Slikovita monotonija tajge in silovita moč Bajkalskega jezera

Za 36 milijonov prebivalcev je širna Sibirija ljubi dom, ki se mu ne odrečejo zlahka. Kljub hudičevo trdim življenjskim razmeram namreč dežela človeka nehote začara.

Objavljeno
19. januar 2020 15.00
Posodobljeno
19. januar 2020 15.00
Šamansko drevo in za njim skala Šamanka
Počrneli koli, ki štrlijo iz morja, in nekaj skal med njimi še spominjajo na nekdanji pomol gulaga, ki je vodilne tovariše v Moskvi oskrboval z omuli, eno najkakovostnejših sladkovodnih rib. Potomci nekdanjih zapornikov zdaj iz teh rib pripravljajo brodet za turiste, ki si želijo ogledati njihov otok Olkhon v morju sladke vode. Bajkalsko jezero res zlahka zamenjamo za morje – in Sibirijo za celino.

V resnici gre pri Rusiji, kakor je nekje zapisal zgodovinar, za malo manj kot celino, a hkrati za mnogo več kot le državo, ki jo več kot tri četrt sestavljajo neskončne sibirske pokrajine. Večja kot Avstralija in približno tako redko naseljena se zdi Sibirija – znana po dolgih ostrih zimah in nepreglednih kolonah izgnancev tako iz časa carjev kot Sovjetske zveze – celina, na kateri človek ne bi hotel živeti. Kljub temu so številni nesrečni pregnanci, tudi ko bi se že lahko vrnili na zahod, ostali v teh ljudomrz­nih krajih in se pomešali z ljudstvi, ki so že pred njimi živeli v stepi.



Za 36 milijonov prebivalcev je širna Sibirija ljubi dom, ki se mu ne odrečejo zlahka. Kljub hudičevo trdim življenjskim razmeram imajo njena travna in gozdna prostranstva, v katerih sicer ne manjka niti močvirij niti visokih gora, nekakšno neopisljivo privlačnost, ki človeka nehote začara.


Podobe preteklosti


Prostrani gozdovi so zračni in svetli, zaradi nizkih temperatur drevesa rastejo bolj narazen in v njih ni veliko podrastja ter razen belih brez skoraj nobenega drugega listavca. Bajkalski kraj oziroma Irkutsko oblast, kakor rečejo temu delu Sibirije, smo obiskali v začetku oktobra, ko so se macesni že barvali na rumenooranžno in omogočali veličastne poglede na vzplamtele planjave, v katere se je občasno mešala belina brez. Čez nekaj kilometrov je bilo obrat­no: sredi belega brezovega gozda so goreli osameli macesni. Gozdna tla so pokrita z rdečkasto srebrnim mahom, ki se plazi tudi skozi travno stepo in med mladimi iglavci, ki čakajo, da odrastejo. Med njimi se pretikamo v nekakšni slovesni tišini, zdi se, da so ptice že ušle nekam na toplo.

image
Bajkalsko jezero z ostanki pomola nekdanjega gulaga na otoku Olkhon.


Od časa do časa se pokrajina razpre rjavkasti stepi, katere monotonost prekinjajo le telefonski oziroma električni drogovi ali podolgovati oblaki prahu, ki nakazujejo promet na oddaljeni makadamski cesti. Noči so že hladne in vsako jutro nasujejo nekaj snega, ki čez dan še skopni, a ga je ravno dovolj, da okrepi vtis sibirske krajine. Takšne podobe se izmenjujejo v neskončnost, ko potujete skozi deželo bodisi po transsibirski želez­nici ali z maršrutko, kakor se imenujejo zasebni minibusi, proti jezeru.

V to monotonijo se na vsake toliko vraste kakšna vasica z nizkimi lesenimi hišami, obdanimi z nizi plotov, ki zakrivajo očem dvorišča in njihov nabrkljani nered. Med plotovi se odpre pogled na ulico, pokrito z rjavim prahom, ki v ravni črti teče na drug konec vasi. Pred hišami je le tu in tam parkiran kakšen v glavnem star, sovjetski avto, z lesenih pročelij zrejo proti nebu očesa satelitskih anten, okna so pogosto zadelana s polknicami, okvirji pa ozaljšani s tradicionalnimi izrezljanimi vzorci, kakršne razkošno in brez pomislekov vstavljajo tudi v nove brunarice, ki so jih znova začeli postavljati celo sredi samega Irkutska.

