Smeh za sproščenost, vodka s hrenom za zdravje in politika za nove skrbi

Beloruski Minsk danes.

Objavljeno
14. julij 2019 00.00
Posodobljeno
14. julij 2019 00.00
Na osrednji mestni tržnici, v Minsku znani kot Komarovka, je bogata izbira suhih klobas in slanine.
Minsk - Navadnemu smrtniku iz srednjeevropskega prostora Belorusija ne pomeni kakšnega paradiža, spleta turističnih znamenitosti, dežele, privlačne bodisi za poslovne priložnosti bodisi sproščeno preživljanje prostega časa v teh poletnih počitniških dneh. Mnogi ji pripisujejo oznako zadnje evropske diktature po notah predsednika države Aleksandra Lukašenka, odmaknjenost od sodobnih trendov, zaprtost vase. Toda to so tudi predsodki in držijo le delno. Med svojim četrtim obiskom Minska, izjemno urejene, a obenem živahne metropole, sem se o tem vnovič prepričal.

Jurčkom, lisičkam, dežnikaricam itn. pripada v beloruski kuhinji podobno pomembna vloga kot v slovenskih loncih in ponvah.

Zanimanje za območje nekdanjega sovjetskega imperija vzbudi številna vprašanja, uganke, pomisleke, a če bi izbiral med vsemi 15 nekdanjimi republikami, zdaj samostojnimi državami, se mi v misli najpogosteje prikrade beloruska. Najbrž tudi zaradi stikov z vrhunskima trenerjema, doma iz Minska, ki sta na slovenski športni sceni zapustila izjemne sledi: žal preminuli Dimitrij Mancevič je naše plavanje krepko približal svetovni eliti, navduševal je predvsem njegov način sodelovanja s strokovnjaki z različnih področij, Vladimir Koroljkevič pa je sploh prvi, najbolj z Andrejo Grašič, premaknil slovenski biatlon iz panoge skupinice zanesenjakov k vidni vlogi na tujem in iz leta v leto bolj spoštovanemu členu domače smučarske družine.
Iz tragedije v tragedijo

image
Narodna jed Belorusije so draniki, pogosto z gobovo omako.


Težko je seveda o nekem narodu govoriti na splošno, a prebivalcem dežele, ki je bila dolga stoletja neposredno na prepihu med imperializmom velike ruske sosede, ambicioznimi Vikingi, osvajalci iz germanskega prostora, ni bilo prav veliko podarjenega. Močan je bil tudi poljsko-litovski pečat, na tukajšnjo zgodovino meče senco holokavst. Pokazal je kremplje in spodbudil množično selitev judovskega ljudstva iz Belorusije v Izrael.

Belorusija s svojo podobo reda in spoštovanja domače proizvodnje in dejavnosti uživa poseben ugled v lepem delu vzhodne Evrope.

Druga svetovna vojna je bila sploh posebna zgodba za pridne in – sodeč po lastnih izkušnjah – silno prijazne Beloruse. Prav čez ozemlje današnje države devetih in pol milijonov prebivalcev so drveli krvoločneži v vse mogoče smeri. Zasuk k novejši zgodovini pa razkriva razsežnosti tragedije iz bližnjega Černobila, ko izseljevanju iz ogroženih krajev ni bilo videti konca. Za običajnega človeka je bilo hudo že to, da vsaj desetletje ni več mogel uživati gob iz zaradi radioaktivnih snovi uničenih gozdov. Prav jurčkom, lisičkam, dežnikaricam itn. pa v beloruski kuhinji pripada podobno pomembna vloga kot v slovenskih loncih in ponvah ...

image
Prejšnji teden, 3. julija, je Belorusija praznovala dan neodvisnosti.
Foto Polona Frelih


