Skrajni čas, da postanete sebični

Učiteljici, ki pride domov povsem izčrpana, primanjkuje energije za lastno družino. Svetuje Janja Dermastja.

Objavljeno
07. februar 2018 10.37
Janja Dermastja
Janja Dermastja

Pišem vam v upanju, da mi boste morda napisali kakšno spodbudno besedo. Vem, da ste po izobrazbi pedagoginja in profesorica in da ste dve desetletji delali na šoli. Zato verjamem, da boste začutili mojo stisko. Tudi jaz sem učiteljica na osnovni šoli in mati dveh otrok, poročena. Ko sem še študirala, sem komaj čakala, da stopim v razred in začnem poučevati. Kot verjetno sami veste, je že po prvih mesecih sledil hud padec na realna tla. Poklic, ki ga doživljaš kot poslanstvo, lahko hitro postane nočna mora. Nenehni pritiski vodstva, staršev, nerazumevanje v zbornici za mojo stisko in domače obveznosti so me prignali tako daleč, da vam zdaj pišem. Občutek imam, da se utapljam.

Sama sebe bodrim, da bo bolje, a kaj, ko čutim, da nikjer ne dobim razumevanja. Prijatelji, ki delajo v drugih poklicih, si ne morejo predstavljati, kako je vsak dan preživeti v razredu med učenci. Stalno prigovarjanje, discipliniranje, dopovedovanje me izčrpava. Ker pa učitelji ne izvajamo le pouka, ampak smo vpeti še v dodatne dejavnosti, mi to počasi načenja zdravje. Ko sem v službi, se seveda trudim, vse obveznosti opravim v roku. A kaj, ko me počasi zmanjkuje.

Ko pridem domov, sem živčna in nepotrpežljiva do lastnih otrok in to me zelo boli. V šoli poskušam dati vse od sebe, zato doma ne ostane nič več za mojo lastno družino. Mož je pogosto službeno odsoten in težko razume, kako mi je. Polna sem občutkov krivde do lastnih otrok. Ne vem, kako naj se spravim iz začaranega kroga. Učiteljica

Spoštovana kolegica, ko bi vedeli, kako močno čutim vašo stisko. Poklic učitelja je veliko več kot stopiti v razred in odpredavati učno snov. Od nas zahteva ogromno srčnosti, energije, potrpežljivosti, strpnosti, razumevanja, prilagodljivosti, ustvarjalnosti in še in še. Ko smo sami s seboj v ravnovesju, zmoremo kljub vsakodnevnim izzivom, ki jih prinaša ta poklic, videti tudi tisto lepo, dobro, zabavno. Zmoremo se čuditi svetu navihanih otrok in mladostnikov in se lahko pristno veselimo njihove radovednosti in napredka. Ko smo v ravnovesju.

To, kar se dogaja vam, pa diši že po izgorelosti. Videti je, da vas je vsakodnevno življenje posrkalo v najrazličnejše obveznosti, ob katerih ste popolnoma pozabili nase. Pomislite, prosim, kako negujete sebe. K meni prihaja na pogovore veliko učiteljic in vzgojiteljic in vsem je skupna rdeča nit, da so v razdajanju za druge pozabile nase. Večina je vzgojenih v pridne in poslušne deklice, ki naj mislijo na dobro drugega. Nihče jih ni naučil, kaj pomeni poskrbeti za svoje potrebe, da lahko rečejo ne. Velja pač, da se to ne spodobi. Ker si potem sebičen. Tako pademo v vlogo negujoče osebe, ki vse naredi za druge, in se ujamemo v past. Zaradi potrjevanja lastne vrednosti in v strahu pred neodobravanjem ali celo zavrnitvijo drugih pogosto ne zmoremo postaviti osebnih meja. In tu tiči težava. V nenehnem strahu pred zunanjo avtoriteto (ravnatelj, ministrstvo za šolstvo, lastni starši …) naredimo več, kot zmoremo.

Toda telo se enkrat upre. To se kaže v živčnosti, nestrpnosti, glavobolih, tiščanju v prsih ... Če spregledamo te prve znake, čakamo in nič ne ukrenemo, lahko to dolgoročno povzroči razvoj avto­imunskih bolezni – ko napadamo sami sebe – ali depresije. Spoštovana kolegica, ukrepajte, takoj. Vaša otroka si zaslužita zdravo mamico. Ko boste poskrbeli zase, bo to zanju sporočilo, da lahko tudi onadva poskrbita zase. Sicer dobivata od vas napačno sporočilo: ugoditi vsem, da bodo zadovoljni. Stop! Povejte možu, da ga potrebujete in da pogrešate njegovo podporo. Pustite neoprano perilo, si bodo že sami oprali in zlikali, če bodo hoteli biti čisti. Mogoče bodo najprej debelo gledali, kaj se dogaja, a verjemite, splača se zdržati in poskrbeti zase. Kajti šele ko boste storili to, boste lahko poskrbeli za otroke tudi v čustvenem smislu. Če smo prazni, nimamo drugim kaj dati. In potem nas ta večni občutek krivde (ko bi vsaj obstajalo cepivo proti njemu) še bolj izčrpava.

Moje mnenje je, da je smiselno stopiti do osebne zdravnice in ji povedati točno tako, kot je. Če gre za pravo izgorelost, boste morali na bolniško, in to verjetno za dlje časa, da si telo opomore. Vso pravico imate do tega. Priporočam tudi strokovno pomoč, lahko terapijo, kar ne pomeni, da je z vami kaj narobe. Naše telo je res naš kompas, ki se vsak dan z nami pogovarja in nam z bolečinami, nespečnostjo ali nezdravimi prehranjevalnimi navadami (o čemer tudi pišete) sporoča, da ne skrbimo dobro zase. Pri dobrem strokovnjaku boste dobili to, česar vam trenutno okolica ne zmore dati.

Vsak od nas ima v sebi prirojeno notranjo moč. Tudi vi, le do nje morate priti. Ko boste začutili, da v vas vre, se ustavite, vdihnite in sprejmite, da trenutno tako je, da v enem dnevu ne zmorete narediti več kot toliko. Verjemite, niti dom niti šola se ne bosta zrušila brez vas. Bodite sočutni do sebe. Pojdite na kratek sprehod, če gre. Poskušajte se zavedati sprožilcev, svojih misli in čustev, in sprejmite trenutno situacijo. In vedite, da bo enkrat bolje. Dovolite si zajokati in na samem izkričati bolečino. Odžalujte za vsemi pričakovanji, ki jih imate do svoje okolice, a vam tega ne zmore dati. Vredni ste vsako minuto živeti tako, da bo lepo tudi vam, ne le drugim. Iz srca vam želim vse dobro in držim pesti za vas, draga kolegica.

Po (elektronski) pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Janja Dermastja,Modra ura; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.