Slovenska politika v letu 2019: Prvo polno leto Šarčeve vlade
Težko obvladljiva koalicija petih strank nima večine v državnem zboru, a gre naprej.
Odpri galerijo
Kakor kaže, se je v levi oziroma levosredinski politiki leta 2019 oblikoval dokaj enakovreden antipod SDS. Marjan Šarec se je izkazal kot spreten politik. FOTO: Jure Eržen
Morda je malokdo pričakoval, da bo vlada, ki jo je Marjan Šarec sestavil lani zgodaj jeseni, dočakala prvo obletnico. Ne samo zato, ker je štela težko obvladljivih pet strank, ampak predvsem zato, ker je bila kot prva v slovenski zgodovini manjšinska, saj pisana koalicija ni imela večine v državnem zboru. Vendar je preživela prvih sto dni, prvo leto in kmalu bo dočakala tudi prvo polno leto na oblasti.
Poleg tega so se razmerja v slovenski politiki od lanskih volitev precej spremenila. Če je Lista Marjana Šarca (LMŠ) junija lani dobila skoraj pol manj glasov kot Slovenska demokratska stranka (SDS) – ta zaradi skrajne usmeritve ni mogla sestaviti vlade –, sta stranki zdaj tako rekoč poravnani, LMŠ pa je bila po raziskavah javnega mnenja skoraj vse leto pred SDS. Da vodstvo demokratov Janeza Janše ni več tako jasno, kot je bilo pred letom dni, so pokazale tudi evropske volitve.
Volitve v evropski parlament so iz več razlogov specifične. Najbolj očitna sta dva.
Prvi je izjemno nizka udeležba. Letošnjih volitev konec maja se je sicer udeležilo za štiri odstotke več volivcev kot prejšnjih leta 2014, vendar je bila udeležba kljub temu porazno nizka, manj kot 30-odstotna. Druga specifika je večja personifikacija volitev. Volivec dobi na glasovnici seznam celotne kandidatne ponudbe strank in lahko da preferenčni glas tudi tistemu kandidatu, ki ga res hoče za poslanca v Strasbourgu oziroma Bruslju.
Največ glasov je dobila SDS. Janševi demokrat so se povezali z zunajparlamentarno Slovensko ljudsko stranko (SLS), kar jim je, zaradi močne lokalne mreže te stranke, najbrž prineslo več glasov, kot bi jih zbrali sicer. Čeprav je skupna lista dobila tri od osmih slovenskih poslancev, jih ima SDS dejansko manj kot pred petimi leti. Takrat je tri dobila s samostojno listo, letos je eden od treh mandatov s preferenčnimi glasovi pripadel kandidatu SLS Francu Bogoviču.
Na drugo mesto so se dokaj presenetljivo zavihteli socialni demokrati (SD) – druga največja koalicijska stranka – z dvema mandatoma. Uspeh je bil verjetno posledica njihove dobre lokalne mreže, kar poskrbi za večjo aktivacijo volivcev, in dobrih kandidatov. Vodilna koalicijska LMŠ je takrat po raziskavah priljubljenosti vodila, vendar je zaradi šibke lokalne mreže in ne posebno prepoznavnih kandidatov zasedla tretje mesto; kljub temu sta bila dva poslanca za mlado stranko soliden dosežek. Enega poslanca, enega manj kot leta 2014, je dobila Nova Slovenija (NSi); poznalo se ji je, da je tokrat nastopila samostojno, v nasprotju z letom 2014, ko se je povezala s SLS.
Pred petimi leti sta listi, ki veljata v očeh povprečnega volivca za desni, SDS in skupna lista NSi in SLS, dobili pet poslancev. Letos sta, v malo drugačni sestavi, štiri. Načeloma levi listi SD in LMŠ imata prav tako štiri poslance. Razmerje se je z desne premaknilo nekoliko bolj v sredino, levica in desnica sta se na evropski ravni uravnovesili.
Morda so najbolj dolgih nosov v volilni noči ostali v Levici, kjer so odkrito računali na poslanca, vendar ga niso dobili. So pa tako novolevičarji kot koalicijski Desus in Stranka Alenke Bratušek ter opozicijski nacionalisti (SNS) dobili več kot štiri odstotke glasov, kar bi na državnozborskih volitvah pomenilo, da bi se uvrstili v nacionalni parlament. Zunaj bi od sedanjih državnozborskih strank ostala le v prejšnjem mandatu premočno najmočnejša Stranka modernega centra (SMC) nekdanjega premiera in aktualnega zunanjega ministra Mira Cerarja.
