Slavimo konec pouka, ne dobre ocene

Nagraditi otroka ob koncu šolskega leta ali ne? Štirje svetovalci s področja vzgoje so temu večinoma nenaklonjeni in opozarjajo pred hudimi posledicami tiranje odličnih ocen.

Objavljeno
26. maj 2019 11.30
Posodobljeno
27. maj 2019 12.42
Dva meseca brez nalog, domačega branja, učenja ... To je res razlog za veselje. FOTO: Leon Vidic
Nagraditi otroka ob koncu šolskega leta ali ne? Štirje svetovalci s področja vzgoje, ki smo jih vprašali za mnenje, so temu večinoma nenaklonjeni, zlasti če gre za nagrajevanje zgolj dobrih ocen. S tem namreč na otroka pritiskamo in mu lahko predajamo sporočilo, da je dober le, če so dobre tudi ocene, kar ni prava popotnica za življenje. Če že kaj, je bolje pohvaliti otrokovo prizadevno ali dodatno delo, bo pa menda bolj kot materialne nagrade vesel iskrene pohvale, še bolj sproščenega druženja, med katerim si bo starš vzel čas le zanj. 


Tjaša Kočevar, »parents life coach«, Šola za vzgojo staršev


»Nagrajevanja ne podpiram, ker je šola temeljna odgovornost otroka, za to pa nagrad ni – tudi odrasli ne dobimo nagrade 31. decembra, ker celo leto hodimo v službo. Če imamo torej svojega otroka radi, moramo vse leto in tudi med počitnicami videti vrednost v njem samem in to nagrajevati – no, to je res kar premočna beseda – sproti.« Kakor pravi, svojega otroka ob koncu šole nikoli ne nagradi, tega niti ne pričakuje, »ga pa po občutku med letom, kadar kakšno stvar dobro opravi, gre skozi razvojne procese, kar ni lahko ... Takrat mu rečem, da si nekaj zasluži, naj si nekaj izbere,« je povedala mama 13-letnika. »In tudi sicer: če si otrok res nečesa želi, mu tisto pač kupimo, in to zato, ker obstaja, ne pa zato, ker je končal razred. Ti nakupi so zgolj bližnjica do kupovanja ljubezni. Kvečjemu ga nagradimo, če ustvari neko dodano vrednost, torej da se samoiniciativno še dodatno angažira v šoli, osvaja priznanja ...

image
Tjaša Kočevar, Šola za vzgojo staršev Foto Tomi Lombar/delo
So pa iskreno izrečene besede 'Ponosna sem nate' veliko več vredne kot kakšne materialne nagrade, saj otrok čuti, da je viden.« Če že kaj, je po njenem bolj smiselno, da si za konec šolskega leta cela družina za vikend privošči izlet, na katerem se starši v celoti posvetijo otroku, se odklopijo, se veselijo počitnic skupaj z njimi.
Največjo škodo delajo starši, ki nagrado navežejo na zahtevo po odličnih ocenah. »Bolj ko otroka podpiramo zaradi dobrih ocen, slabše se bo počutil, tudi slabše ocene bo nosil domov, ker ga je strah, še preden odpre usta ali začne pisati test, saj se boji, da ne bo izpolnil pričakovanj staršev. V sebi nosi nenehni strah, da če ne bo najboljši, ne bo dovolj dober, kar lahko vodi v izgorelost in razočaranja. Potem so tukaj še učitelji ter njihova pričakovanja in pritiski ...«


Če vidimo, da otrok zmore, a ne dela za šolo, ga je treba malo spodbuditi, vendar to ne bi smelo imeti nobene povezave z nagradami.

Tjaša Kočevar

Zato, kakor pravi, je otrok, ki dela sam za šolo in dobiva dobre ocene – petice, štirice, vmes tudi kakšno trojko ali dvojko –, največ, kar si lahko želimo kot starš. »To namreč pomeni, da je razvil odgovornost za nekaj, kar bo moral v živ­ljenju početi: pristati na rutino, redno delo ... Če pa vidimo, da otrok zmore, a se ne uči, ne dela nalog, se moramo vključiti: ne sme nam biti vseeno, treba ga je malo spodbuditi, vendar to ne bi smelo imeti nobene povezave z nagradami.

