Slikarju Vavpotiču njegov verigar na znamkah ni bil všeč

Filatelisti se pripravljajo na 100. obletnico prvih rednih slovenskih poštnih znamk, ki so znane pod skupnim imenom verigarji.
Objavljeno
07. oktober 2018 10.00
Posodobljeno
09. oktober 2018 09.17
Verigarje, ki so bili prvič v uporabi 3. januarja 1919,  sestavljajo znamke različnih serij z več motivi, ki jih je zasnoval slikar Ivan Vavpotič. Najbolj znane so znamke z likom verigarja, sužnja, ki trga okove.

Foto Boštjan Petauer.
Filatelisti se pripravljajo na 100. obletnico prvih rednih slovenskih poštnih znamk, ki so znane pod skupnim imenom verigarji. Filatelistična zveza ob pomembnem jubileju od 12. do 14. oktobra pripravlja mednarodni simpozij v Muzeju novejše zgodovine. To bo redka tako obsežna priložnost za zbiratelje, ki želijo nadgraditi svoje znanje, in tudi za vse, ki jih zanima zgodovina slovenske pošte in filatelije, ker bo na enem mestu zbrano izjemno dragoceno znanje iz domovine in tujine. V Dolenjskem muzeju v Novem mestu in v Galeriji Miha Maleš v Kamniku prav v dneh filatelističnega srečanja 11. in 12. oktobra odpirajo veliko razstavo o slikarju Ivanu Vavpotiču, ki je po naročilu poštne direkcije zasnoval prvo slovensko in tudi jugoslovansko znamko.

Verigarji so prve redne slovenske poštne znamke z napisom Država SHS, ki so izhajale po prvi svetovni vojni od 3. januarja 1919 do oktobra 1920. Uporabljale so se že po združitvi v Kraljevino SHS do pomladi 1921, ko so znamke poenotili za vso državo, nam povedo v Muzeju pošte in telekomunikacij v Polhovem Gradcu. Po sto letih je na območju Slovenije še vedno veliko teh znamk, pravi zbiratelj Boštjan Petauer, ki se je kot atestator pri Filatelistični zvezi Slovenije specializiral prav za verigarje: »Nekateri primerki pa so zelo redki in temu primerno dragi, tako da se njihova cena zapisuje s štirimestno številko. Velika redkost je recimo kuverta z znamko, ki je bila žigosana 3. januarja 1919.« Znamk iz paketa verigarjev ni uporabljala le slovenska pošta, ampak so v določenem obdobju veljale tudi na drugih območ­jih skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Tudi zelo dragi primerki


Po sto letih je na območju Slovenije še vedno veliko znamk iz skupine verigarjev, saj so bile izdane v velikih nakladah, pravi zbiratelj Boštjan Petauer, ki se je kot atestator pri Filatelistični zvezi Slovenije specializiral prav za verigarje: »Nekateri primerki pa so zelo redki in temu primerno dragi, tako da se njihova cena zapisuje s štirimestno številko. Velika redkost je recimo kuverta z znamko, ki je bila žigosana 3. januarja 1919.« Znamk iz paketa verigarjev ni uporabljala le slovenska pošta, ampak so v določenem obdobju veljale tudi na drugih območ­jih skupne države Srbov, Hrvatov in Slovencev.


Slikar ni bil zadovoljen


Filatelisti, ki se resno ukvarjajo s študijem prve slovenske znamke, jo proučujejo v povezavi z zgodovinskim ozadjem ter z razvojem pošte in filatelije. Stota obletnica znamke pa je tudi lepa priložnost, da domača javnost bolje spozna izjemnega slikarja Ivana Vavpotiča, ki se je rodil 21. februarja 1877 v Kamniku. Saša Bučan, umetnostna zgodovinarka in muzejska svetovalka iz kamniške Galerije Miha Maleš, pravi, da mojster ni bil v celoti zadovoljen z delom, ki ga je opravil pri znamkah, in je obžaloval, da je komisija, ki je izbirala motive za tisk, iz množice osnutkov izbrala prav verigarja. »Verujte mi, da bi skoraj pri vseh znamkah najraje zatajil očetovstvo; dve edini sta, ki jih priznavam z očetov­skim ponosom, eno- in dvokronska,« je Vavpotič zapisal po izidu znamk v pismu za svoje prijatelje v poštni direkciji.

