Slovenija nudi vse, kar Budov učenec potrebuje

Budovo učenje ni za neko religiozno skupino, ampak za človeka, ki išče osvoboditev svojega notranjega nemira.
Objavljeno
26. april 2017 18.54
Budistični menih Hiriko Thera gozdni samostan Samanadipa 30.3.2017 Goljek, Slovenija [Budistični menih Hiriko Thera gozdni samostan Samanadipa,Goljek,Slovenija]
Maja Fabjan
Maja Fabjan

V življenju srečamo nemalo ljudi, le peščica pa je takšnih, katerih iskrenost je tako očitna in samoizpričujoča, da bi jim lahko rekli ljudje z veliko začetnico. Eden takšnih je edini slovenski budistični menih v theravadski tradiciji pri nas, bhante (častiti) Hiriko. Srečanje z njim je srečanje z budizmom, srečanje s preprostim, a vendar zelo predanim učenjem Bude. K njemu ne prideš po naključju.

Dvaintridesetletni Hiriko, njegovo rojstno ime je Primož Korelc, že leto dni prebiva v samostanu Samanadipa, v mirnem okolju, obdanem s prečudovito naravo. Odsotnost mestnega hrupa človeka, ki pride iz vrveža, nemudoma prevzame. Zdi se, da v takšnem okolju čas teče bolj v skladu z naravo.

Pomoč prostovoljcev

Samanadipa stoji v vasi Goljek pri Trebnjem in je redovniško zatočišče za manjše število menihov iz gozdne tradicije theravadskega budizma. Menihom ponuja prostor za samoto, hkrati pa so vrata obiskovalcem, ki jih zanima Budovo učenje, meditacija ali iščejo odgovore na svoje eksistenčne probleme, vedno odprta. Samanadipa je bila prvotno hiša, ki so jo leta 1933 zgradili Hirikovi prastarši, ob pomoči prostovoljcev pa so jo pred preuredili v samostan.

»Samanadipa ni religiozna skupnost in nima pripadnikov,« pove častiti, ki je že pri 15 letih vedel, da želi postati menih. Že od mladih nog ga je namreč zanimala popolna dobrota, zelo kmalu pa je začel razmišljati tudi o življenju in smrti. O budizmu prvič bral v knjigi Družinska enciklopedija. »Kot otrok nisem mogel razumeti, zakaj ni vsak budist,« se spominja. Pri 12 letih je začel meditirati, kar mu je prineslo spoznanje, da ima meditacija zelo pomemben vpliv. Zaobljubo je sprejel avgusta leta 2004 v Italiji, še isto leto je odšel v Anglijo in postal novinec, leto dni pozneje pa popolnoma posvečen menih. Za theravadsko tradicijo se je odločil predvsem zato, ker ni religiozno in versko usmerjena. »Ta tradicija poskuša ohraniti originalno Budovo učenje izpred 2600 let in spodbuja ljudi, da vadijo v skladu s tem,« pojasni. Starši nad njegovo odločitvijo, da postane menih, sprva niso bili navdušeni, ko so ga obiskali v samostanu, pa so popolnoma spremenili mnenje. »Na splošno so ljudje slabo informirani, za kaj sploh gre pri budizmu,« pojasni Hiriko, ki je svoje novo ime prejel ob vstopu v meniško skupnost. Ker menihov ni vljudno klicati le po imenu, ga nekateri kličejo bhante, kar pomeni častiti, ali adžan, kar pomeni učitelj.

Že od malih nog ga je zanimala popolna dobrota. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Umiki v popolno samoto

Kot menih je živel v samostanih v Angliji, na Novi Zelandiji, v Italiji, na Tajskem in Šrilanki. Slednja je bila zanj zelo posebna, saj lahko človek tam ves čas biva v naravi. Prepotoval je veliko sveta, ob tem pa prišel do spoznanja, da Slovenija ponuja vse, kar kot Budov učenec potrebuje: mir, gozd, hribe in dobre ljudi.

Meniško življenje ni le meditacija, ampak je razvijanje modrosti v vsakdanjem življenju. Hiriko mora v golješkem samostanu poprijeti tudi za različna dela pri obnavljanju in urejanju hiše, okolice in v gozdu, pri čemer mu občasno pomagajo prostovoljci. K njemu prihajajo tudi ljudje, ki jih zanima Budovo učenje, poleg tega vodi večdnevne meditacijske umike. Menihi občasno prebivajo zunaj samostana, kampirajo v naravi in se preživljajo s tem, kar jim je dano. Vodenje samostana pa zahteva tudi nekaj pisarniškega dela. Z občasnimi umiki v popolno samoto je njegov vsakdan precej aktiven, sploh v času, ko je treba marsikaj postoriti.

Menihi theravadske tradicije budizma morajo upoštevati 227 glavnih in na stotine manjših pravil, ampak kakor poudarja Hiriko, pravila ne dajejo občutka vklenjenosti, saj gre le za lastnosti dobrega človeka. »Čutna poželenja se res omejuje, s tem si damo možnost, da spoznamo srečo, ki je neodvisna od kakšnega koli objekta, pa naj bo ta materialen ali duhoven,« odgovarja. »Posvetnost pa je del življenja in se ji ne moremo kar izogniti.« Ko človek spozna resnico, ko preplava reko nevednosti, ne potrebuje več Budovega učenja, pravi.