Če vzamemo primer službe in plače: če ima človek možnost zaslužiti več in je sposoben v osmih urah tam narediti več, potem se bo verjetno malo potrudil, da si bo lahko privoščil nekaj več z zasluženim denarjem. Ocene – pa če se strinjamo z njimi ali ne – so neko vrednotenje, ki je dokaj pomembno za pozneje, ko si želimo zagotoviti poklic po svojih željah. Skratka, če veš, da ima otrok še nekaj rezerve, zakaj ga ne bi še malo spodbudili? A ne do konca, za ceno bolezni ... Treba je vedeti, da šola ni edina stvar, ki zaposluje otroke, saj je tudi samo odraščanje kompleksna stvar ...« Zato, kakor poudarja sogovonica, otroka ne smemo jemati le še kot šolarja, kar se pogosto zgodi, ko vstopi v šolo. »Starši potem ne znajo vprašati nič več drugega kot samo to, kaj je bilo v šoli, kaj ima za domačo nalogo, kdaj piše test, in nazadnje dodajo, naj se gre učit – pa je večer tu ...«


Marjeta Doupona, Familylab


Šola je obvezna in država je to obvez­nost naložila staršem. A zgolj in samo to, da otrok hodi v šolo, nič drugega. Vendar večina staršev teži tudi k dobrim ocenam, kar pa nikakor ne pomeni, da bo otrok zato kaj lažje in bolje delal pozneje na fakulteti. To ni povezano, zatrjuje Marjeta Doupona, vodja programov za strokovne delavce pri Familylabu Slovenija, članica nacionalne komisije za pismenost, ki se že dvajset let ukvarja z raziskovanjem šolanja pri nas in v tujini, je pa tudi mama treh otrok.


Kot družba smo vsi postali ujetniki nekih družbenih pričakovanj, ustvaril se je mit, da če otrok ni uspešen v šoli, potem njegov starš ni dober.

Marjeta Doupona

Šola, kakor pravi, kroji življenje vsaj tretjini Slovencev: »Vse šolsko leto se sprašujejo, ali naj gredo na izlet ali naj raje izdelajo tisti plakat; naj gre otrok ven ali se raje pripravlja na test za prihodnji teden? Kot družba smo namreč vsi postali ujetniki nekih družbenih pričakovanj, ustvaril se je mit, da če otrok ni uspešen v šoli, potem njegov starš ni dober.« Zato si na vse kriplje prizadevamo, da bi bil otrok v šoli uspešen, tudi z nagrajevanjem.

image
Marjeta Doupona, vodja programov za strokovne delavce pri Familylab Slovenija. Foto Osebni Arhiv
»A na tem mestu se je treba vprašati, kdo je tisti, ki podeljuje nagrade. Za tekmovanja v športu, matematiki, slovenščini ... jih podeljuje organizator. Pa potem tudi šola, če spričevalo dojemamo kot priznanje, a v tem primeru se šola dojema kot neke vrste tekmovanje med posamezniki – in ne kot institucija za pridobivanje znanja –, saj nekateri ob koncu šolskega leta domov prinesejo cel kup pohval in dobro spričevalo, kar pomeni, da so bili boljši od sošolcev. To je, priznajmo si, pomembno predvsem staršem. In če ga nagradijo za spričevalo, to pomeni, da ga v resnici nagrajujejo za to, da se obnaša tako, kot si sami želijo. Otrok je, skratka, ustregel njihovi želji, torej hodil v šolo in pridobival lepe ocene, da bi osrečil starše. A če nanj gledamo le z vidika ocen in dosežkov, misli, da ni dovolj vreden za svoje starše, kar lahko v njem povzroči hudo notranjo stisko; misli, da si mora njihovo ljubezen zaslužiti z ocenami in medaljami, kar pa ni recept ne za srečno ne uspešno življenje. Tako se vzgaja perfekcionist, ki bo vse življenje odvisen od tuje pohvale in bo svojo vrednost videl le, če mu bodo drugi rekli, da je dovolj dober, drugače ne.«