Les postaja v Sibiriji, po desetletjih razčlovečene socialistične zidave, znova cenjen gradbeni material; kljub temu trendu se zdi, da se je čas za prebivalce na podeželju ustavil. Na pročelju neke hiše v vasici Boljšaja rječka še vedno visi ogromna Stalinova podoba in zre naravnost na cesto, ki vodi mimo vasi v Listvjanko, eno od ducata naselij na obrežju največjega sladkovodnega jezera na svetu.

image
Neskončni brezovi gozdovi


A tudi v svetovljanskem Irkutsku, nekdanji prestolnici carske Vzhodne Sibirije, ni s preteklostjo nič drugače. Na Stalinovem trgu je še vedno mogoče počivati pod Stalinovim kipom, največji kip v mestu pa seveda pripada Leninu, zamrznjenemu v hitrem koraku in z visoko dvignjeno roko. Največji trg v mestu je posvečen herojem velike domovinske vojne, na katerem sredi velikanske zvezde še vedno gori večni plamen v spomin na pogumne rojake. Zdi se, kot da se je druga svetovna vojna šele dobro končala, še posebno ker je tu rojstni kraj ruskega vojaškega letalstva – z legendarnim letalom suhoj –, katerega letala dandanes pogosto prebijajo zvočni zid nad mestom.

Irkutsk s 650 tisoč prebivalci je na prvi pogled razvlečeno mesto, v katerem se lesene hiše gnetejo pod škatla­stimi stanovanjskimi bloki hruščovskega tipa, ki so prerasli stare kolonialne zgradbe, izpričujoče bogato preteklost mesta, nastalega iz lovske postojanke, v kateri je nekoč cvetela trgovina s krz­nom. Kip sibirskega tigra s soboljem med zobmi, ki stoji pod mestno stolnico, spominja, na katerih temeljih stoji Irkutsk in pravzaprav celotna kolonizacija Sibirije.


Multikulti pod Leninovo glavo


V trgovskem središču, ki se ga ne bi sramovala nobena prestolnica, se zdaj poleg krzna prodaja vse mogoče, brez česar sodobna civilizacija ne bi zmogla preživeti. A krzno je res izjemno kakovostno in na prvi pogled tudi vsaj dvakrat cenejše kot pri nas, kar bi za druge cene težko trdili. Življenjski standard ljudi je precej nižji kot pri nas, zato je sodobno in razkošno nakupovalno središče večinoma prazno. Zdi se, da prihajajo obiskovalci vanj predvsem, da bi se malo ogreli na promenadi med imenitnimi gruzinskimi, kirgiškimi in burjatskimi restavracijami, poleg katerih se vrstijo tudi irski pubi, japonske in kitajske restavracije.

Hrana je tu nasploh že precej azijska. Zelo cenjene so burjatske restav­racije, v katerih postrežejo najboljše mesne cmoke, »poze«, v katerih je mesna kroglica kuhana v žlički ali dveh juhe. Najbolje teknejo, če se jih lotimo kar s prsti, a pozor, najprej pregriznemo nežni plašček testenine, da lahko iz cmoka posrkamo juhico, šele nato ga raztrgamo in pomlaskamo. Tudi številne druge mesne jedi so burjatske oziroma kar mongolske, saj so Burjati in Mongoli genetski, jezikovni in kulturni bratje.

Multikulturnost je ena temeljnih značilnosti mesta; evropski obrazi so na ulicah komajda še v večini, poleg Rusov živijo tu tudi Burjati, Mongoli, Jakuti, Uzbeki, Tadžiki, pa ljudje s Kavkaza, kot so Gruzinci, Armenci, Azerbajdžanci in drugi. Tudi ko je bila Rusija že dedna last carjev, so se čez te kraje podila tatarska plemena, v njih so občasno kraljevali Uzbeki, pa Kirgizi in njim podobni Kalmiki, pa Tadžiki, Turkmeni in seveda Mongoli.

image
Sibirski kontrasti


In kakor je v Irkutsku videz prebivalcev še večinoma kavkaški, je v Ulan Udeju, glavnem mestu Burjatske avtonomne pokrajine, ki leži na južni strani Bajkalskega jezera, že večina ljudi azijatov. Burjati so tako kot Mongoli večinoma lamaistične budistične veroizpovedi, hkrati pa so izjemno živa tradicionalna sibirska šamanska verovanja in oba bivanjska nazora se med seboj prepletata. Z dvema velikima lamaističnima samostanoma v bližini je mesto tudi središče ruskega lamaizma, hkrati pa stoji pred številnimi zasebnimi hišami šamansko znamenje, ki ga spoznamo po tem, da je bodisi drevo bodisi kakšen količek ali kar koli drugega bogato ovito v pisane raznobarvne trakove, zaznamujoč sveto mesto, ki mu rečejo »obo«.