Tedanji ravnatelj pošte I. Podgornik je originalni dopis shranil in časopis Jutro ga je leta 1925 s privoljenjem avtorja in ravnatelja objavil kot prispevek s področja filatelije z naslovom Malo avtokritike, v katerem je lik na znamki opisal kot »nesrečno podobico moža, ki je strgal verige – gladek simboličen kič, nič več in nič manj«. Pri verigarju je risba bolj prazna, na njej je veliko praznega prostora, Vavpotič pa je oddal tudi več osnutkov, pri katerih je bila risba veliko bolj zapolnjena, in ti so mu bili najbrž ljubši, pojasni Saša Bučan, ki bo slikarja predstavila tudi na mednarodnem filatelističnem simpoziju: »Naročnik pa je verigarja najbrž izbral ravno zato, ker je bila risba bolj preprosta, ne tako polna podrobnosti kot pri drugih osnutkih za znamko. Takšnega natrpanega pristopa je bil Vavpotič navajen, saj je izhajal iz secesije in fin-de-siècla.«

image
Kustosinja Galerije Miha Maleš Saša Bučan pred Avtoportretom slikarja Ivana Vavpotiča. V ozadju za njo je njegovo delo Veliki trg v Idriji. FOTO Marko Kumer


Nova država Srbov, Hrvatov in Slovencev je leta 1920 uvedla nov denar – opustila je krone in vinarje ter jih nadomestila z dinarji in parami. Takrat je dala pošta natisniti nove serije znamk z novimi, višjimi vrednostmi in novimi motivi po osnutkih, ki jih je prav tako izdelal mojster Vavpotič – dekle v srbski noši, ob katerem so trije sokoli kot trije narodi, angela miru s palmovo vejico nad ruševinami in lobanjami ter portret kralja Petra. V času koroškega plebiscita je leta 1920 izšla serija šestih znamk s tem motivom. Vse te znamke iz kratkega obdobja po prvi svetovni vojni torej štejejo med verigarje. Poleg rednih in plebiscitnih znamk so bile v verigarskem svežnju tudi časopisne za frankiranje časopisov in porto, doplačilne znamke za pošto, na katero je pošiljatelj nalepil premajhno vred­noto – prejemnik je moral doplačati dvakratni manjkajoči znesek.


Verigarji so bili prvi


Letos potekajo po evropskih državah številne prireditve, ki sto let po koncu prve svetovne vojne opomin­jajo na krvavo morijo na bojiščih in med civilnim prebivalstvom. Premirje Slovencem ni prineslo le miru, ampak tudi novo državo, saj je ob razpadu monarhije Avstro-Ogrske nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo razglasili 29. oktobra 1918, torej še preden je bilo 11. novembra podpisano premirje. Ta država je delovala le kratek mesec, saj se je 1. decembra 2018 združila s Kraljevino Srbijo v novo Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.


Zaradi povojnega pomanjkanja so verigarje tiskali na vseh razpoložljivih vrstah papirja.


Ta čas je bil prelomen tudi za slovensko pošto, pojasnijo v polhograjskem muzeju: »Ob razpadu avstro-ogrske monarhije je bilo slovensko ozemlje pod upravo petih poštnih direkcij, s čimer je bila otežena organizacija lastne slovenske poštne uprave. Temeljite priprave nanjo so se začele v začetku oktobra 1918, 14. novembra pa je bilo v Ljubljani ustanovljeno Poštno in brzojavno ravnateljstvo za vse slovensko ozemlje. Težave so bile tem večje, ker meje nove države še niso bile določene. Pestilo jih je tudi pomanjkanje kadrov. Po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo je bila nova poštna uprava strogo centralistična in vodena iz Beograda, kar je v Sloveniji zaviralo razvoj in modernizacijo poštnega prometa.« Vsekakor je bila slovenska poštna znamka med prvimi nalogami novega ravnateljstva, ki je moralo poskrbeti za nemoten pretok poštnega prometa. Znamke so tiskali v Ljub­ljani, recimo v Blaznikovi tiskarni, in tudi na Dunaju. »V določenem obdobju med letoma 1919 in 1920, ko so tiskali verigarje, so ljubljanski tiskarji stavkali, zato so jih v tistem času dali tiskati na Dunaju,« pove Saša Bučan.


Slovenci takoj nove znamke


Prof. dr. Ivan Turk, ki je za Filatelistično zvezo Slovenije pripravil poglobljen članek o zgodovinskem ozadju verigarjev, piše, da si je kratkotrajna država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki so jo razglasili 29. oktobra 2018, takoj ob ustanovitvi prizadevala zagotoviti nemoten poštni promet, zato so na območju Hrvaške od novembra 1918 uporabljali pretiskane madžarske znamke iz časa Avstro-Ogrske, na območju Bosne in Hercegovine pa so prilagodili tiste, ki jih je za njihovo območje v tem obdobju pripravila Avstrija: »Na območju Slovenije pa je bila sprejeta odločitev, da bodo natisnili lastne poštne znamke in ne zgolj pretiskali dotedanje avstrijske.«