Na tak način je sicer zastavljen tudi sistem »in ocenjevanje na podlagi dosežkov otroci nosijo domov že iz vrtca. In če ne dobi kolajne, danes to že kar pomeni, da ni za šport! Cilj naše vzgoje pa bi moral biti vzgojiti otroka na način, da bo imel rad šport vse življenje, saj to pripomore k večji kakovosti vsakdana. Treba se je vprašati, kaj ti je kot staršu pomembnejše: ali otrok ali kaj si okolica misli o tebi, če ne sprejemaš v celoti sistema takšnega, kakršen je. Otroka je treba videti kot osebo, pravico ima biti otrok, pa tudi kdaj dobiti trojko ali cvek. Ima pravico ne vedeti nečesa, saj odrasli tudi ne vemo vsega. A na vse to smo žal kar malo pozabili,« opozarja Marjeta Doupona. In se ne strinja s tem, da z nagrajevanjem ali motiviranjem privzgajamo delovne navade. »Delovna navada ni, da otrok vsak dan odnese odpadke v zabojnik, to je dogovor v družini. Če ga ne bi bilo, otrok tega ne bi naredil. Delovna navada pomeni zgolj to, da tistemu, kar te res veseli, posvetiš dovolj truda, si predan in v to vložiš celo več, kot bi pričakovali drugi.«

Zato družine, ki znanje štejejo za vrednoto, lahko po njenem ob koncu junija praznujejo kvečjemu konec šole: da je otroku uspelo prestati celo leto tam, kjer mu ni vedno lahko, kjer se je moral z marsičim boriti, se ni mogel družiti s prijatelji vsakič, ko si je želel, se je podredil takrat, ko mu je bilo najtežje, »skratka, otroku bi morali reči: čestitke, da si zmogel in zdržal vse to celo leto! Lahko mi pokažeš spričevalo, če želiš, lahko ga pa tudi shraniš. Meni se zdi to edini zdrav odnos. Pa naredimo piknik in proslavimo, ker zdaj dva meseca ne bo nobene domače naloge, domačega branja ...«

image
Odlično spričevalo je nekaj, česar si želijo številni starši, žal pa zaradi tega kdaj na otroka izvajajo prevelik pritisk, kar nima vedno srečnega konca. FOTO: Leon Vidic

 

Katarina Kesič Dimic, specialna pedagoginja


Govoriti o nagrajevanju otrok manj kot mesec dni pred koncem pouka je skoraj nesmiselno, razmišlja Katarina Kesič Dimic, specialna pedagoginja na eni od osnovnih šol, ki o izkušnjah pri svojem delu, o vzgoji in še čem piše tudi v knjigah in blogu. »Šolsko leto je namreč kot neke vrste pogodba o zaposlitvi med delodajalcem in zaposlenim – vzpostavi se prvi dan nastopa dela, tako kot se naša 'pogodba' z otrokom začne zapisovati že s prvim 'ne' okoli 9. meseca njegove starosti, če si le upamo z vzgojnim izrekanjem malčka 'prizadeti'. Aneks k tej pogodbi z otrokom podpišemo ob vstopu v prvi razred. Kakšne člene imajo starši v svojih pogodbah, je mogoče opaziti iz njihovega odnosa do domačih nalog in nošenja šolske torbice ...«

