Skupna točka le še kralj in nogomet

Ena od evropskih držav, ki se ji je najpogosteje napovedoval razpad, je Belgija. Kraljevina je leta 1830 nastala v nenavadnih okoliščinah in številna notranja nasprotja se v takšni ali drugačni obliki pojavljajo vse do današnjih dni. Nastala je zapletena, nepregledna in razdrobljena državna struktura, ki še krepi poenostav­ljeno razmišljanje, da Belgijce združujeta le še priljubljeni kralj in uspešna nogometna reprezentanca.

Človek v Bruslju in okolici neobičajne stvari srečuje na vsakem koraku. Ko se iz strogo dvojezičnega Bruslja zapelje na obvoznico, ki leži v Flandriji – Flandrijci, kot je znano, že dolga desetletja ustavljajo nadvlado in vdiranje francoščine –, so krajevna imena na tablah naenkrat zapisana le še v nizozemski različici: Luik (v francoščini Liège), Namen (Namur), Bergen (Mons). Tudi s katalonskim vprašanjem so se v Belgiji posebno podrobno ukvarjali. Tako kot v številnih drugih primerih, denimo s Slovenijo ali Kosovom, so primerjave s Katalonijo nehvaležne, saj praviloma nimajo nobene podlage v dejstvih, ustavnem statusu, zgodovinskih, političnih in drugih okoliščinah.

»Flamci niso Katalonci,« je zapisala glavna komentatorka belgijskega časnika Le Soir Béatrice Delvaux. Osamosvajanje Flandrije v zadnjih letih ni tema v notranjepolitičnih razmerah. V Belgiji se še spominjajo kar resne potegavščine frankofonske televizije RTBF, ki je decembra leta 2006 prekinila program z izrednimi poročili o enostranski odcepitvi Flandrije in informacijami o ustavljanju tramvajev na notran­jih mejah. Pomenljivo je, da so bili Flamci ravnodušni do oddaje (z naslovom Bye Bye Belgium), v Valoniji pa je sprožila kar nekaj panike.

Enajst let pozneje je nemira manj. Béatrice Delvaux je prepričana, da je obstoj Belgije manj ogrožen kot pred desetletjem. Da med Flamci, ne glede na vse, prevladuje občutek pripadnosti Belgiji. Tudi premiki so se zgodili. Po veliki krizi v letih 2010–2011, ko po volitvah rekord­nih 541 dni niso mogli sestaviti vlade, je bila v okviru politične kupčije sprejeta še šesta ustavna reforma s prenosom novih pristojnosti z zvezne države na njene tri regije – ob Flandriji in Valoniji je regija še glavno mesto Bruselj, ki je otok, obkrožen s flandrijskim ozemljem. Njegov status je tema zase.

»Skoraj država«

Rešitve, ki v belgijski politiki nastajajo s sistemom dialoga in pogajanj, so na koncu res kompromis, a federalizacija države in prenos pristojnosti na številnih področjih povzročata precejšnjo nefunkcionalnost. Tudi med preiskavami terorističnih napadov lani spomladi se je pokazalo, da se ključne informacije izgubljajo v labirintih zapletenih varnostnih in policijskih struktur. Tolažba je, da se podobne stvari dogajajo tudi v drugih državah in da niti Nemčija – kakor se je pokazalo s preiskavo lanskega napada na božični sejem v Berlin – še zdaleč ni izjema.

Doseženi status Flandrije kot »skoraj države« je eden od razlogov, da izbira katalonske poti sploh ni tema. V procesu premika od unitarne države, ki se je začel po vojni, je vsem stranem postalo jasno, da ni druge poti kot federalizem. Vodilni politiki flamskih nacionalistov iz stranke Nova flamska zveza (N-VA) kvečjemu v šalah razglašajo, da bi takoj razpisali referendum, če bi javnomnenjske raziskave kazale zmago zagovornikov samostojnosti. A notranji minister Jan Jambon, ki prihaja iz N-VA, je v isti sapi pripom­nil, da stvari ne bi smeli reševati na referendumu, ampak z izvoljenimi predstavniki.

Tipična sever in jug

Notranje razlike se zrcalijo še v številnih temah. Glede zgodovinskih vprašanj so razlike v obravnavi druge svetovne vojne in vloge kralja, ki se je po belgijski kapitulaciji spogledoval z Nemčijo. Valonci se vidijo kot uporniki proti nemški okupaciji in Flamce pogosto obravnavajo kot kolaborante. S federalizacijo se je razdrobil tudi strankarski sistem, saj imata Flandrija in Valonija vsaka svoje socialistične stranke, liberalne in krščanske demokrate. Vladno koa­licijo, ki je na oblasti od leta 2014, sestavljajo liberalci z obeh strani, flamski krščanski demokrati in N-VA, ki je na volitvah dobila največ glasov.

Položaj Flamcev je specifičen, ker v Belgiji niso manjšina. Od 11,3 milijona prebivalcev Belgije jih 6,5 milijona živi v Flandriji, 3,6 milijona v Valoniji in 1,2 milijona v Bruslju. Flandrija z mesti, kakršna so Antwerpen, Brugge ali Gent, je veliko bolj uspešna in liberalno tržno usmerjena. V manj uspešnem valonskem delu države se morajo spopadati s strukturnimi težavami. Valonija je bolj zaznamovana z industrijskimi ruševinami iz časov vzpona jeklarstva in premogovništva kot z dinamičnim gospodarstvom. Nekdanja gospodarska moč je poniknila. Flamce jezijo milijard­ni transferji na jug.

Tudi v mednarodnopolitični praksi se tako pojavljajo razlike. Flandrija ima pri vprašanju brexita bolj pragmatično držo kot Valonija. Skoraj ves belgijski izvoz (85 odstotkov) na Otok namreč gre iz Flandrije in razumljivo je, da si želijo čim manj zapletov. Dolgo valonsko zavračanje potrditve prostotrgovinskega sporazuma EU s Kanado je zato že postalo ena od evropskih legend. Tako nacionalistično usmerjeni Flamci izražajo le simpatije s Katalonci in razglašajo, da so z njimi »v srcu«. A pri njih so v ospredju še drugi, bolj oprijemljivi interesi. Pragmatičnost ima pač prednost pred čustvi.