Minsk danes? Pogled na vedre obraze mimoidočih, mladostno energijo, polne gostinske vrtove ponuja vse prej kot mračno podobo burne in nesrečne zgodovine ali pa namige, da tukaj neki vladar nikomur ne dovoli odpreti ust. Drži, ko v časopisni trafiki vzameš v roke grafično in barvno všečno SB (Belarus Segodnja oz. v prevodu Belorusija danes; nekoč pa je bilo ime časnika z enako okrajšavo Sovjetska Belorusija), hitro zaznaš, da gre za uradno glasilo predsednikovega kabineta. Suhoparne vesti iz domačih pisarn se prepletajo z vznesenim poročanjem o uspehih in denimo – tako kot pred dnevi – izjemno podobo glavnega mesta in še drugih delov države v dneh evropskih iger. O tem zadnjem sicer ni dvoma: športna vrednost tekmovanja je bila pač dvomljiva, ker z izjemo nekaterih panog tukaj niso bili zbrani vsi najboljši. Toda vseeno so prebivalci glavnega mesta v lepem številu polnili tribune dvoran in štadionov, že tako brezhibno urejena prometna mreža je tudi za zgled Ljub­ljani ponujala do sekunde točne in v časovnem presledku zelo pogoste možnosti javnega prometa, zlasti pa so me kot poročevalca iz tujine navduševali nenehno nasmejani in za kakršnokoli pomoč pripravljeni prostovoljci.


Ko Norvežana navdušijo izvirni okusi


Čistoča na ulicah, kot bi bili sredi lekarne, tistega, ki je bil večkrat v tem zanimivem mestu poldrugega milijona prebivalcev, ne preseneča več, povprečen srednjeevropski žep še zdaleč ne bo prazen ob nakupih domačih dobrot, denimo na osrednji Komarovski tržnici, v slogu mesta lično urejeni, cene živ­ljenjskih dobrin še zdaleč ne dosegajo ravni večine evropskih držav: liter mleka stane približno 60 centov, še kakšen cent manj pa polkilogramska štruca kruha, točeno pivo na stojnicah pred tekmovališči so ponujali po evro, vozovnica podzemne železnice, avtobusa, trolejbusa ali tramvaja velja 30 centov. Seveda, v državi s povprečnim dohodkom nekaj manj od 500 evrov na mesec je vsakdan drugačen kot pri nas, ni pa nujno, da krepko slabši. Najemnine za stanovanja so občutno nižje, kakor smo jih vajeni mi, šolanje in zdravstvo sta v temeljih brezplačna. In četudi še tu in tam srečaš kakšen mrk pogled iz oddaljenega sovjetskega časa, prijaznost, naj si bo za pultom delikatesne prodajalne, bančnim okencem ali pa kar tako pri mimoidočem na pločniku, vsekakor zmaga. Ni nujno, da je v velikih državah vzhodne ali južne soseščine enako ...

image
Lesik, prikupna maskota evropskih iger, je bil v takšnih in drugačnih oblikah v Minsku navzoč vsepovsod.


»Tu sem spet okusil izviren okus hrane,« je dejal največji as biatlonske zgodovine Ole EInar Bjørndalen, potem ko je začel v Minsku obiskovati svojo srčno izbranko, nekoč prav tako vrhunsko biat­lonko, Darjo Domračevo. Ni mu težko prikimati: zlasti skuta, kisla smetana, kefir so izjemno okusni. Belorusija ne nazadnje spada med 15 največjih izvoz­nic mlečnih izdelkov na svetu, jagode na omenjeni tržnici (med evrom in dvema evroma za kilogram) dišijo čisto drugače kot tisti mali obarvani rdeči sadeži v zabojih po supermarketih. Belorusi so ponosni na svoje suhe klobase, ukrajinski vpliv ohranjajo pri spoštovanju sala oz. čiste bele slanine, v loncih so pogosto goste juhe, značilne za nekdanji sovjetski prostor, najbolj pa se ponašajo z draniki, pravzaprav majhnimi palačinkami iz zmesi jajc, moke, čebule in krompirja. Postrežejo jih s kislo smetano, pogosto z omako iz lisičk ali pa za vznesene mesojedce s pečenko ali klobaso. Vodka s hrenom ali medom je za zdravje, če citiramo ponosne domačine, kvas pa je kot imenitna poletna brezalkoholna pijača znan vsem, ki so spoznavali Rusijo, Ukrajino, Finsko, baltske države in kajpak Belorusijo.


