Skupaj z gradom se prebuja tudi mestece

Štanjel je poseben kraj. V njegovi sredini dominira prazen grič Turn, medtem ko se znameniti grad šopiri nekje sredi vzpetine. Od letos prenovljena fasada mu je vrnila del nekdanje zunanje mogočnosti. Prazni parkirni mesti tik pred grajskimi vrati, opremljeni s polnilnico za električno napajanje, pa čakata na prvo električno vozilo kavalir. Zdi se, da so novi časi dobesedno pred vrati.

To je morda res, toda težko se bodo prebili skozi vhod, je skeptičen naš sogovornik Vojko Markočič, eden izmed nekaj deset avtohtonih prebivalcev vasice, ki je šele leta 2015 dobila vodovod in ustrezno kanalizacijo. Prebivalci so, kolikor jih je še bilo, tudi v 21. stoletju pač pili kapnico. Čeprav so je bili navajeni, saj so z njo že stoletja kot povsod drugod po Krasu preživeli njihovi predniki, so se zaradi tega primanjkljaja iz naselja, ki ga zaradi strnjene tržne pozidave vsi spoštljivo kličejo za mesto, kar je menda nekoč res bilo, številni izselili. Zapuščene hiše je začel preraščati plevel, strehe so se udirale in vasica z gradom je začela postajati mesto duhov.

Rusi prihajajo

Eden prvih, ki so se vrnili za starinsko obzidje, sezidano v 15. stoletju za obrambo pred Turki, je bil prav Vojko Markočič. Njegova duhovita pripomba se nanaša na ozek dovoz, ki v to po videzu srednjeveško mestece poteka skozi obokana vrata kamnitega vhodnega stolpa, ta pa niso bila narejena za današnjo rabo. Kljub temu služijo Štanjelcem že vsaj od renesanse, ko so grofje Cobenzli ob koncu 17. stoletja grad z nejasnim srednjeveškim poreklom dobili v fevd od Habsburžanov ter ga prenovili in dozidali obrambne stolpe. Toda kdor hoče danes zidati, mora računati na to, da skozi ozko grlo vhodnega stolpa lahko zelo previdno in počasi zapelje kveč­jemu traktor s prikolico.

Vojko Markočič to dobro ve, saj je začel prenavljati hišo svojih staršev sredi takrat propadajočega naselja še v prejšnjem stoletju, ko je bilo mogoče iz tako imenovanega kulturnega tolarja dobiti še nekaj nepovratnih sredstev. Za njim so začeli prihajati tudi novi stanovalci. Zdaj ima vas z 39 hišnimi številkami 50 prebivalcev; na 15 hišnih številkah ni še nihče prijavljen. Zadnji se je v obzidano mestece, ki kot polmesec obdaja grič Turn, s katerega se razpirajo eni lepših razgledov na Kras, vselil ruski zakonski par iz Moskve. Pred njima je svojo hiško tik pod vrhom griča kupil in v starem slogu obnovil umetniški parček iz Ljub­ljane.

Prav vsi, ki zidajo, morajo gradbeni material prelagati s tovornjakov na traktorje ali samokolnice, da ga lahko zvozijo v vas. Največji problem pa je, da v vas ne morejo težji gradbeni stroji. Osebni avtomobili se lahko pretihotapijo naprej, a na te ozke uličice v resnici ne sodijo. Turisti, ki vsako leto bolj množično oblegajo idilično naselje, zato vozila puščajo na parkirišču pod gričem. Ker lahko nekaj deset metrov vzpetine do vhoda v mesto in grad pomeni za težje gibljive nepremostljivo oviro, je za letos napovedani občinski nakup električnega kavalirja tako rekoč nujen.

Prav tako nujna je bila pred tedni končana obnova fasade, stavbnega pohištva in strehe gradu, ki je svojo osnovno funkcionalnost izgubil 10. septembra leta 1944, ko so ga skupaj še z enajstimi drugimi zgradbami v starem naselju pognali v zrak partizanski minerji. Paradoksalno je, da so postali osmojenimi zidovi gradu in razpadajočega Štanjela izvrstna filmska kulisa in metafora za sovražnikovo nasilje v znamenitem partizanskem filmu Ne joči, Peter, ki so ga leta 1964 večinoma posneli na tem delu Krasa. V tistem času je bilo eno največjih grajskih poslopij na Krasu zapisano propadanju, nato pa se je v 70. letih počasi začela obnova.