image
Katarina Kesič Dimic, specialna pedagoginja. Foto Leon Vidic/delo
Nagrada za spričevalo je po njenem vrsta rituala, ki se dogaja ob letu osorej, zato se je otrok navadi in jo tudi pričakuje. »Je vrsta metode, ki bolj ali manj uspešno stimulira otrokovo zunanjo motivacijo. Notranje motivacije, po kateri hrepenimo in bi jo želeli najbolj razvijati, žal ne. V času lahko dosegljivih dobrin večini otrok materialne nagrade pač ne pomenijo veliko, če pa že, njihovo bistvo izzveni v enem tednu, enem mesecu, zagotovo pa v enem letu.« Opozarja tudi, kaj se zgodi, če starši z materialnimi nagradami pretiravajo. »Prihodnje leto bo namreč otrok močno razočaran ali celo užaljen, če nagrade ne bo ali bo vredna 'manj' od prejšnje. To bo jemal kot kritiko, saj nagrade v njegovi glavi vzpostavijo hie­rarhični vrednostni sistem, čeprav se je njemu morda zdelo, da je vložil več truda kot prejšnje leto.«


Nerealno je otroku obljubljati motor za odlični uspeh, če je njegov realni plato pri zadostnih in dobrih ocenah.

Katarina Kesič Dimic

Srečen učenec je zato, kakor poudarja strokovnjakinja, otrok, ki ima starše ob sebi kot mentorje, spodbujevalce in zaupnike ob čustvenih stiskah. »In otrok vedno potrebuje pohvalo ob vloženem trudu. Hrepeni po tem, da opazimo čisto drobcene napredke in se zavedamo njegovih močnih področij. Veseli se, ko ga spodbudimo rahlo čez mejo njegovih zmožnosti, ne želi pa pehanja v njemu nedosegljivo. Zato je nerealno obljubljati motor za odlični uspeh, če je otrokov realni plato pri zadostnih in dobrih ocenah. Tudi če se bo trudil čez vse meje, bo kot odrasel prej ko slej ugotovil, da so ga odrasli z manipulativnimi obljubami stalno potiskali na rob samomora,« kruto resnico razgrinja Kesič Dimičeva.

»Ker cilji v življenju še zdaleč niso bistvenega pomena, menim, da je pomembno prvi september praznovati z enakim obredom kot 24. junij. Kot pot, na katero se otrok vedno znova pogumno odpravlja,« razmišlja specialna pedagoginja. In če se starši za darilo vseeno odločijo, naj bo skromno in simbolično – »nekaj, kar asociira na dogodke iz skupnih spominov ali pa bodo to šele postali«. Kakor poudarja, se namreč nagrade, povezane s prijet­nimi dogodki, zapišejo v spomin za vse življenje. »Tudi pisma o otrokovih dobrih lastnostih ob koncu leta, ki romajo v spominske mape, lahko pozneje v življenju prebirajo v najtežjih trenutkih. Če se morda izgubijo, pa njihova srca nikoli ne pozabijo človeka, ki jih je napisal, niti močne energetske nabitosti sporočila.«


Marko Juhant, predavatelj, pisatelj, spec. ped. MVO


»Če je otrok krasen in resno dela že med letom, ga lahko starši nagradijo kadarkoli, ne šele ob koncu šolskega leta, a, poudarjam, za resno delo, ne za rezultat. Ker na končni rezultat lahko vpliva marsikaj nepredvidljivega. Vendar je danes pogosta težava tako imenovani teror odličnosti, ko je samo odlično z vsemi mogočimi priznanji dovolj dobro, torej biti 'samo' odličnjak ni več dovolj. Če si zmagal danes, se pričakuje, da boš tudi jutri, skratka, vsak dan moraš zmagati. Če si četrti, sploh nisi več dober. In ker žal nekateri starši razmišljajo na ta način, bi mnogi dali karkoli, da bi le na koncu šolskega leta lahko nagradili ta končni rezultat, na katerega upajo. In ker to obljubljajo že prej, ne gre za nagrado, ampak plačo. Za nagrado bi šlo le, če bi pričakovali prav dober uspeh, otrok pa bi jih presenetil z odličnim in bi ga nagradili za to (kar pa večinoma sploh ni več mogoče, ker številni starši ocenam sproti sledijo na eAsistentu, op. p.).«

