Slovenščina ne bo nikamor odšla

Ekspresnih 5
Objavljeno
10. junij 2016 18.07
rsi*ljudje
Brane Maselj
Brane Maselj

S slovenščino so se v zadnjem letu ukvarjali kar trije zakoni in številne družbene skupine. Spremenila sta se zakon o gospodarskih družbah glede poimenovanja družb, zakon o medijih glede kvot slovenske glasbe, zdaj pa prihaja še novela zakona o visokem šolstvu, ki širi možnost izvajanja študijskih programov v angleškem jeziku. Nasprotniki in zagovorniki novele so na nogah, razprava o ogroženosti slovenščine je, po pričakovanjih, čustvena. Predstavnik mlajše generacije dr. Damjan Popič z oddelka za prevajalstvo na ljubljanski filozofski fakulteti meni, da bo slovenski jezik v prihodnosti še najbolj odvisen od našega gospodarstva. Strokovnjak za računalniško analizo jezika in sociolingvistiko je prepričan, da slovenščino lahko ogrozimo le mi sami.

Ali možnost predavanj v tujem jeziku res pomeni odpovedovanje maternemu jeziku?

Sam sem prepričan, da je tisto, kar bo v prihodnosti najbolj ohranjalo slovenski jezik pri življenju, močno slovensko gospodarstvo, in čeprav ne želim izzivati, je po mojem mnenju za ta namen angleščina bistveno pomembnejša kot slovenščina. To je pač dejstvo pri narodu z manjšim številom govorcev in izrazito izvozno naravnanem gospodarstvu in s tem ni nič narobe, saj slovenščina nikamor ne bo odšla, kakor se v zadnjem času pogosto omenja, z diskurzom, ki je v resnici leporečni nacionalizem. To pa seveda ni skrb za jezik – prava skrb za jezik se kaže v tem, kako je ta jezik opremljen z jezikovnimi viri in tehnologijami. Na žalost mora slovenščina za te stvari poskrbeti sama, saj z dvema milijonoma govorcev za tehnološke velikane preprosto ni zanimiva. To je pač naloga države, ki pa za to potrebuje denar in predvsem razumevanje, da so te stvari nujne. Za zdaj primanjkuje obojega. Nasprotovanje spremembam zakonodaje je z zgodovinskega vidika sicer razumljivo, a z vidika sodobne večjezične družbe precej neutemeljeno, zlasti glede na to, da naj bi bili znanost in z njo univerza nekaj, kar je nadnacionalno in namenjeno napredku družbe kot celote.

Je morda slovenščina kot javni jezik zaradi sprejemanja angleških besed in popačenk v krizi?

Zlajnana fraza, da je slovenščina v krizi, je precej razširjeno prepričanje, ki pa povečini temelji na partikularnih opažanjih in zgražanjih, ne na empiričnih podatkih. Kot glavna krivca za ta domnevni razkroj slovenščine se najpogosteje omenjata globalizacija in poangleženje, v navezavi s sodobnimi tehnologijami, ki so slehernika povzdignile na prestižno mesto pišočega. In če pogledamo konkretne podatke, lahko vidimo, da imamo pišoči v slovenščini res veliko težav – težave imajo tako šolarji kot študentje in poklicni pisci, so pa bolj ali manj univerzalne. Vse to najbrž pomeni, da bomo morali marsikaj spremeniti v samih pravilih in tudi v načinu poučevanja slovenskega jezika v šolah, preden Slovenijo zapremo pred tujimi vplivi. Po mojem mnenju je nevarnost za slovenščino samo ena, in sicer ta, da nam jo uspe mladim tako zelo priskutiti, da se z njo po končanem šolanju nikoli več ne bodo želeli soočiti. To nam zdaj precej dobro uspeva.

Za katera področja, če zanemarimo literaturo, je slovenski jezik najbolje opremljen oziroma na katerih področjih jezikovna razvitost o(ne)mogoča učinkovito ubesedovanje?

Zelo težko bi rekli, da je kakšen segment slovenščine kot tak podhranjen – slovenščina lahko opravlja vse zaupane ji funkcije, in to povsem brez težav. Največji izziv v sodobnem času je najbrž terminologija, še posebno če težimo k temu, da za tujejezično terminologijo ponujamo »slovenske« ustreznice, kar je pač odvisno od jezikovne politike države.

Jezikovna podhranjenost je v sodobnem času videti nekoliko drugače, in sicer v pomanjkanju sodobnih jezikovnih virov, od sodobnih (enojezičnih) slovarjev do računalniško procesljivih zbirk podatkov. Če torej želimo, da bodo uporabniki slovenščino uporabljali, ne smemo zgolj trkati na njihovo narodno zavest, ljubezen do materinščine in kulturno ozaveščenost, temveč moramo zanje pripraviti tudi ustrezno jezikovnotehnološko okolje. Predvsem pa je treba odpraviti občutek, da je treba slovenščino zakleniti, da se bo čim manj spreminjala – bolj ko raziskovalci odkrivamo slovenščino v novih, digitalnih medijih, bolj vidimo, kako kreativna je lahko, tudi če kdaj prestopi pravopisne okvire. In ne samo da s tem ni nič narobe, to je celo pričakovano in pozitivno – zakaj bi se morala slovenščina v izrazito novih okoljih obnašati na isti način kot v starih?!

Je zaskrbljenost zaradi znanja slovenščine, še posebej med mladimi, upravičena?

Zaskrbljenost se zdi kar precej razširjen odziv na stanje jezika, kar pa se mi zdi precej problematično. Predvsem je zaskrbljenost neproduktivna, poleg tega pa gre za čustveni odziv na povsem objektivno problematiko; menim namreč, da pri odnosu do regulacije slovenščine nikakor ne gre za moralno vprašanje, temveč za vprašanje jezikovnega načrtovanja in jezikovne politike. In če na vprašanje odgovorim povsem neposredno: mislim, da razlogov za zaskrbljenost ni, so pa jasni indici, da bo treba nekaj stvari spremeniti, predvsem v šolstvu, prav tako pa bo treba novim besedilotvornim zahtevam prilagoditi tudi jezikovni predpis. Ker imamo sodeč po sodobnih empiričnih raziskavah vsi težave s pisanjem v slovenščini, in to precej pri istih rečeh, bi bil to logičen sklep. Preprosto ni upravičeno, da od celotne jezikovne skupnosti pričakujemo, da se bo podredila nekim visokim zahtevam, saj se to ne bo zgodilo.

Bi lahko namesto različnih (poskusov) prepovedi tujega jezika uvedli obratno logiko: da bi s spodbujanjem ljubezni do maternega jezika širili navdušenje za slovenščino?

Po mojem mnenju je ravno to ključnega pomena – da ljudje na slovenščino gledajo kot na nekaj zabavnega, kot jezik, s katerim se je mogoče izjemno dobro zabavati, šaliti itd. Da je ne vidimo le kot nekaj težaškega, obloženega s stoletji trpljenja in s krivdo, da smemo ta jezik uporabljati zgolj zaradi prelite krvi prednikov, česar bi se morali spominjati pri vsaki izrečeni besedi. Seveda preteklosti dolgujemo prav vse, kar imamo, a če bomo sami k slovenščini pristopili bolj sproščeno, bo bolj sproščena tudi raba. To se je v nedavni preteklosti že pokazalo, ko so uporabniki manično uporabljali mobilne aplikacije, povezane s slovenščino, in sodelovali pri anketah in kvizih z jezikovnimi vprašanji. Zanimanje torej je, od nas pa je odvisno, kako ga bomo znali unovčiti.