A daleč najbolj izstopajoča ideologija v mestu je leninizem, to pa po zaslugi resnično mogočnega – največjega na svetu – kipa Leninove glave. Ob stolet­nici Leninovega rojstva so kar 7,7 metra visoko in 45 ton težko glavo ulili v Vzhodni Nemčiji, potem pa je pristala v Ulan Udeju. Postala je simbol mesta, ki mu pravijo tudi srce Azije. Če kdo reče, »dobimo se pod glavo«, je vsakomur jasno, kje je to.

image
Leninova glava v Ulan Udeju


Glavno mesto Burjatije z danes 350 tisoč prebivalci je nastalo v 17. stoletju iz kozaške mejne utrdbe, »ostroga«, Udinsk. Rusi so v 16. in 17. stoletju z vojaštvom in trgovino, pozneje pa s kazenskimi deportacijami kolonizirali sibirska prostranstva, a jih niso nikoli pozahodnili, tako kot so to počeli v ZDA. Blizu Irkutska si lahko v muzeju na prostem ogledamo ostrog, prav nič drugačen od tistih, ki nam jih predstavljajo ameriški vesterni. V njem so bili kozaški borci varni pred tatarskimi puščicami. Kljub temu so Rusi na svoje »domorodce« gledali veliko bolj tolerantno kot Američani. Zgodovinarji, kot Orlando Figes, celo ugotavljajo, da so se predstavniki Rusije v Sibiriji prej poazijatili, kot da bi se domačini porusili. Tako se tudi danes Rusi, Burjati, Azeri, Armenci itd. normalno družijo med seboj – ob zavedanju, da imajo neruska ljudstva pač svoje običaje in tradicije. Med mladimi je opaziti razlike v tem, da se Azijci bolj identificirajo s korejsko in japonsko pop kulturo, mladi Rusi pa – ironično – bolj z zahodno.


Ruska normalnost


Bogastvo različnosti se najbolj slikovito izrazi na izjemno bogato založeni irkutski tržnici, kjer vse kipi od svežega sadja iz Kirgizije, zelenjave iz Uzbekistana, kupiti je mogoče rake z daljne Kamčatke ali pa kaviar in lososa s severa celine ter cenen tekstil in drugo blago iz Kitajske. Hkrati je tudi zelo kulturno mesto z opero, glasbenimi gledališčem in lastno produkcijo muzikalov, zgolj v središču je pet gledališč, eksperimentalni teater, burjatski balet itd. Vstopnice za gledališke predstave je treba kupiti vsaj mesec vnaprej, dvorane so – še posebno pozimi – takoj razprodane.

S perspektive ulice je mesto sicer videti zanemarjeno; na cestah zijajo ogrom­ne luknje, čez katere morajo zelo previdno voziti celo avtobusi ali električni trolejbusi. Prometni park je izjem­no pisan in že kar surrealističen; poleg trolejbusov hitijo po svojih tirnicah še stari tramvaji, maršrutke, s katerimi so opravi večina krajših prevozov, divjajo kot za stavo; na svojih linijah vozijo tudi že starim konzervam podobni zarjaveli avtobusi, verjetno še iz Stalinovih časov, med japonskimi terenci in drugimi avtomobili z volanom na desni, ki – tudi na črno – prihajajo v Rusijo prek Vladivostoka, ter najnovejšimi modeli mercedesov se gnetejo ruske volge, čajke in lade.

image
Kozaški ostrog v Talčiju


Fasade zidanih hiš so porisane z izvrstnimi grafiti, opoldansko sonce je segrelo ozračje na prijetnih osem stopinj. Ponoči se bo temperatura spustila prav toliko pod ničlo, čeprav je komaj začetek oktobra. Lahko oblečena mladina poseda po klopcah in bulji v telefone; Bajkalci so dobro utrjeni proti mrazu in se pozimi ne odpovedo niti ogledu hokejske tekme na odprtem stadionu sredi mesta, četudi se temperature spustijo pod minus trideset stopinj. Zdi se, da jim je zdaj celo rahlo vroče, saj se radi hladijo s sladoledom, ki ga je mogoče kupiti na številnih sladolednih kioskih.

Na cerkvenih stopnicah posedajo v kup oblačil zaviti klošarji in nagibajo steklenice, v katerih je le redko prava vodka, saj si jo težko privoščijo. Samogoni, kakor rečejo doma oziroma na črno zvarjenemu alkoholu, so v Rusiji še vedno izjemno razširjeni – kljub temu, da je pred tremi leti zaradi zastrupitve z metilnim alkoholom prav v Irkutsku umrlo 72 ljudi. To je normalno, si verjetno mislijo Rusi, in s frazo »normalnaja« pospremijo skoraj vsak paradoks njihove družbe, ki bi vsakemu zahodnjaku dvignil pritisk do vrelišča.