Pisana kulturna ponudba


Bogata sovjetska dediščina kulture in umetnosti se razkriva v pisani paleti gledališke ponudbe (tudi v juliju in avgustu!), obisk predstave v Gledališču filmskih igralcev mi je razgrnil zanimiva obzorja: junaki iz priljubljenih tv-nadaljevank se denimo sredi mesta redno predstavljajo na odru. Osrednji ustanovi sta sicer Nacionalni akademski veliki teater opere in baleta, sredi mestnega parka, ter Nacionalno dramsko gledališče Maksima Gorkega, za predstave v izvirni beloruščini skrbi Akademsko gledališče Janka Kupala. Novodobna posebnost pa je osrednja knjižnica, ki na svoji terasi, 70 metrov visoko, ponuja imeniten razgled po vsem mestu.

image
V mestu, kjer živi poldrugi milijon ljudi, je čisto kot sredi lekarne. Foto Shutterstock


»Ne vem, res sem bil že vsepovsod, a Minsk sodi med tistih pet mest, kjer bi vedno rad živel. Pa ne zato, ker sem se tu rodil in hodil v šolo. Je izjemno čisto in varno mesto, veliko je zelenic in parkov,« mi je ob srečanju poudaril upokojeni rokometaš Sergej Rutenka, eden nepozabnih udarnih členov celjskega pohoda na evropski vrh pred 15 leti. Novinarski kolega Vjačeslav pa mi je dejal: »Vidiš, Belorusija nima niti morja niti gorskega sveta. A narava je tu posebna.« Bo kar držalo. Že ob spoznanju, da so zubri, po naše bizoni, te največje živali v evropskem prostoru, še vedno doma blizu državne meje s Poljsko. V narodnem parku jih je mogoče opazovati v živo, mimoidočemu nočejo nič slabega, lahko pa ga presenetijo, saj tako mogočnega prebivalca izza drevesa ravno ne pričakuješ. Gozdovi pokrivajo 42 odstotkov površine države, pohištvo iz beloruskega lesa je še vedno zelo cenjeno v Rusiji, Kazahstanu, Latviji in tako naprej, gobe, kot že omenjeno, borovnice in brusnice pa imajo dejansko pomembno vlogo v prehranjevalnih navadah prebivalstva.

image
Z vrha sodobne knjižnice se odpira pogled po vsem mestu. Foto Shutterstock


Belorusija s svojo podobo reda in spoštovanja domače proizvodnje in dejavnosti uživa poseben ugled v lepem delu vzhodne Evrope, zato ne presenečajo namigi, da bi si ruski politični vrh želel združitev z Minskom. Govorice segajo vsaj do enotnega rusko-beloruskega rublja. Lukašenko naj bi sicer ohranjal odlične odnose z Vladimirjem Putinom, manj pristni naj bi bili tisti z Dmitrijem Medvedjevem. A navadnemu ljudstvu je figo mar za pregovarjanja, kupčije in prepire »očeta«, kakor pravijo svojemu predsedniku (na vrhu države že 25 let). Zgovorna natakarica, sicer študentka visoke šole za turizem, si želi le, da bi lahko še bolj brezskrbno potovala, ne pa da bi se vedno znova tako kot številni vrstniki ukvarjala z birokratsko logistiko pridobivanja vizumov. Ti sploh mečejo slabo luč na državo, ki ima kaj pokazati.

image
REUTERS Prejšnji teden, 3. julija, je Belorusija praznovala dan neodvisnosti. Foto Reuters


In tudi zato je bila marsikomu pred dnevi prav všeč, ko je kot obiskovalec evropskih iger – naj bo v vlogi športnika, funkcionarja, poročevalca ali pa le običajnega turista – stopil na tla letališča v Minsku, ne da bi za to potreboval vizum. In tudi po koncu tekmovanj je bilo še na­prej slovesno. Država je praznovala 3. julij, dan neodvisnosti. Do prejšnje srede, torej 10. julija, je Belorusija ohranila prihod ali odhod čez mejo le z veljavnim potnim listom. »Naj bo tako tudi v prihodnje,« pravijo mladi, ki si želijo obrniti nov list v živahni zgodbi očarljivo lepega glavnega mesta in zanimive dežele, ki tujcu razkriva preplet pristnega človeškega odnosa in trmaste politike. Z vsemi dobrimi in slabimi platmi.

image
Zubri, po naše bizoni, so še vedno doma blizu državne meje s Poljsko. Foto Twitter