Slovenci se ne damo

Slovenci praznik dela tradicionalno praznujemo z nedelom. V tem nismo izjema, smo pa v desetletjih razvili spretnost gradnje mostičkov od enega praznika do drugega. V tej tradiciji smo se izmojstrili že v socializmu in z njo kljubujemo tudi novim, bolj zaslužkarsko naravnanim časom. Imamo tudi privilegij, saj se lahko za prvomajske budnice, kresove in potovanja ogrevamo že najmanj od 27. aprila. Če bi se kdo iz takšnih ali drugačnih razlogov namenil ukiniti ta dela prosti dan, ko se spomnimo upora proti okupatorju, sem prepričana, da bi ga pričakal srdit odpor. Zato – nikar!

Politične razmere v svetu so negotove, energetska kriza se je zataknila v Hormuški ožini, letalski prevozniki ukinjajo manj dobičkonosne linije, Slovenci pa se ne damo. V teh dneh so ulice naših mest izpraznjene, naša in hrvaška turistična središča pa so preplavljena s Slovenci. Naš jezik odzvanja tudi pri sosedih in vse od Južne Amerike do Japonske. Tudi v turističnih agencijah se nad povpraševanjem ne pritožujejo, obetajo si dobro sezono, čeprav vedo, da bo treba v prihodnjih mesecih pokazati tudi kanček iznajdljivosti zaradi spremenjenih geopolitičnih razmer na Bližnjem vzhodu.

Sezona se je torej začela, na BBC pa so že konec minulega leta objavili namige za dvajset letošnjih najboljših popotniških destinacij. Slovenije ni med njimi in marsikdo si bo ob tem oddahnil.

Britanski novinarji začenjajo svoj seznam s stavkom: »Všeč nam je Dubrovnik, ampak všeč je tudi vsem drugim. Le malo obiskovalcev Hrvaške pa ve, da ima tudi bližnja Črna gora lepe obmorske kraje, ki so za nameček povezani z novimi pohodniškimi potmi tudi z gorami.« Človek vedno potrebuje nove izzive, turisti in popotniki pa nove, privlačne cilje. Zaradi vojnih razmer na Bližnjem vzhodu zdaj vabilo k obisku Abu Dabija, kjer so pred meseci odprli največji digitalni umetniški muzej na svetu, ne zveni prav vabljivo. Razumljivo, da so morali k priporočilu dodati opozorilo, naj potniki pred potovanjem preverijo varnostne razmere.

Na seznamu priporočenih lokacij so še Alžirija, ki vabi z ruševinami iz obdobja starega rimskega imperija, čudovitimi sipinami in kulturno dediščino, dolina Colchuaga v Čilu, kjer obiskovalci uživajo v vinarstvu in občudujejo zvezdno nebo, Kostarika z izjemno biotsko raznovrstnostjo, škotski Hebridi z vrhunskim viskijem, starodavnimi kamnitimi svetišči ...

Najbolj vabljivo pa morda zveni povabilo na Cookove otoke, o katerih BBC pravi, da radi sprejemajo goste, saj veljajo za »ekstravertirance južnega Pacifika«. In dodajajo: »Vendar pa je v primerjavi z drugimi destinacijami v Oceaniji, kot je Fidži, turistov malo, zato se v njihovem svetu počutite kot dobrodošel obiskovalec, ne pa kot turist v letovišču.«

In prav to, da si dobrodošel ali vsaj ne nezaželen, naredi potovanje nepozabno. V mojem spominu je (upam, da za vedno) ostalo potepanje po Irski, tudi zaradi dublinskega puba O'Donoghue's, v katerem so v 60. letih svojo pot začeli Dublinersi. Sedela sva za zlizano leseno mizo in srkala pivo in z njim tisto ležerno, domače vzdušje. Počasi se je za omizjem brez velikih besed zbrala druščina glasbenikov. Prvi je v roke vzel violino, drugi flavto, oglasil se je pevec. Igrali, peli in plesali niso za nas, ampak za svojo dušo. Ne, niso bili Dublinersi, a sva vseeno očarano obsedela v tistem kotu. Vsiljivca, ki sta ujela trenutek pristnega irskega duha.