Sinko z levkemijo, mati z anevrizmo

V četrtem, podterasnem nadstropju na mariborski Kardeljevi živita v veliki revščini, s težko dojemljivo usodo na ramenih 32-letna mamica Rajka in njen osemletni sin Sašo Kampl. Ves čas na tnalu grozečih bolezni. In ati, kje je ati? Ati je le glas iz mobilnika. Že štiri leta.

»Tile dnevi, novembrski, so najtežji,« začne Rajka, zadnjega novembra leta 2010 je umrl njen mož Igor, malo čez štirideset jih je imel. »Poleti leta 2007 so mu odkrili maligni melanom, veste, to je najhujša oblika kožnega raka.« Po prvem zdravljenju je bil eno leto mir, nato se je rak vrnil, po dobrem letu je bil močnejši od Igorja.

Ko sta leta 2010 starša vpisovala Saša v vrtec ... »Ves teden je bil Sašek tečen, nič ni pil, nič ni jedel, splošni zdravnik je rekel, da je z njim vse v redu.« Rajka je vztrajala, so malemu vzeli kri, diagnoza – levkemija, krvni rak. Namesto da bi šel med vrstnike v vrtec, je šel v Ljubljano. Kemoterapije, »po prvem ciklusu je prišel domov, nato sva se vračala v Ljubljano.« Pol leta kemoterapij, nato dve leti in pol vzdrževalne kemoterapije, »tablete je jemal vsak dan, ob četrtkih po šest«. Zdaj hodi na kontrole, »smo na opazovanju«, bolezen je v remisiji, mirovanju. Tablete je jemal tudi, ko je že obiskoval osnovno šolo. Po koncu vzdrževalnega zdravljenja se je začel rediti.

Za vsak trenutek

Bil je čas, bili so meseci, pred štirimi leti, ko sta bila oba Rajkina fanta, edina, ki ju je imela, ki ju je ljubila, brez las, na kemoterapiji. Oba rakava bolnika. Pa »tudi tedaj nisem obupavala, vsak dan posebej, vsak trenutek sem se borila za življenje«.

Rajka. Vsakič ko beseda nanese na Igorja, zastane, zadrhti, kaj ne bi, sedimo za mizico, komaj za dva, edino, ki jo je mogoče stisniti v jedilni kot, na njej je fotografija pokojnega moža, pa dva angelčka, pa razpelce in Marija z detetom.

»Že od otroštva sem imela hude glavobole, za božič 2006. mi je cela desna stran telesa postala mravljinčasta,« pove mati, dete posluša. Bila je kap, začetek kalvarije. Leta 2007 so ji odkrili možgansko anevrizmo, prepišem, gre za razširjeno žilno steno vrečaste oblike, ki se najpogosteje pojavlja na razcepiščih možganskih arterij. Operirana je bila v Ljubljani, »pri doktor Dolencu«. Po prvem posegu, malo preden se je črno zgrnilo nad Igorja, »me je mož po vrnitvi iz bolnice umival, hranil, previjal, vse. Takrat je bil še zdrav.« Pa tudi pozneje, ko je spet zbolel, je še delal, »drugače ne bi mogli preživeti, bili smo podnajemniki na Goriški v Mariboru«. Rajka je bila po operaciji leto dni na bolniški, nato invalidsko upokojena. »Do porodniške sem delala kot šivilja.«

Ko je bila stara 15 let, »me je mama zapustila, šla sem v rejo k omi«. Bilo je na miklavževo, »je mama rekla, da gre ven«, potem pa omi, svoji materi, telefonirala, kaj naj Rajki in njenemu bratu pripravi za večerjo, in ni je bilo več. Rajkina mama in oče sta se ločila, oče je pil, umrl leta 2005, o materi ne ve nič. Niti tega, ali še živi. Po ločitvi je spoznala drugega, Rajka in njen brat sta bila odveč. Rajka: »Jaz svojega otroka ne bi dala od sebe, pa če bi se zgodilo ne vem kaj. Čeprav mi bo vse žile v glavi napihnil.« Tako je živ.

Ko sta se z Igorjem poročila, pripoveduje mati, »sem bila tako srečna, da bolj ne bi mogla biti«. Rada sta se imela, si želela še drugega otroka, pa je bila tragedija, smrt hitrejša.

Rajka hodi k nevrologu, zaradi epileptičnih napadov, »kar povej, Sašek, kako to zgleda«, nagovori sina.

Lani junija se je anevrizma ponovila. Po posegu so jo iz bolnice odpustili 30. novembra. Ni bila na datum pozorna, ko ji namignem, da je to datum moževe smrti, vzklikne: »No, bravo naši!«

Mati hodi na kontrolne preglede, »del anevrizme se še vedno polni, zdravniki se odločajo, kako ravnati naprej, kakšen poseg bo potreben, a Rajka prepričano: »Ne dovolim več, da mi glavo odprejo, kdo bo pa za malega skrbel?« Morda bo, kot pravi, operirana skozi žilo, morda celo v Franciji.

Obnova neobnovljivega

Vse bi dala, da bi imela spet Igorja, vse, to bi ji pomenilo več od zdravja, razberem iz njenih besed. Upanje je prazno.

