Sodeluj in ne izstopaj, ustvari zavezništva, pa morda zmagaš

Kakšni so kandidati za resničnostne šove in kaj te oddaje v resnici dela tako priljubljene?

Objavljeno
11. avgust 2016 17.11
Brane Maselj
Brane Maselj
Kmalu po koncu olimpijskih iger bodo male ekrane znova zasedli resničnostni šovi, ki so v Sloveniji še vedno med najbolj gledanimi televizijskimi žanri. Če drži, kar radi poudarjajo ustvarjalci teh oddaj, da namreč odstirajo pogledu gledalca zakonitosti naših medsebojnih odnosov, potem lahko rečemo, da je v Sloveniji še vedno osnovna norma obnašanja ne izstopati, ostajati v zlati sredini.

Vsaj tako pravi psiholog Nikolaj Mejaš s kadrovsko-svetovalne družbe OK Consultinga, ki že desetletje, od samega začetka, kot strokovnjak sodeluje pri izboru tekmovalcev za resničnostne šove. Z njim smo se pogovarjali o tem, kdo in kakšni so kandidati za te šove – v glavnem brez imen in drugih značilnih podatkov – in kaj te oddaje v resnici dela tako priljubljene.

Kakšna je pravzaprav vloga psihologa pri iskanju in izbiranju kandidatov za resničnostne šove?

Vse tovrstne licenčne oddaje vsebujejo pogoj, da televizijske hiše vzpostavijo podporo psihologa, ki po strokovni plati skrbi za kandidate že pred vstopom v oddajo, pa tudi med samim snemanjem in po njem, če se izkaže za potrebno. Sicer pa delamo psihološke profile kandidatov, ki pridejo v ožji izbor, potem ko televizijska hiša v prvem situ izloči neprimerne kandidate. Pri tistih, ki gredo naprej, pa raziščejo njihove življenjske zgodbe, ugotavljajo, koliko so motivirani, stabilni, in kakšno počutje bodo odražali v interakciji z drugimi: bodo bolj pozitivni ali bolj konfliktni? Si želijo novih poznanstev ali pa imajo neko poslanstvo, ki ga želijo predati občinstvu?

Kateri od teh kriterijev pa je najbolj pomemben?

Motivacija je lahko zelo pomembna. Če peljemo kandidate, ki niso visoko motivirani in vztrajni in utegnejo kmalu obupati, snemat na Filipine, je to lahko zelo tvegana zgodba. Pri snemanju kakšnega Velikega brata pa to ni tako pomembno. Nekdo se predstavi, nato pa njegova zgodba zvodeni, in se poslovi, a nič zato.

Glede izbora kandidatov kroži prepričanje, da so za ustvarjalce bolj zanimivi konfliktni tipi?

V resnici ni tako; ni namreč naš namen, da bi v oddaji nazadnje ostajal le en sam tip karakterja z eno samo vrsto energije. Iščemo ljudi zelo različnih karakterjev, ki pa bodo skupaj delovali kot harmonična celota. V komisiji smo štirje, ki timsko odločamo o kandidatih, z moje strani gre za strokovno presojo ugotoviti, ali bi kandidat lahko z nastopom v šovu škodoval sebi ali drugim in s tem posredno tudi oddaji in televizijski hiši. O kandidatih, ki predstavljajo tovrstno tveganje, imajo pa zanimive zgodbe, se zelo podrobno pomenimo.

Nikolaj Mejaš, psiholog, direktor in soustanovitelj podjetja OK Consulting. Foto: Jure Eržen/Delo


Kako spoznavate kandidate?

S kandidati, ki so prešli prvo sito, napravimo strukturiran intervju v živo, da jih podrobneje spoznamo, nato pa morajo izpolniti še posebne vprašalnike in izpolniti praktične naloge, v katerih uporabljamo kakšnega od psihodiagnostičnih instrumentov.

Kot denimo rorschachov test – testirancu pokažete sliko iz madežev črnila in mora povedati, kaj vidi?