Jasno je bilo, da SMC, kar je na začetku pomenilo Stranka Mira Cerarja, nikoli več ne bo dobila toliko glasov, kot jih je na državnozborskih volitvah 2014, ko je izkoristila politični vakuum na levici. Vendar je njeno hiranje s 34 odstotkov glasov na državnozborskih volitvah 2014 na slabo desetino glasov na državnozborskih volitvah leta 2018 in 1,6 odstotka na letošnjih evropskih volitvah res dramatično.
Cerar je v nasprotju z marsikaterim vodjem slovenskih strank, za katere poraz na volitvah ni znak za odstop, prevzel odgovornost. Na kakšni bolj normalni politični sceni, kot je slovenska, bi sicer odstopil že lani, se je pa za to odločil po letošnjem evropskem debaklu.
Njegov naslednik na čelu SMC, aktualni gospodarski minister Zdravko Počivalšek, je precejšnja enigma. Za klenega Štajerca so namigovali, da mu je Janša bližji od Šarca in da bo razdrl manjšinsko koalicijo, vendar sam takšne namige zavrača kot blodnje. Vsekakor je pred njim izjemno zahtevna naloga: ali bo z novimi temami k SMC pritegnil nove volivce ali pa bo pogrebnik nekdaj Cerarjeve stranke.
Šarčeva vlada je manjšinska, zato za znosno vladanje potrebuje vsaj enega, uradno opozicijskega zunanjega parlamentarnega partnerja. Po volitvah ga je našla v Levici, ki pa se je izkazala za muhasto, drago in precej načelno stranko. Med njo in koalicijskim Šarčevim peterčkom se je iskrilo že od začetka sodelovanja, dokončno pa je počilo prejšnji mesec, ko je koalicija zavrnila predlog Levice za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Novolevičarji so iz parakoalicijske postali čista opozicijska stranka.
A to nikakor ne pomeni, da bo Šarčeva vlada padla, še manj pomeni (nove) predčasne volitve. V množici devetih državnozborskih strank najmanj štiri na volitve nikakor nočejo, saj jim raziskave javnega mnenja kažejo, da bi bolj tenko piskale. Zato bi katera od njih ob morebitnem razpadu sedanje koalicije verjetno raje podprla vlado z Janšo na čelu, kot šla preverjat svojo podporo med volivci.
To se je pokazalo pri glasovanju za proračun za leti 2020 in 2021. Poleg SDS in NSi je zakonu o njuni izvedbi podporo odrekla tudi po novem čisto opozicijska Levica. Koalicija s 43 glasovi ga je potrdila, potem je veto na zakon vložil državni svet. Zbor mora za preglasovanje veta sveta zbrati najmanj 46 glasov, teh pa koalicija nima. Vendar je zbrala zadostno podporo, saj je proračuna podprla SNS, ena od strank, ki ob ponovnih volitvah ne morejo samoumevno računati na prestop štiriodstotnega praga.
Po raziskavi javnega mnenja Mediane za Delo je decembra SDS prvič po letošnjem januarju prehitela LMŠ. Razlika med njima je zanemarljiva, 0,2 odstotka. A tudi če bi bila večja, LMŠ ne bi smela biti slabe volje. Pred natančno letom dni, decembra 2018, je imela SDS z 18,1 odstotka več kot dvakrat večjo podporo od Šarčevih; da bi glasovali zanje, je takrat povedalo 8,5 odstotka vprašanih. Po raziskavi Vox populi Ninamedie za Radiotelevizijo Slovenije in Dnevnik je sicer ta mesec LMŠ za 3,6 odstotka glasov pred SDS.
Kakor kaže, se je v levi oziroma levosredinski politiki letos oblikoval dokaj enakovreden antipod SDS. Da ta na Šarca, ki se je izkazal kot spreten politik, nima pravega odgovora, kažejo tudi ogromni plakati, na katerih Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, organizacija pod patronatom Janševih demokratov, razglaša, koliko pokojnine da ima tradicionalni bavbav za desnico, nekdanji predsednik Milan Kučan.