Budovo učenje je namenjeno človeku, ki išče osvoboditev svojega notranjega nemira. Veliko ljudi ne bo spregledalo, kaj se jim dogaja, saj ne bodo pripravljeni spregledati svojih navezanosti. Morajo se oklepati nečesa, sicer imajo občutek, da bodo padli v prepad. In prav to držanje jih zasužnji.

Želje so vir nemira

Človek, ki živi življenje, kakor ga narekuje družba, je na vsakem koraku obkrožen z najrazličnejšimi sporočili, ki mu govorijo, kaj potrebuje, da bo našel tisti izmuzljivi občutek sreče. In v lovljenju tega tako želenega občutka nevede postane suženj. Le malokdo se v tem prepozna in si začne zastavljati prava vprašanja. »Družba nas vedno bolj spodbuja, da smo kot roboti, ne pa svobodna bitja. Da smo čim bolj odvisni in da potrebujemo vodstvo.«

Kakor pravi Hiriko, so želje vir nemira, a ljudje mislijo, da jih morajo potešiti z nečim zunanjim, ne da bi se zavedali, da tako postanejo še bolj zasvojeni in da se želje le še povečujejo. Odstranimo pa jih lahko samo pri korenini, na samem začetku, tako da začnemo razumeti pravo naravo želja. Želje obstajajo tam, kjer je potreba po polnjenju praznine. Podobno kot z željami je tudi s stvarmi, do katerih ljudje čutijo odpor. Večji ko je odpor, večjo eksistenco ima stvar.

Spoznavanje resnice ni le duhovni hobi, s katerim si olajšamo življenje, ampak zahteva naše celotno življenje, poudari častiti. »Potrebna je popolna odkritost do samega sebe in razvoj te vrline. In ker je nemir eksistenčni problem, ga je treba tudi spoznati na eksistenčni način, tako, da se odmaknemo od vznemirljivosti, da vidimo um tak, kot je – popolnoma gol. Šele potem lahko spoznamo naravo uma.«

Ob tem se postavlja vprašanje, ali lahko običajni ljudje spoznajo dhammo, resnico eksistence. »Seveda lahko, tu ni dvoma. Morda pa je zanje težje kot za menihe in nune, saj posvetno življenje ves čas zasužnjuje. A če je um dovolj močan in neodvisen, potem lahko doseže vsaj delno razbremenjenost. Na primer, ko moramo sprejeti neko odločitev, poskušamo to storiti tako, da nikomur ne povzročimo škode. To je že velik korak za razvoj,« pojasni.

Ljudem, ki se želijo osvoboditi nemira, častiti svetuje, naj razmišljajo o eksistenci z vso odkritostjo. Foto: Jože Suhadolnik/Delo

Nevarne duhovne poti

Družba se počasi prebuja iz spanca nevednosti, je prepričan sogovornik, vendar hkrati prehaja v drugo skrajnost. »Duhovnost, ki se danes prodaja, je še vedno neki čutni in materialni pobeg, torej ne vodi k uvidu narave eksistence in njenega problema,« meni častiti. Ob tem se dotakneva tudi vprašanja zdrave prehrane. V budistični praksi se ne ukvarjajo z očiščevanjem telesa, ampak z očiščevanjem poželenja, odpora in nevednosti. Pri tem poudari pomembnost sobivanja z naravo. Um se hitro uravnovesi z okoljem. Če je okolje stresno, kjer posvetne vrednote in čustva pihajo na vse strani, se um hitro upogne, kot bilka. Če pa gremo v miren kraj, kjer ni stresa, čustev in materializma, potem se um postopoma uravnovesi na nivo, na katerem je narava.

Pod vplivom želja in materialnosti so tudi partnerski odnosi, ki so dandanes precej čutni in materialistični. »Če en partner ne čuti poželenja do drugega in ga zaradi tega vara ali celo zapusti, lahko sklepam, da se danes med seboj gledamo le še kot objekt, ki ga je treba izkoristiti in potem odvreči, ko ne opravlja več svojega namena,« opiše svoj pogled na odnose. Srečo je treba graditi na dobroti, ne na poželenju. »Jaz bi seveda spodbujal, da se v partnerskih odnosih gradita predvsem prijateljstvo in zaupanje. Naj bo partnerstvo bolj medsebojna pomoč v življenju kot pa prelivanje čustev. Potem bosta oba partnerja živela v sreči in dobroti.«

Ljudem, ki se želijo osvoboditi nemira, častiti svetuje, naj razmišljajo o eksistenci z vso odkritostjo. Naj raziskujejo in kopljejo v to jedro, a naj si hkrati ne dovolijo, da takoj in naivno verjamejo v neko pesniško razlago. »Duhovne poti so lahko zelo nevarne, saj jih ljudje sprejmejo le zato, da bi našli potrditev svojih predpostavk in stališč. Tako ostanejo ujeti v tok nevednosti. Ne iščite svoje, ampak univerzalno resnico,« vsem polaga na srce.