je pesmica legende, ki bo silvestrsko poljuboval, se zdi, tudi ko mene in tebe več ne bo, ko še novega leta več ne bomo praznovali.

Imel sem čas kolovratiti po za­odrskih hodnikih, sinhrono spoznaval odrski blišč in priprav­ljalno, no, ne bedo, pač običajnost estradnikov. Vsakih nekaj metrov pa v prenatrpanem lokalu videl zvezdnike malih ekranov in ne prevelikih odrov, nekateri so se krepčali z gaziranimi, drugi z močneje učinkujočimi tekočinami. In spoznal, česa vsega je sposobna maska. Fascinantno je, koliko dela je potrebnega, da za eno oddajo namaskirajo oziroma zamaskirajo stotnije nastopajočih.

Ti so svoje viže uglaševali v garderobah, prisluhnil sem pogovoru mladeniča globokega glasu, kakršnega še nisem slišal (morda le pri Amandi Lear), in pozneje se je pokazalo, da je pevec sila znanih narodnjakov. Tam, kjer so bili zvezd­niki običajni smrtniki, je bil oče, ki je svojega sinka predstavljal visokostim, vsakemu povedal, da njegov mali pa hokej trenira, padali so selfiji. Tudi profesionalni fotograf je odvrgel svojo enocevko in izvlekel telefon, ko je mimo pridišala diva vseh div. Ni bilo Zaman, pardon, zaman, postala je sekundico in nastal je zgodovinski posnetek. Morda novo ozadje na mladeničevem telefonu.

Človek pomisli na sv. Heleno. Foto: Grega Kališnik/Nedelo

Publika publiki

Prijazen glas je publiko opomnil, da vse skupaj poteka – za publiko. Natančneje, kar smo onega večera doživeli, boste gledali tako tisti, ki o tem samo berete, kot oni, ki smo tam bili. Ali pač nihče, verjetno bo na kakem kanalu Sam doma. Taborska oddaja bo na TV Slovenija 31. decemba letos, menda ob 22.15 (do cca 00.45, če sem prav ujel), če pa nacionalke ne lovite, se boste zadovoljili s poslušanjem radia Maribor. Če ga lovite.

Vrstni red nastopajočih, starostno so se razpenjali od golobradih do takšnih, ki jim celo ščetinje že izpada, je bil določen do potankosti, prvi so nastopili eni najmlajših, ja, po nastopu je bilo treba še risanko pogledat, potem pa spat.

Svoje odpet pa spat! Foto Grega Kališnik/Delo

Vedno znova me čudi, koliko ljudi pozna gromozansko veliko besedil skladb. V Taboru je bilo poskrbljeno tudi za manj poučene, pod stropom so se besedila sproti vrtela, in če bi mi bila muzika vsaj za kanec bliže, bi pritegnil. Jepa res, debeli bundi navkljub me je (pri) V dolini tihi zeblo. In tudi ob nastopu polovice benda, ki slavo naše domovine prenaša bistveno dlje od Avstrije, Švice, Nemčije, na nastopih pa ne uporablja inštrumentov. Za nas, pomožno osebje v ozadju, nevidno kameram, je bilo vseeno, kako smo videti, le izgredov nismo smeli povzročati. To mi na misel ni padlo, saj sem slišal naročilo varnostniku, povzemam: »Če ga bo kdo kaj sral, ga primi za kravateljc in reci čuj, prijatelj, grema malo ven.«

Dejstvo je, novoletna oddaja je bila, bo zaigrana. Glasbeno in občestveno. Razlegala so se navodila: »Leva, desna, hop.« Voditeljski par je bil uigran, ne zaigran, v podporo mu je bila gospa, ki se je zadnje čase izstrelila na vse teve programe, le na športu je ne bomo srečali, in je vice pravila, če ne bi bili ortodoks­no narečni, bi vam lahko povedal, čemu so se ljudje smejali. Spraševani so bili, kdo se veseli novega leta, naprošeni, naj ob določeni pesmi, kdor je to znal, vključijo lučke na mobilnikih, na poziv je dvorana vstala, spet sedla, to je bil dodatek lučkarju Alešu, njegovo ime pač izdam, ki je s svojim obrtnim znanjem pričaral vesolje veselja ali veselje vesolja, kdo bi vedel.

