Sorodna duša se naenkrat prelevi v izkoriščevalca

Otroka brezkompromisno naučimo varnosti v prometu, pravil bontona, opozarjamo ga pred pogovori z neznanci na ulici, ne pa tudi na spletu. A spolne zlorabe na spletu so žal vsakdan naših otrok.

Objavljeno
16. december 2018 11.30
Posodobljeno
16. december 2018 12.41
Ljudje, s katerimi klepetamo na spletu, niso vedno tisto, za kar se izdajajo. FOTO: Shutterstock
Slovenski državljan, oče, je več let prek spleta iskal in tudi našel mladoletne žrtve, in to le z uporabo elektronskih naprav, ki so dosegljive prav vsakomur, je prejšnji teden odmevalo v medijih. Takih primerov je še precej več, a jih policija ne razkriva zaradi interesa preiskave in zaščite žrtev, sem in tja pa vendarle, saj take novice najbolj strez­nijo. Da se dogaja tudi pri nas, da so spolne zlorabe na spletu – od izsiljevanja do v najhujših primerih posilstev – naš vsakdan. In vsakdan naših otrok, ki večinoma redno uporabljajo internet.

A uporaba ne pomeni tudi varne uporabe, je poudaril Vinko Stojnšek, vodja oddelka za mladoletniško kriminaliteto z uprave kriminalistične policije Generalne policijske uprave. »Da ne bo pomote: internet je fantastična zadeva. Narejen je bil, da povezuje ljudi, iskanje informacij ni bilo še nikoli lažje ..., vendar ima svoje zakonitosti. In z vsako objavo nekaj sporočamo (ne)znancem: kako se počutimo, kje smo, kaj nas moti, kaj imamo radi, kakšno glasbo poslušamo ... in z vsemi temi podatki je človeka res zelo lahko sprofilirati. Žal pa se na spletu vedno najdejo osebe, ki zlasti na platformah, na katerih se zadržujejo otroci in mladi, spremljajo in zbirajo te podatke z namenom škoditi jim na tak ali drugačen način.«

Najpogosteje so to klepetalnice pri spletnih igrah, forumih, povezanih z glasbo, filmi ali drugimi temami, ki zanimajo otroke in mladino, pa znane aplikacije, kot so instagram, snapchat, whatsapp, še ved­no je dokaj v uporabi tudi facebookov messenger ...
 

Igra se obrne na glavo


»Ko nekdo zbere dovolj podatkov, se lahko prelevi v človeka, ki razume osebo na drugi strani: prav tako ne mara matematike, je navdušen nad isto serijo, istim športnikom ... Otrok tako najde sorodno dušo, ki ga razume v vsem, in začne se postopek pridobivanja zaupanja in še dodatnih podatkov ... Napeljevanje lahko traja nekaj časa, od otroka pa je odvisno, kako hitro – če sploh – se bo pustil zavesti. Če zaupa vase, bo trajalo dlje, tisti, ki iščejo pozornost, pohvalo, so osamljeni, imajo slabšo samopodobo, pa so bolj ranljivi in se zadeva običajno hitreje razvija. Ko se zaupanje utrdi, oseba pripravi otroka do tega, da ji pošlje intimno fotografijo – dela telesa ali morda v spodnjem perilu ... In ko se to zgodi, poti nazaj ni več, usodni korak je narejen, saj se zaradi te fotografije lahko zgodi naslednje: lahko se začne izsiljevanje – da oseba zahteva denar v zameno, da fotografije ne bo posredovala v javnost, sošolcem, prijateljem na facebooku ...« razloži Stojnšek in doda, da se mora otrok v tej fazi zavedati, da se zadeva s tem nikakor ne bo končala, ampak bo oseba zahtevala dodaten denar.

image
Dobro je vedeti Foto Delo


Takemu načinu izsiljevanja so, kot kažejo podatki, bolj izpostavljeni fantje, medtem ko so med žrtvami spolnega izsiljevanja – da zahtevajo nove fotografije ali da otrok počne vse mogoče pred kamero ... – večinoma dekleta. »Najhujše, kar se lahko zgodi, pa je, da oseba zahteva osebno srečanje, na katerem je mogoča tudi fizična zloraba,« je strnil Stojnšek. Samo na PU Ljubljana so v zad­njih dveh letih obravnavali kar 80 podobnih primerov, medtem ko so podatki za celotno Slovenijo še višji.