Tako se je začela zgodba o verigarjih, ki se zdaj bliža stoti obletnici. Znamke so bile sprva namenjene le za uporabo na območju slovenske pošte, a so se kmalu razširile še v nekatere druge dele nove skupne države treh narodov – njeno ime je bilo na njih zapisano tako v latinici kot v cirilici na zgornjem in spodnjem robu. Kratica SHS je bila v času zasnove znamk mišljena za Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, a preden so jih prvič natisnili, te že dober mesec ni bilo več, saj je že obstajala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

image
»Poštni uradniki so razpolovljene znamke uporabljali iz potrebe na denarnih nakaznicah, paketnih spremnicah in ostalih poštnih dokumentih, ker jim ustrezne vrednote znamk niso bile dostavljene,« pojasni filatelist Boštjan Petauer. FOTO Boštjan Petauer


Naročilo, naj izdela osnutke za znamke, je slikarju in profesorju Ivanu Vavpotiču, ki je bil v tistem času že dobro uveljavljen, ne le kot iskan slikar meščanskega prebivalstva, ampak tudi kot ilustrator in publicist, predal takratni tedanji ravnatelj Poštne direkcije za Slovenijo gospod Podgornik, pravi Saša Bučan: »Konec vojne je pomenil tudi nastanek nove države, osamosvojitev, kar je slikar Vavpotič poudaril na znamenitih znamkah, imenovanih verigarji. Upodobil je moško figuro, sužnja, ki je pred nami v prvem planu v široki stoji, v polni napetosti telesa v trenutku, ko raztrga okove. To je simbolna predstavitev osamosvojitve izpod stoletnih tujih oblast­nikov, zmago kot tako pa avtor nakaže tudi s simbolično ožarjeno pokrajino s Triglavom v ozadju, ki napoveduje svetlo prihodnost naroda. V spodnjem delu je zapis Država SHS v latinici, v zgornjem pa enak zapis v cirilici.«



Model za verižnika je bil tedaj 25-letni slovenski telovadec Stane Derganc.


Telovadec za model


Poštna direkcija je za znamke objavila natečaj, a osnutki, ki jih je dobila, skoraj brez izjeme niso ohranjeni, dodaja Saša Bučan, ki pri Medobčinskem muzeju Kamnik kot muzejska svetnica vodi Galerijo Miha Maleš: »K sodelovanju slikarja Vavpotiča, ki se je rodil v Kamniku, in poštne direkcije je najbrž pripomoglo tudi to, da je bil ravnatelj Podgornik prav tako Kamničan, poleg tega je bil slikar ugledna persona in je imel tudi dober nastop. Motiv verigarja so gotovo izbrali zato, ker je država nastala na novo, osvobodila se je stoletnih spon.«

Slikar Vavpotič je bil v času, ko je zasnoval znamke, star 42 let, takrat je spet živel v Ljubljani. Po gimnaziji v Novem mestu je slikarstvo študiral v Pragi, kjer je leta 1905 diplomiral ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine, ter v Parizu in na Dunaju. Leta 2015 je v Gradcu opravil oficirski izpit in vojno obdobje potem do leta 1918 preživel pri vojaškem tiskovnem uradu kot slikar na bojiščih in v zaledju. Med zanimivimi podrobnostmi o znamkah z »verižnikom«, kakor je sam imenoval svoj lik, je podatek, da je bil model zanj tedaj 25-letni telovadec Stane Derganc, ali kakor pravi sogovornica, »slikar se je zgledoval po realni personi«. Športnik je za Kraljevino SHS dvakrat nastopal na olimpijskih igrah – leta 1924 v Parizu in 1928 v Amsterdamu, kjer je osvojil bronasto kolajno –, drugače pa je bil Verigar tudi njegov vzdevek. Veliko pozneje je njegov nečak, zdaj že pokojni igralec Branko Miklavc, o njem napisal monodramo Moj premalo slavni stric.


V velikih nakladah


Ivan Vavpotič se je s svojimi umet­ninami na platnih in papirju, ki jih hranijo najpomembnejše slovenske galerije in zasebni zbiratelji, zapisal v narodni spomin. Posebno mesto v zgodovini imajo tudi njegovi verigarji, čeprav verižnik »ni našel milosti v mojih očeh«, kakor beremo v Jutru, tudi ne potem, ko je njegov »stvarnik« na poti iz Pariza skozi Švico v časopisu Gazette de Lausanne prebral zelo pohvalen filatelistični članek o prvi poštni znamki, ki jo je izdala narodna vlada v Sloveniji.

image
K znamkam je dodana tudi polovička z likom kralja Petra. FOTO Boštjan Petauer