Frizure, zobovje

Da bo pravega 31. in čez v 1. vse, kot se šika, smo oziroma so (ja, težave imamo s prihodnjikom in preteklikom) tisoči slišali, kako pomembne so njihove frizure, njihovi zobje, nasmehi, a nasmehov ni bilo treba ukazovati, narekovati, od ušes do ušes so se vlekli spontano, srčno. V bližnjem kotu je stal, kako bi rekel, animir mladenič, spodbujevalec, ki je tistim, ki so ga videli, nakazoval, kdaj naj planejo v aplavz, to pa je bilo ob vsakem besedilnem premolku in kajpak po koncu kompozicij. Malo so si lahko oddahnili le, ko so bili oglasi. Ki tedaj mogoče še niso bili narejeni ali vsaj plačani.

Jodle jo za vse. Foto: Grega Kališnik/Delo

Kako uro pred polnočjo, okoli 21., smo se spomnili dogodkovnega jagodičevja 2017. Najpomembnejše, kar je za nami, so uspehi nepoškodovane Ilke Štuhec, naših rokometašev, košarkarjev, pa uvrstitev Maribora v fuzbalsko ligo prvakov. Ko je glas, provokacija pač, omenil Olimpijo, se je razleglo: »Uaaaaa!« Štajerci so bili na domačem terenu. Ja, v Sloveniji veljata le šport in dve muziki, narodna in zabavna. Deliričnost je izzvala ona ponorela, ponarodela Kdor ne skače, ni Sloven'c.

Ko sem novembra, po desetlet­jih slepe vere v živost, sinhronost novoletnih oddaj, tipal, v katerem studiu RTV Slovenija v Ljubljani bo inscenirana žurka, sem pričakoval morda dvajset mizic z izžrebanimi praznovalci, z malinovcem, ki naj bi bil vino, s potico, ki jo bo publika smela požirati le z očmi. Pa bil poslan v daljni Maribor.

Točno opolnoči, torej približno ob 22. uri, je bilo tudi meni jasno, da sem na velekoncertu, kako bi rekel, najboljših slovenskih glasbenikov, bilo je podobno kot pred leti, ko sem preživel noč z Modrijani. Petnajst, štirinajst ... srečno novo leeetooo! in konfetna toča in nato Silvestrski poljub možaka, lahko bi mu rekli alfi in omega narodne zabave. Bojda je čaščenje 2018. trajalo globoko v 1. januar, morda celo čez polnoč, ki je ločevala 8. in 9. december. Sam sem, opijanjen od dejstva, kako smo prehiteli čas, odšel proti Ljubljani. Zmeden zaradi časovnih razlik sem se vprašal še, ali je bilo petje v živo ali play back, nasneto, če je bilo slednje – je bil Čebelar zapet 31. decembra, 8. decembra 2017 ali že pred leti, v dvorani Tabor pa le prekrit z ansambelsko živostjo. Pa sem uradno izvedel, da je glavnina nastopajočih pela v živo, sploh narodnozabavni ansambli, ki so tudi igrali v živo, pevci zabavne in pop glasbe so peli v živo na posneto matrico. Vsi drugi podatki so neuradni, zrasli na mojem, upam, da ne prerazigranem zelniku.

Ampak, povem vam, 1. januarja bo huda ura, hude ure. Ne, nisem si pel Bele snežinke, tudi skladba Samo milijon nas je se ne bi prilegla metežu, ki me je spremljal v domače kraje. Tja sem prišel utrujen, nič kaj novoletno razpoložen. Ampak saj imam še eno priložnost. Nekateri med vami edino. Izkoristite jo.