Ta test je tudi eden od psihodiagnostičnih inštrumentov, ki nam pokažejo, kako naši možgani obdelajo prejete informacije. Ljudje, ki reagirajo na celote, so drugačni od tistih, ki reagirajo na podrobnosti ali na zelo majhne podrobnosti. S takšnimi globinskimi testi dobimo indikacijo, če ima kandidat kakšna psihotična nagnjenja, ki pa jo dodatno raziščemo v intervjujih. Naš namen je sicer spoznati in zaščititi kandidate, hkrati pa tudi dati priložnost drugačnim. Tu nismo konservativni; v šov smo že poslali nekoga, pri katerem smo zaznali nagnjenje k suicidalnosti, a ker je bil zelo motiviran, in ker smo ocenili, da se po dolgih letih nekako vrača v normalne tirnice življenja, smo tvegali in ga postavili v šov. Zgodba se je, kljub eni krizi, tudi srečno razpletla.

Vendar je opaziti, da se v šovih pojavljajo ljudje brez dohodkov ali celo brezdomci, pa takšni z nizko izobrazbo ipd. Ali takšen izbor narekuje format oddaje ali pa televizija namenoma išče bolj marginalne osebnosti?

Večina tistih, ki želijo v šov, je motivirana s tem, da bi svoji bližnji ali daljni okolici dokazali, da so drugačni, kot jih ta okolica vidi. Deloma se prijavljajo tudi kandidati, ki bi jih lahko označili za »luzerje«, če s tem mislimo na ljudi, ki si zastavljajo previsoke cilje in jih ne dosegajo, so pa tudi takšni, ki bi preprosto radi doživeli nekaj zanimivega. Poglejte denimo mladega brezposelnega fanta, polnega energije, a brez denarja, ki bi rad, da se mu kaj dogaja. In v teh oddajah dobi možnosti, da spoznava nove ljudi in morda celo kaj zasluži. Tu so tudi ljudje s poslanstvom, kot je bila Pia Filipčič, zmagovalka lanskega Velikega brata, ki je želela svetu predstaviti svoj status. In nazadnje so tu še ljudje, ki so že nekaj spremenili v življenju, sprejeli neko odločitev, ostali sami, ko so otroci odrasli ali so preboleli neko bolezen in želijo z nastopom v oddaji začeti neko novo zgodbo.

Ljudem, ki želijo dokazati, da so vredni več, kot okolica misli, televizijski medij prav gotovo predstavlja najboljšo pot?

Če lahko primerjam to kadrovanje z običajnim za službo, je pri resničnostnem šovu treba upoštevati še eno dimenzijo, to je nekaj neznanega. Kandidati se ne prijavljajo za neko službo, o kateri bi vsaj približno vedeli, kakšna je, ampak za neko situacijo, ki ni podobna ničemur, kar so doslej izkusili. To je zgodba, ki je še najbolj podobna služenju nekdanje JLA: človeka postavijo v neznano okolje, med ljudi, ki jih ne pozna, nad vsemi skupaj pa bdi veliki brat, ki ima moč in odloča o pogojih. Vse, kar imajo, je samo njihova predstava o tem, kako se bodo obnašali v odnosih z neznanimi ljudmi, ki jih bodo omejevali, in s katerimi bodo morali sodelovati. Tu jih skušam oceniti, tu tudi sami sebe spoznajo, in včasih so presenečeni nad sabo. O sebi mislijo, da so tolerantni in kooperativni, potem pa se izkaže, da so tekmovalni, dominantni in egocentrični.

Ali si to tudi priznajo?

Nekateri si, drugi pa sprožijo obrambne mehanizme, ko so zanikanje ali zmanjševanje pomena te informacije o sebi, racionaliziranje, kot denimo v basni o lisici in kislem grozdju, ali pa iščejo zanjo intelektualna opravičila.

Kaj še ocenjujete pri kandidatih?

Poskušamo oceniti tudi, kakšne sposobnosti prenašanja stresa imajo, kako se znajo s stresom soočiti in katere situacije lahko pri njih povročijo čustveni pretres. Predvsem ne želimo, da kdo trpi kakšne čustvene ali duševne posledice takšnega nastopa, ali da bi to negativno vplivalo na njihovo življenje po prihodu iz oddaje.

Kakšne so lahko negativne posledice sodelovanja v šovu?

Po naših izkušnjah razpade zaradi udeležbe v oddaji veliko partnerstev. Bolj ko je kdo v njej uspešen, dlje ko ostaja v igri, večja je verjetnost, da se bo s partnerjem razšel, in na to udeležence tudi vnaprej opozorimo. Pogovorimo se z njimi o tem, koliko so jim zveze pomembne in jih na to možnost malo pripravimo. Nekateri tega nočejo verjeti in razmišljanje o tem kar odrinejo. A po naših informacijah kar tretjina vseh odnosov med oziroma po šovu razpade, če gre za sveža partnerstva, pa celo vsak drugi. Ko je nekdo v šovu, se začne spreminjati njegova pozicija – tudi glede partnerja.