Poleg tega so se razmerja v slovenski politiki od lanskih volitev precej spremenila. Če je Lista Marjana Šarca (LMŠ) junija lani dobila skoraj pol manj glasov kot Slovenska demokratska stranka (SDS) – ta zaradi skrajne usmeritve ni mogla sestaviti vlade –, sta stranki zdaj tako rekoč poravnani, LMŠ pa je bila po raziskavah javnega mnenja skoraj vse leto pred SDS. Da vodstvo demokratov Janeza Janše ni več tako jasno, kot je bilo pred letom dni, so pokazale tudi evropske volitve.
Specifične volitve
Volitve v evropski parlament so iz več razlogov specifične. Najbolj očitna sta dva.
Prvi je izjemno nizka udeležba. Letošnjih volitev konec maja se je sicer udeležilo za štiri odstotke več volivcev kot prejšnjih leta 2014, vendar je bila udeležba kljub temu porazno nizka, manj kot 30-odstotna. Druga specifika je večja personifikacija volitev. Volivec dobi na glasovnici seznam celotne kandidatne ponudbe strank in lahko da preferenčni glas tudi tistemu kandidatu, ki ga res hoče za poslanca v Strasbourgu oziroma Bruslju.
Največ glasov je dobila SDS. Janševi demokrat so se povezali z zunajparlamentarno Slovensko ljudsko stranko (SLS), kar jim je, zaradi močne lokalne mreže te stranke, najbrž prineslo več glasov, kot bi jih zbrali sicer. Čeprav je skupna lista dobila tri od osmih slovenskih poslancev, jih ima SDS dejansko manj kot pred petimi leti. Takrat je tri dobila s samostojno listo, letos je eden od treh mandatov s preferenčnimi glasovi pripadel kandidatu SLS Francu Bogoviču.
Čeprav je lista SDS dobila tri od osmih slovenskih evroposlancev, jih ima stranka dejansko manj kot pred petimi leti. FOTO: Matej Družnik
Na drugo mesto so se dokaj presenetljivo zavihteli socialni demokrati (SD) – druga največja koalicijska stranka – z dvema mandatoma. Uspeh je bil verjetno posledica njihove dobre lokalne mreže, kar poskrbi za večjo aktivacijo volivcev, in dobrih kandidatov. Vodilna koalicijska LMŠ je takrat po raziskavah priljubljenosti vodila, vendar je zaradi šibke lokalne mreže in ne posebno prepoznavnih kandidatov zasedla tretje mesto; kljub temu sta bila dva poslanca za mlado stranko soliden dosežek. Enega poslanca, enega manj kot leta 2014, je dobila Nova Slovenija (NSi); poznalo se ji je, da je tokrat nastopila samostojno, v nasprotju z letom 2014, ko se je povezala s SLS.
Pred petimi leti sta listi, ki veljata v očeh povprečnega volivca za desni, SDS in skupna lista NSi in SLS, dobili pet poslancev. Letos sta, v malo drugačni sestavi, štiri. Načeloma levi listi SD in LMŠ imata prav tako štiri poslance. Razmerje se je z desne premaknilo nekoliko bolj v sredino, levica in desnica sta se na evropski ravni uravnovesili.
Morda so najbolj dolgih nosov v volilni noči ostali v Levici, kjer so odkrito računali na poslanca, vendar ga niso dobili. So pa tako novolevičarji kot koalicijski Desus in Stranka Alenke Bratušek ter opozicijski nacionalisti (SNS) dobili več kot štiri odstotke glasov, kar bi na državnozborskih volitvah pomenilo, da bi se uvrstili v nacionalni parlament. Zunaj bi od sedanjih državnozborskih strank ostala le v prejšnjem mandatu premočno najmočnejša Stranka modernega centra (SMC) nekdanjega premiera in aktualnega zunanjega ministra Mira Cerarja.
Enigma Počivalšek
Jasno je bilo, da SMC, kar je na začetku pomenilo Stranka Mira Cerarja, nikoli več ne bo dobila toliko glasov, kot jih je na državnozborskih volitvah 2014, ko je izkoristila politični vakuum na levici. Vendar je njeno hiranje s 34 odstotkov glasov na državnozborskih volitvah 2014 na slabo desetino glasov na državnozborskih volitvah leta 2018 in 1,6 odstotka na letošnjih evropskih volitvah res dramatično.