image
Marko Juhant, strokovnjak za vzgojo. FOTO: Blaž Samec
A vseeno, kakor opozarja, tudi nenehno spodbujanje in hvaljenje ni na mestu, saj otrok kmalu ugotovi, da mu starši ne zaupajo. »Ker če bi mu, se jim ne bi zdelo potrebno, da ga ves čas spodbujajo in nagrajujejo, saj stalna pohvala ne pomeni drugega kot stalni nadzor,« opozarja Juhant. A otrok ni samo šolar, in da ga ne dojemamo zgolj tako, mu pokažemo s tem, da se ukvarjamo z njim na način, ki nima zveze s šolo: da šola ni večna tema, da mu pozorno prisluhnemo, ko načenja kakšne druge življenjske teme – prijateljstvo, ljubezen, razočaranja ...


Če bi starši otroku zaupali, se jim ne bi zdelo potrebno, da ga ves čas spodbujajo in nagrajujejo. Stalna pohvala tako ne pomeni drugega kot stalni nadzor.

Marko Juhant

Najstniki, kakor sem se z veseljem prepričal, točno poznajo razliko med toleriranjem in sprejemanjem, torej prav dobro vidijo in čutijo, ali jih ceniš kot ljudi, osebe, razmišljujoče posameznike, ne pa, da se jih, kot ponavadi, rangira po učnem uspehu, skupaj s celo paleto predsodkov, na primer, če nisi odličen, je to zaradi lenobe. A ni vedno tako. Včasih se že za prav dobrim uspehom skriva blazno garanje. Ali pa smo priča bistremu uporniku, ki se upira določenim zahtevam v šoli, na primer, učenju na pamet,« pojasnjuje Juhant, ki bo v kratkem izdal dve novi knjigi, povezani z vzgojo.

Starš mora biti vedno nekje v ozadju, kot kulisa na področju učenja, poudarja, saj le redkokateri otrok dela sam brez spodbude. »Dokazano je, da morajo biti za poglobljeno delo izpolnjeni določeni pogoji, med drugim zvočna kulisa z okoli 60 decibeli, tudi zato ljudje tako pogosto hodijo v spletne kavarne, saj potrebujejo ustvarjalni hrup. Nas je v preteklosti mogoče malo motilo, da je mama ropotala s piskri, so škripala vrata in stopnice, odmeval pogovor, a takrat ni bilo motenj zaradi hrupa radia in nenehnega piskanja telefonov. In to, polno gnezdo, je tisto, kar otrok potrebuje: da v vsakem trenutku ve, čuti, da je nekdo tam, če ga bo potreboval, to je tisti občutek doma, ki je spodbuden tudi za delo. Pomislimo samo na vonj nedeljskih govejih juh – človek točno ve, kaj bo sledilo, in če se ta vonj pojavi kdaj tudi med tednom, ga požene v domačnost, varnost, in takrat se mirno in celo z veseljem poloti stvari, ki mu niso ravno najbolj všeč,« je zanimivo teo­rijo opisal strokovnjak za vzgojo.

»Kaj bi bila torej primerna nagrada za konec šolskega leta? Denar zagotovo ne, brez dvoma pa doživetje. Pri nas doma, na primer, se je res dobro obnesel obred, da smo rezervirali mizo za večerjo z več hodi v kakšni restavraciji, midva z ženo sva nazdravila s pravim šampanjcem, otroka z otroškim, tam je bila živa glasba, še zaplesali smo ... To je bil malo daljši večer, namenjen samo nam štirim, in obred, ki nas je spremljal vsako leto junija. In spomnim se, ko enemu od otrok ni prav dobro kazalo z uspehom, pa sta prišla previdno potipat, ali bo zato tokrat večerja odpadla. Seveda ni! Praznujemo vendar konec šolskega leta, ne rezultat!«