Ljudje to zanikajo, češ njim se to ne more zgoditi?

Ja, toda ta dinamike resnično deluje. Družbeni status udeleženca se spremeni; to se denimo izraža tudi s tako imenovanim paritvenim količnikom, kot so ga izračunali Avstralci, definira pa se s časom, ki ga nekdo potrebuje, da si poišče sebi enakovrednega partnerja. Najbolj stabilna so partnerstva, pri katerih imata oba partnerja soroden paritveni količnik. Če nekdo z lahkoto najde drugega partnerja, drugi pa potrebuje za to šest mesecev, je to za zvezo tveganje. Nastopajočim na televiziji se zaželenost na spolnem trgu poveča, in začnejo dobivati bistveno več ponudb. Če je drugi partner ljubosumen, se utegne odnos zaplesti.

Ali se za določen šov prijavljajo samo specifični kandidati?

Da in ne. Nekateri se prijavijo povsod, nekateri pa bi šli samo na določen šov; ene zanima denimo samo Kmetija, druge pa samo Gostilna išče šefa. Pri vseh šovih pa gre za izmenjavo, ki jo kandidati dobro razumejo: od njih se pričakuje, da sodelujejo, v zameno pa dobijo vsaj začasno večjo prepoznavnost ali več dogajanja ali večje možnosti zaposlitve ali pa priložnost, da dokažejo sorodnikom, da so drugačni, boljši, ko je videti. Kar mi najraje vidimo pri tekmovalcih pa je predvsem potencial za transformacijo. Predstavljajte si nesamostojno, nesamozavestno osebo z relativno slabo samopodobo, ki se med oddajo začne spreminjati, ker si je dovolila spremembe, za katere dotlej ni imela poguma. Ženska, podrejena v partnerstvu, ki trpi, zdaj pa postaja bolj odprta, lažje komunicira z drugimi, pripravljena je začeti neko novo zvezo, za katero je prej mislila, da je ni vredna ... tudi takšne transformacije, naj rečem metaforično iz grdega račka v laboda, smo že imeli. Ljudje s takšnim potencialom so za nas najbolj dragoceni kandidati.

Kaj je pravzaprav skupnega vsem šovom?

Dinamika vseh oddaj temelji na razmerju med sodelovanjem in tekmovanjem. Tekmovalec mora nenehno premagovati notranji konflikt: po eni strani mora sodelovati, po drugi pa tudi tekmovati. Če ne bo sodeloval in pripadal, je lahko izločen, če ne bo tekmoval, pa ne bo šel naprej ... To razmerje sproti regulirajo ustvarjalci, lahko zahtevajo še več sodelovanja, in hkrati tekmovanja med posamezniki in skupinami. Udeleženci morajo razmišljati kot skupina, da bo ta sinergična in s tem bolj uspešna od druge, nato pa se že naslednji dan ta dinamika spremeni: ljudje, s katerimi so bili sotekmovalci in prijatelji, postanejo nenadoma nasprotniki.

Ni čudno, da tekmovalci lahko zapadejo v krize? Ali intervenirate?

Krize so. Nekdo ki je občutljiv na to, da ga drugi zavračajo, bo takšne situacije jemal preveč osebno in bo sebe doživljal kot osebo, ki je drugi ne marajo. Ko opazimo, da se je pri nekom aktivirala šibka točka, mu ponudimo terapevtski pogovor in mu razložimo, da gre samo za nalogo, ki z njegovo lastno vrednostjo nima resnične zveze, tako, da se lahko tak človek na nek način resetira. Veliko je odvisno tudi od tega, kaj takrat napravijo sotekmovalci; eni človeku v krizi ponudijo roko, drugi pa izkoristijo priložnost.

Ali komu tudi svetujete, da zapusti šov?

Tisti ki se za to odločijo, ne prosijo za pogovor, ampak se nekako odmaknejo in s tem sotekmovalcem sporočijo, da želijo ven. Ko več ne tekmujejo, niti ne sodelujejo, postanejo marginalni za skupino, in ta jih sama izloči.

Za medije so resničnostni šovi včasih patološki. Kaj menite o tem?