Cerar je v nasprotju z marsikaterim vodjem slovenskih strank, za katere poraz na volitvah ni znak za odstop, prevzel odgovornost. Na kakšni bolj normalni politični sceni, kot je slovenska, bi sicer odstopil že lani, se je pa za to odločil po letošnjem evropskem debaklu.
Naslednik Mira Cerarja na čelu SMC, aktualni gospodarski minister Zdravko Počivalšek, je precejšnja enigma. FOTO: Roman Šipić
Njegov naslednik na čelu SMC, aktualni gospodarski minister Zdravko Počivalšek, je precejšnja enigma. Za klenega Štajerca so namigovali, da mu je Janša bližji od Šarca in da bo razdrl manjšinsko koalicijo, vendar sam takšne namige zavrača kot blodnje. Vsekakor je pred njim izjemno zahtevna naloga: ali bo z novimi temami k SMC pritegnil nove volivce ali pa bo pogrebnik nekdaj Cerarjeve stranke.
Levica ven
Šarčeva vlada je manjšinska, zato za znosno vladanje potrebuje vsaj enega, uradno opozicijskega zunanjega parlamentarnega partnerja. Po volitvah ga je našla v Levici, ki pa se je izkazala za muhasto, drago in precej načelno stranko. Med njo in koalicijskim Šarčevim peterčkom se je iskrilo že od začetka sodelovanja, dokončno pa je počilo prejšnji mesec, ko je koalicija zavrnila predlog Levice za ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Novolevičarji so iz parakoalicijske postali čista opozicijska stranka.
Med Levico (na fotografiji njen koordinator Luka Mesec) in koalicijskim Šarčevim peterčkom se je iskrilo že od začetka sodelovanja, dokončno je počilo prejšnji mesec. FOTO: Voranc Vogel
A to nikakor ne pomeni, da bo Šarčeva vlada padla, še manj pomeni (nove) predčasne volitve. V množici devetih državnozborskih strank najmanj štiri na volitve nikakor nočejo, saj jim raziskave javnega mnenja kažejo, da bi bolj tenko piskale. Zato bi katera od njih ob morebitnem razpadu sedanje koalicije verjetno raje podprla vlado z Janšo na čelu, kot šla preverjat svojo podporo med volivci.
To se je pokazalo pri glasovanju za proračun za leti 2020 in 2021. Poleg SDS in NSi je zakonu o njuni izvedbi podporo odrekla tudi po novem čisto opozicijska Levica. Koalicija s 43 glasovi ga je potrdila, potem je veto na zakon vložil državni svet. Zbor mora za preglasovanje veta sveta zbrati najmanj 46 glasov, teh pa koalicija nima. Vendar je zbrala zadostno podporo, saj je proračuna podprla SNS, ena od strank, ki ob ponovnih volitvah ne morejo samoumevno računati na prestop štiriodstotnega praga.
Na vrhu
Po raziskavi javnega mnenja Mediane za Delo je decembra SDS prvič po letošnjem januarju prehitela LMŠ. Razlika med njima je zanemarljiva, 0,2 odstotka. A tudi če bi bila večja, LMŠ ne bi smela biti slabe volje. Pred natančno letom dni, decembra 2018, je imela SDS z 18,1 odstotka več kot dvakrat večjo podporo od Šarčevih; da bi glasovali zanje, je takrat povedalo 8,5 odstotka vprašanih. Po raziskavi Vox populi Ninamedie za Radiotelevizijo Slovenije in Dnevnik je sicer ta mesec LMŠ za 3,6 odstotka glasov pred SDS.
Kakor kaže, se je v levi oziroma levosredinski politiki letos oblikoval dokaj enakovreden antipod SDS. Da ta na Šarca, ki se je izkazal kot spreten politik, nima pravega odgovora, kažejo tudi ogromni plakati, na katerih Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, organizacija pod patronatom Janševih demokratov, razglaša, koliko pokojnine da ima tradicionalni bavbav za desnico, nekdanji predsednik Milan Kučan.
Koliko pokojnine ima Milan Kučan? FOTO: Igor Mali