Šamanski turizem


Prebivalci Irkutska hodijo v že omenjeno Listvjanko, v ozko riviero razpotegnjeno naselje lesenih in zidanih ruskih gostinic, kakor rečejo svojim gostiščem, hotelčkov in kitajskih restavracij, na nekajdnevna poročna slavja. Turiste – med katerimi prevladujejo Kitajci in Japonci, zahodnjakov je precej manj – kraj privlači s sprehajalnimi in pohod­niškimi potmi ob vodi. Pozibavanje barčic na valovih, v katere se z rezkimi kriki zaganjajo rečni galebi, ustvarja iluzijo, da smo v Sredozemlju, ne pa sredi celine – površina Sibirije obsega kar desetino zemeljskega kopnega –, na kar nas spomni šele hlad, ki zaveje kmalu potem, ko se sonce spusti proti goram.

image
Riviera Listvyanka


Srce kraja je ribja tržnica, kjer se založimo s omulom, endemično bajkalsko postrvjo, ki jo tu kuhajo, pečejo, sušijo in dimijo. Nad prostorom lebdi težak vonj po prekajenih ribah, ki se sušijo na vrveh. Omula in golomnjanko, še eno posebnost Bajkalskega jezera, si privoščimo na stojnicah tik ob vodi, ki jih za sto rubljev na uro oddajajo podjetni Tadžiki.

Ogromno jezero, ki v obliki polmeseca meri v dolžino več kot 600 kilometrov, v širino pa 80, je z nizko ležeče obale, ki izteguje v vodo gole, s posušeno travo obrasle jezike stepe, v svetlobi zahajajočega sonca videti mirno in po­hlevno. Ko pristanemo na Olkhonu, se ta vtis izkaže kot popolnoma napačen. Ta daleč največji otok na jezeru in eden največjih jezerskih otokov na svetu je ob stiku z vodo ponekod obrušen do več stometrskih plošč, ki v čisti navpičnici padajo v temne prepade, skrite pod gladino. Čeprav je voda Bajkala tako čista, da je videti dno celo v globini 40 met­rov, se ponekod izgublja globoko v črnini, ki je ne dosežejo več niti sončni žarki. Bajkalsko jezero doseže najglobljo točko 1645 metrov pod gladino in je s tem najgloblje jezero na planetu.

image
Največje šamansko sveto mesto na Olkhonu


Ta največji rezervoar sladke in, pravijo, tudi najbolj čiste vode na svetu je kot magnet, ki od razpada sovjetskega imperija vsako leto privabi več turistov – po približnih ocenah že okrog 200 tisoč na leto –, in to ne le poleti, ampak tudi pozimi. Kljub mrazu, celo do 40 stopinj Celzija pod ničlo, je Bajkal priljub­ljena destinacija za ljubitelje prav­ljičnih ledenih prizorov. Po skoraj poldrugi meter debelem ledu jih domačini vozijo okrog otoka Olkhon s terenskimi vozili, organizirajo ledni ribolov in spanje v jurtah na zaledenelem jezeru.

image
Ostanki naprav za izpiranje zlata


Dokler jezero ne zamrzne, pa turiste prevažajo po brezpotjih olkhonskega narodnega parka. Možnosti, da bi kje ob vodi ugledali znamenitega endemičnega bajkalskega tjulnja, je malo, zato pa si je mogoče med celodnevnim pohajkovanjem ogledati spektakularne pečine, ki jih je divje vodovje Bajkala v milijonih let sklesalo v nenavadne oblike; ob nevihtah vanje butajo tudi do pet metrov visoki valovi. Kljub trdim razmeram se je tu ustalilo presenetljivo veliko oblik življenja, preštetih je 2500 različnih živalskih in tisoč rastlinskih vrst; moč narave je tu divja in elementarna, a na neki način zelo hranilna, kot da bi v jezeru nakopičena energija sevala vsenaokrog.

image
Sveti šamanski prostor v stepi


Ko se po Olkhonu poganjamo po skalovju tik nad vodnimi brezni, se zdi moč elementarnih energij skoraj otipljiva; kjer so šamanska sveta drevesa ali koli, okrašeni z raznobarvnimi trakovi, so, kot trdijo duhovni iskalci, še posebno dobra energetska mesta. Tu šamani komunicirajo z duhovi in na otoku je takšnih točk izjemno veliko, zato velja celoten Olkhon za najmočnejše sibirsko šamansko središče. Šamane je težko srečati, saj svoje obrede opravljajo daleč od oči radovednih turistov. Menda jih je kar kakšen ducat, ki se tu resno ukvarjajo s šamanskimi posli; med turisti, ki obiskujejo otok prav zaradi šamanstva, pa jih ni malo, ki vedo, kako obkrožiti sveto drevo ali drug takšen objekt in pri tem naslavljati svoje želje na duhovne entitete.