Imamo kamere in snemalnike zvoka, ki gledalcu predvajajo, kako se drugi lotevajo odnosov in situacij v življenju, kako med seboj oblikujejo odnose zavezništva, kako morajo nihati med prijateljstvom in koristjo ... Gre torej za vprašanje, ali imamo s pomočjo tehnologije morda prevelik vpogled v to, oziroma ali je patologija v tem, da lahko gledamo te odnose kot pod lupo, ali pa je to patološko samo s krščanskega zornega kota.

Mislite na Bogu pripisan monopol, da lahko samo on gleda v notranje odnose med ljudmi ne pa vsak tv gledalec?

Ja, lahko bi rekli, da je dinamika partnerskih odnosov tradicionalno zaprta in vanjo ima lahko vpogled samo gospod župnik. Če se to, da lahko zdaj vsi gledajo to dinamiko, zdi kritiku patologija, je vprašanje, na podlagi česa se je odločil za takšno etiketiranje. Kritični mediji so pogosto intuitivno proti tem šovom, hkrati pa proizvajajo novinarske prispevke, v katerim kruto razgaljajo človeške usode in zgodbe. Poleg tega je danes idealen poklic zvezdnik, nič več zdravnik ali odvetnik. Biti torej zvezdnik v manjšem okolju je vredno truda, to je način uveljavljanja v družbi; gre za družbeni pojav, ki bi si ga težko drznil označiti kot patologijo.

Kakšne so uspešne strategije sodelovanja v teh oddajah?

Odvisne so od kulturnega aspekta. V Sloveniji, po moje, še vedno zelo funkcionira pravilo Sodeluj in ne izstopaj, za razliko od Srbije, kjer moraš biti nekdo, ki izstopa. Nekateri imajo te norme ozaveščene, drugi pa jih intuitivno čutijo. Uspešna strategija v naših šovih je, da se nikakor ne izpostavljaj, nato, ko je priložnost, zberi okrog sebe ljudi, katerim se priljubiš. Ljudje intuitivno uporabljajo iste strategije kot v svojem vsakdanjem življenju v službi, na ulici in doma. Če bi pri nas odločali samo gledalci, potem bi vedno zmagal idealen zet: priden – kar pomeni ubogljiv – delaven, tak, ki bo poskrbel za svoje ljudi, in bo, če bo treba tudi dvignil glas, a se bo podredil avtoriteti, zoperstavil pa le do določene stopnje. Ko nekdo prekrši eno od teh pravil, takoj odleti. Dobro in učinkovito strategijo je v Kmetiji lepo razdelal Artur Štern. Ugotovil je, da mora napraviti dovolj močan lobi, ki si bo znal denar razdeliti, in zmaga je bila tu. Če si torej pripravljen deliti, in znaš izračunati, kako se to napravi, lahko zmagaš. Znati moraš oceniti, kateri sotekmovalci imajo potencial, da ostanejo v oddaji in imajo kritično maso ter nato v pravem trenutku skleneš z njimi zavezništvo in to je ta zgodba.

So se strategije v zadnjih letih kaj spremenile, je morda več vsaj navideznega sodelovanja med tekmeci?

Je, nekoliko več že, vendar večina še naprej ponavlja iste napake, ljudje pač ne morejo iz svoje kože. V oddajo vstopajo z delom sebe, ki mu rečemo persona, in ga želijo kazati javnosti, medtem ko je gledalcem najbolj zanimivo opazovati, kako ta persona bledi in se pod njo začne kazati resnična oseba; maske začnejo padati in ljudje pokažejo, kje so krvavi pod kožo, kje imajo komplekse več- in manj- vrednosti, na podlagi katerih vzorcev delujejo. Resničnosti šovi so sicer za udeležence predvsem priložnost, da pokažejo, kdo so in kaj so. Nekaterim to prinaša nove priložnosti za delo, drugim prijateljstva in poznanstva, tretji želijo sebi in drugim kaj dokazati, nekateri pa tudi zaslužijo. Resničnostni šovi so resničen del našega življenja, ki ga je lahko komuniciramo s sodobno televizijsko tehniko. Enake zgodbe bi videli, če bi prišli na obisk v kakšno družino ali v vojaško enoto, le da so tu instantni odnosi, ki jih do neke mere regulirajo ustvarjalci oddaje; vendar pa niso manipulacija, saj udeleženci, ki sicer ne vedo, kaj se bo dogajalo, vedo, na kaj bodo morali pristati in se s tem strinjajo.