»Posebnost teh znamk je, da so prve, ki jih je izdala Slovenska poštna direkcija. Najprej sta bili v uporabi znamki po 10 in 20 vinarjev. Brez dvoma so zgodovinsko zelo pomembne. V povojnem času je primanjkovalo vsega, tudi papirja za znamke in barv, zato so tiskarji uporabljali vse mogoče materiale. Zaradi raznolikosti papirja, na katerem so natisnjene, različnih kakovosti barv, tiskov, zobčanj in drugih posebnosti bi v svetovni filateliji težko našli nekaj, kar je primerljivo z verigarji. Doma je premalo znano, da so bile v Sloveniji že nekaj mesecev po prvi svetovni vojni izdane prve slovenske znamke. Gotovo so pomemben prispevek k naši državnosti,« našteva upokojeni ekonomist in magister davčnega prava Boštjan Petauer, ki je pri Filatelistični zvezi Slovenije atestator za verigarje iz obdobja od 1919 do 1921 in koordinator njenega filatelističnega ekspertiznega servisa.

Ugotavlja, da je zbiranje verigarjev že več let čedalje bolj priljubljeno. Posveča se jim tudi vse več raziskovalcev pri nas in v tujini. V Sloveniji je mogoče dobiti še veliko teh znamk, dodaja sogovornik, in velika večina ni nič posebnega: »Verigarji so bili tiskani v velikanskih nakladah. So pa tudi primerki, ki so redki in temu primerno dragi, morda zato, ker jih je malo ali ker imajo recimo neko posebnost, morda napako, ki je nastala pri rezanju pol ali v barvi.« Posebnost iz povojnega verigarskega obdobja so tako imenovane polovičke – kadar je zmanjkalo znamke določene vrednote, je poštni urad­nik ali pošiljatelj znamko prerezal na pol, jo dodal na pošiljko in tako dosegel predpisano vrednost. Tak­šno prakso je direkcija sicer prepovedala in poštnim uradom ukazala, naj pravi čas naročijo znamke vseh vrednot.


Ob 100. obletnici


Mednarodni simpozij ob 100. obletnici verigarjev bo redka tako obsežna priložnost za zbiratelje, ki želijo nadgraditi svoje znanje, in tudi za vse, ki jih zanima zgodovina slovenske pošte in filatelije, ker bo na enem mestu zbrano izjemno dragoceno znanje iz domovine in tujine – in takšne priložnosti najbrž ne bo spet tako kmalu. Prijaviti se je mogoče prek spletne strani filatelistične zveze: v 37 evrov kotizacije sta vključena zajeten večjezični zbornik s predavanji (35 evrov) in manjša pogostitev med odmori. Petnajstmesečni tematski koledar, ki ga je zveza v 1600 izvodih izdala prav ob 100. obletnici verigarjev, pa je razprodan. V polhograjskem muzeju pošte in telekomunikacij nameravajo pripraviti tudi posebno razstavo verigarjev iz svoje obsežne zbirke, ki si jih sicer v razstavnih prostorih ni mogoče ogledati.

Ivan Vavpotič na veliki razstavi v Kamniku in Novem mestu


Ob 100. obletnici verigarjev – 141 let po umet­nikovem rojstvu in 70 let po njegovi smrti – bodo v Galeriji Miha Maleš v Kamniku, kjer se je slikar rodil, 11. oktobra odprli razstavo Ivan Vavpotič – velikan portreta. Pripravljajo jo skupaj s kolegi z Dolenjskega, kjer bodo razstavo umetnikovih del odprli 12. oktobra v Jakčevem domu Dolenjskega muzeja v Novem mestu. Na obeh lokacijah bodo na ogled tudi znamke. Po besedah Saše Bučan imajo sami v Kamniku le eno slikarjevo delo, zato so jim jih za razstavo posodili Narodna galerija iz Ljubljane, Muzeji in galerije Mesta Ljubljane, Knjižnica Mirana Jarca iz Novega mesta in nekateri zasebni zbiralci. Muzej v Novem mestu, kjer je slikar hodil v gimnazijo, pa je z njegovimi deli zelo dobro založen, tako da je kustosinja Katarina Dajčman lahko za ogled pripravila izjemno zbirko iz lastnih depojev, tudi njegovo delo na področju kostumografije in scenografije. »V Kamniku pa sem želela poudariti njegovo risbo, od ilustracij knjig do različnih plakatov, tudi reklam, recimo za Ljubljanski sejem,« pravi Saša Bučan. Razstavi v obeh mestih bosta na ogled več mesecev.


image
Slikar Ivan Vavpotič, ki je zasnoval prve slovenske znamke, se je rodil v Kamniku. Po gimnaziji v Novem mestu je slikarstvo študiral v Pragi, kjer je leta 1905 diplomiral ter postal učitelj risanja in umetnostne zgodovine, ter v Parizu in na Dunaju. V času, ko so izšli verigarji, je bil pri 42 letih uveljavljen in dobro znan umetnik na različnih področjih. FOTO NUK