Ironija je, da so hoteli grad skupaj s krajem požgati že Nemci, in to le pol leta pred partizanskim napadom, pa je njihovo namero preprečil znameniti arhitekt Maks Fabiani, ki je bil med letoma 1935 in 1945 tudi župan Štanjela. Nemce mu je uspelo pregovoriti, menda zato, ker je bil Hitler v mladih letih njegov učenec na Dunaju.

Letos vinoteka in center Nature 2000

Fabiani, ki se je po prvi svetovni vojni vrnil domov na Kras, da bi prevzel vodenje obnove porušenih krajev ob soški fronti, je s premišljenimi posegi kraju vrnil nekdanjo središčno vlogo in bistveno prispeval k razvoju in oblikovanju Štanjela. V njegovem času je tudi grad doživel razcvet, saj je postal občinsko središče z županskim uradom, šolo, vrtcem, ambulanto ter celo kinodvorano. Tak razcvet je za sedanjega lastnika, občino Komen, za zdaj nedosegljiv.

Vendar ima občina velike načrte. Tokratna obnova fasade je stala približno pol milijona evrov, še 340 tisoč evrov občinskih in nepovratnih sredstev pa imajo pripravljenih za nadaljevanje obnove letos, ko bodo v veliki, prenovljeni viteški dvorani uredili vinoteko na 150 kvadratnih metrih. V njej bodo, obljub­ljajo, zbrana vina iz vseh štirih vinorodnih okolišev na Primorskem – Goriških brd, Vipavske doline, s Krasa in iz Istre. Ker gre za mednarodni projekt, bodo ponujali tudi vina iz zamejstva in dela severne Italije.

Medtem ko v viteški dvorani še odmeva od praznine, je bolj živahno v že obnovljenem delu gradu (jugovzhodni del spodnjega palacija in gornjega palacija s kvadratnim stolpom), kjer sta dobro obiskana trgovinica turističnoinformacijskega centra z lokalnimi pridelki, vinom in spominki ter v nadstropju in mansardi, kjer domuje galerija tržaškega slikarja Lojzeta Spacala. Umetnik je deloval na Krasu in je svojo zbirko grafik zapustil sežanski občini, ta pa jo je ob poznejši delitvi prepustila novonastali občini Komen.

V palaciju, delu gradu, ki je od njega ločen s prostornim dvoriščem, letos načrtujejo tudi ureditev informacijskega središča za Naturo 2000 na Krasu na več kot 400 kvadratnih metrih površine. »Nad njim naj bi nekoč umestili Muzej slovenskega jezika in knjige, ki naj bi s specifično ciljno skupino šolskih skupin zagotovil reden obisk Štanjela tudi v turistično mrtvi sezoni od novembra do aprila. Predvidenih je še nekaj trgovinic v pritličju severozahodnega dela gornjega palacija in drugih manjših razstavnih prostorov, tako da bo grad pokal po šivih, če bomo vanj umestili vse vsebine, ki jih imamo že izdelane. Vsekakor je ena izmed prioritet za leto 2019 postavitev strojnice, za ogrevanje in prezračevanje vseh prostorov severozahodnega dela gradu,« govori o načrtih z gradom občinski svetovalec Erik Modic.

Vodnjak kar v hiši

Grad je izjemno prostoren – Vojko Markočič ga po velikosti primerja kar z ljub­ljanskim – in razstavni prostor v treh nadstropjih s stalno razstavo o Maksu Fabianiju v kvadratnem stolpu palacija je, kljub obiskovalcem, ki so privrveli s prvimi toplejšimi dnevi, nepričakovano povsem prazen. Sredi sobe, med orumenelimi fotografijami iz življenja velikega arhitekta, ki se je po vojni umaknil v italijansko Gorico in tam umrl, ter njegovih domačih sodobnikov, sameva velik pokrit vodnjak, kakršne vidimo na dvoriščih, tu in tam pa tudi v notranjosti kraških hiš. V svoji prenovljeni hiši ga ima tudi sam, pravi nekdanji turistični vodnik in dvigne pokrov z umetelno izklesanega kamna in iz globine več kot deset metrov globoko, precej nižje od temeljev hiše, kjer se svetlika nepremična vodna gladina, zaveje hlad.