Ko je mož umrl, »ostala je moja penzija, 270 evrov, Saško dobi 260 evrov penzije po očetu, 75 evrov otroške doklade, 30 evrov iz botrstva«. Z možem sta nekoč zaman šparala za neprofitno stanovanje, »raje ne bi o tem, kako te stvari potekajo«, se je pa Rajka prijavila na razpis za, tako pove, tržno neobnovljivo stanovanje, to pomeni, »kar se obnavlja, je na mojih ramenih«. Stanovanje na mariborski Kardeljevi je proti pričakovanjem lani decembra dobila, letošnjega marca sta se vselila.

Ne ve, kaj je bilo s prejšnjimi lastniki, a »stanovanje je bilo uničeno, brez elektrike, bila je tema, v veceju vse mokro. Se vse skupaj pokrije z akcijo Pop TV, akcijo obnove enega stanovanja, zrihtajo okna, kopalnico, kjer je bil šank, zdaj stoji zid, ostalo obnavljam sama.« Po malem, ko dobi regres, kupi vrata, skozi vrata z balkona piha, kuhinja? »Že leta 2004 sva jo z možem kupila.« Mami in sin imata vsak svoj prostor, a postelja v njegovi sobi je neuporabna, spita skupaj, v njeni sobi, »na sedežni«.

Najemnine Kamplova plača slabih 30 evrov, razlika do 166 je subvencionirano, za vodo gre pet evrov, za obratovalne stroške 43, odtočno vodo malo čez šest, elektrika pavšalno požre 14 evrov, »poračuna se bojim ko vrag, energetiki gre 20 evrov ...« Saško ima v šoli malico zastonj, kosila ne, je vprašala, pravi, na občini za subvencijo, odgovora še ni dobila. »Nimajo denarja, veste, Lisico pripravljajo.« Doslej enkrat na dva, odslej enkrat na tri mesece mora s sinom na pregled v Ljubljano, »me stane 50 evrov«. Vozi peugeota 106 iz leta 1999.

Je ati kupil

Teve imata še od prej, računalnik je Rajkin, star, a ker ni kabelske, ni interneta. Prav veliko družbe nimata, »enkrat na teden me obišče laična svetovalka centra za socialno delo Marija, vse ji zaupam«.

Prekine naju tretješolec: »Jaz sem vam nekaj narisal,« ja, šablono je dal na papir in je lev nastal, »šablono mi je ati kupil. Pa liste mi je tudi kupil.« Mami: »Midva sva tako, to je ati kupil, kar je od atija, je sveto.«

Ko vdova dobi denar, pokojnino, »banka se odpre ob devetih, čez pol ure so že vse položnice plačane, to je prvo, kar naredim. Vsak dinar gre v tole,« pokaže na stanovanje. Skromno opremljeno, stisnjeno, napol obnovljeno. Bili so časi, »no, povej Sašek, ali je bilo tako, da sva imela za cel dan eno žemljo.« Oba eno, je šla z malim v šolo, materi ni ostalo nič. Zdaj »jeva, a šparati morava«, gledati na vsak evro. Z izredno enkratno pomočjo centra za socialno delo »sem kupila štedilnik, pečico, pomivalno korito«, iz svojega je dala za pekač za kruh.

Sašo ne hodi v noben krožek, včasih je k verouku. Kaj si najbolj vroče želi? Ni oprijemljivega odgovora, se pa najraje igra in vozi s kolesom. Ki »ga je ati kupil«.

Nujno bi Sašo potreboval sobo, posteljo, omaro, predale, »da bi pospravil igrače, ki jih imaš tako razmetane«, ga okara mati, »joj, če bi imela denar, isto minuto stečem v trgovino in mu kupim posteljo, tako s stopnicami in predalniki«.

Prenosni spomin

Rajka prinese geesem, »saj vidite, da nima sim-kartice«, na njem je posnetek, očka in sinko, oba brez las, v bolnišnici. »To je moj telefonček, ne dam ga za nič na svetu.« Pred časom ga je sin vrgel za omaro, je bil nedosegljiv, ko jim je pred meseci s strehe stanovanje zalilo in so ga renovirali, so odmaknil omaro in Rajka je prišla do svojega spomina. Skoraj živega, pa vendar ...

Ne obupuje, kar ima, ima in »s tem morava preživeti«. Obnovila bo, po svoji moči, stanovanje, pa čeprav do ... Upanje ni umrlo, ne, pa tudi ko beseda na kaj vedrejšega nanese, se mati zasmeji, tako iz srca, tako svetlo, hvalabogu še zmore.

Kampl, vprašam Saška, pozna še koga s tem priimkom? Prikima, Kevina Kampla imava v mislih, mama doda: »Oh, on in nogomet.« Sem vprašan po sličicah s fuzbalskega SP, si jih bova z navdušencem izmenjala.

Ko bi se še kaj, zdravje, usoda, dnevi, lahko menjalo kot sličice. Saj ne, da bi svoje žalostne podobice komu v zameno za svetlejše podtaknil, le ... Najbolj črnih, strganih bi se pa znebil.

Naj nesreča v četrtem nadstropju Kardeljeve počiva. Naj bo za vedno v remisiji.