Na prostornem dvorišču, kjer so poleti različne kulturne prireditve, se na soncu radi grejejo turisti; lokal, v katerem bi bilo mogoče spiti pijačo, pa tisti dan še ni bil pripravljen na začetek sezone. Na velikem baročnem stopnišču sameva razkošna niša, v kateri je bil nekoč kipec, ki se je izgubil neznano kam. Tako so po vojni iz propadajočega mesteca izginjali tudi značilni kamnoseški izdelki.

Turiste poleg impresivnega gradu pritegne znameniti Ferrarijev vrt z ribnikom in otočkom na njem, ki nosi ime po Fabianijevem tržaškem prijatelju, sorodniku in zdravniku Enricu Ferrariju. Na vrtu, ki je zdaj kulturni spomenik državnega pomena, pogosto prirejajo poroke, ni pa več otroškega vrišča – v vasi so le trije otroci –, kot je bil še v njegovih mladih letih, pravi Vojko Markočič. Mularija se je takrat poleti v ribniku še kopala, pozimi, ko je zamrznil, pa so na njem igrali hokej, se spominja.

Atraktivna je tudi cerkev svetega Daniela, po kateri je kraj nekoč dobil ime. Tik za njo se med starimi kraškimi hišami, ozaljšanimi s tradicionalnimi ganki in slikovitimi izzidanimi spahnjencami, v katerih so včasih kuhali, odpre eden izmed štirih vaških trgov. Sredi njega stoji pred tipično kraško hišo, v kateri je etnografski muzej, še en javni vodnjak. Poleg muzejske sta v vasi še vsaj dve hiši, pokriti s tradicionalno kritino iz lomljenih kamnitih skrl. Namesto pocinkanih žlebov lovijo vodo in jo vodijo v notranjost vodnjaka iz kamna izklesani žlebovi – za takšen dober meter dolg žleb je kamnosek nekoč menda porabil sedem delovnih dni –, vsa ta tradicionalna arhitektura z enkratno silhueto cerkvenega zvonika v ozadju pa odpira očem izjemno slikovite prizore.

Ukrajinci, pogosti gostje

V uličici ob Kraški hiši sta na fasadi Markočičeve prenovljene hiše tudi kiparska portreta, ki ju je izdelal Mirsad Begić, pod njima pa košare že nekoliko uvelega cvetja, povezanega s trakom v barvah ukrajinske zastave. Lastnik raz­loži, da je bil tu nekoč rojen duhovnik in narodni voditelj Josip Abram, Markočiču stric po starem očetu, ki ga je zapeljala miloglasnost ukrajinščine, da se je tega jezika naučil kot samouk. Nato je začel iz ukrajinščine tudi prevajati, največ poezijo Tarasa Ševčenka. Moža se nikoli nista srečala niti spoznala, a njuni bisti na pročelju štanjelske domačije zdaj pričata o duhovni povezanosti med slovenskim in ukrajinskim narodom.

To povezanost ukrajinsko veleposlaništvo v Sloveniji vsako leto sredi marca na Ševčenkov rojstni dan potrdi s polaganjem venca ali cvetja pred kipa obeh mož in priložnostnim kulturnim programom. Letos se je tega dogodka na kamniti uličici udeležilo kakšnih 130 gostov; veleposlanik pa se pri gostitelju rad oglasi na kozarček domačega terana in rezino pršuta tudi povsem neuradno.

Kozarca kraškega terana in pršuta drugače kot neuradno v Štanjelu niti ni mogoče dobiti. Kraj nima, kljub izjemnemu turističnemu potencialu, razen grajskega bifeja, nobene gostilnice, kjer bi se turisti lahko okrepčali. Šele letos bodo v Stolpu pri vratih, kjer se pride na Ferrarijev vrt, odprli prvo javno stranišče, pripoveduje Markočič, ki meni, da mestece, kljub naraščajočemu obisku, še vedno ne utripa po turistično. Z oddajanjem sob se ukvarjajo štirje hišni lastniki in tako kot drugod v tem delu Krasa so njihovi pogosti gostje rekreativni kolesarji, saj je kraška planota idealen kolesarski poligon. A tudi za športnike je zvečer, ko zaide sonce, bolje, če se držijo svojih prenočišč, saj v enem najstarejših naselij na Krasu, ki ima komaj tri leta pitno vodo, ni niti javne razsvetljave.