Otroku ne kupimo plastične pištole, mu pa omogočimo neomejen dostop do spleta, kjer lahko z nekaj kliki pride do načrta za izdelavo prave bombe.

Vinko Stojnšek

Prav vsak otrok, ki uporablja splet, je potencialna žrtev. Raziskave kažejo, da je vsak peti mladostnik že bil intimno izpostavljen na spletu, vsakega devetega so na spletu že nagovarjali k spolnim dejanjem. Po najnovejši raziskavi Centra za družboslovno informatiko Fakultete za družbene vede (FDV) je v Sloveniji vsaj eno obliko spletnega nadlegovanja že doživelo 56 odstotkov učenk (7.–9. razred), med srednješolkami pa kar 65 odstotkov.

»Zato moramo mi, starši, odigrati svojo vlogo,« poudarja Vinko Stojnšek. »Absurd je, na primer, da mu ne kupimo plastične pištole, ker je to neprimerna igrača, mu pa omogočimo neomejen dostop do spleta, na katerem lahko z nekaj kliki pride do načrta za izdelavo prave bombe. Otroka je treba pripraviti na to in imamo starše, ki nekaj vedo o tem, žal pa tudi starše, katerih znanje je šibko. A ni treba, da so poznavalci tehnologije, ampak da osvojijo in predajo prava sporočila otroku: da človek na spletu ni nujno oseba, za kakršno se predstavlja. Da mora toliko zaupati vase in v svojo presojo, da bo znal reči ne, če bo v dilemi. Starši ga morajo opominjati na varovanje osebnih podatkov in mu dati vedeti, da mu bodo vedno na voljo, če bo potreboval pomoč.«

Je pa lahko problem, da se naštetega ne zavedajo niti starši sami, ki bi morali biti otrokom zgled v vsem, tudi pri uporabi interneta in drugih elektronskih naprav. »In če starš na spletu nenehno razkriva, kje je, kaj počne, objavlja svoje in fotografije otrok, kar je zelo nerazumno, potem se ne čudimo, če bo to počel tudi otrok,« je kritičen Stojnšek.


Do zavedanja zgolj z nekaj kliki


Zato poziva, naj si starši za začetek skupaj z otrokom ogledajo videoposnetek, ki so ga izdelali v sodelovanju z Europolom za preventivno kampanjo Say no! – Reci ne! »Video je na voljo v slovenščini, v slengu mladih, gre pa za predstavitev dveh zgodb, kakršne se dogajajo vsak dan, in na koncu postreže z zelo jasnimi sporočili glede preventive in ukrepanja.«


Na spletu je dejansko, tudi v slovenščini, na voljo vse, kar bi moral – na kratko, z nasveti, videi in animiranimi filmi – o spletu in delovanju na njem vedeti vsak odrasli in tudi otrok. Že samo spletna stran safe.si, točka ozaveščanja o varni rabi interneta in novih tehnologij, ki deluje v sklopu FDV, prinaša različna gradiva za vse ciljne skupine – otroke, mladostnike, starše in strokovne delavce (učitelje, socialne delavce ...) –, delavnice za učence in dijake ter predavanja za starše in učitelje. Skratka, vse o razkrivanju osebnih podatkov, splet­nem klepetanju, geslih, ustrahovanju, objavljanju fotografij, lepem vedenju, zasvojenosti, zaščiti računalnika, o (ne)resničnosti objav, pa tudi o varni rabi interneta, pametnih telefonov skupaj z e-gradivom, otroškimi spletnimi stranmi in videokotičkom, kjer so animirani filmčki (Hipster Bedanc, Sejfko sprašuje, risanke z ovcami ...), ki na zabaven način prikažejo realnost in posledice neodgovorne rabe interneta.


Od septembra je na voljo tudi brezplačna mobilna aplikacija Odklikni, ki je nastala okviru projekta Odklikni ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti in partnerjev. Namenjena je predvsem mladim in jih z aktualnimi članki, posnetki in kvizi ozavešča o spletnem nasilju in nadlegovanju, spletni etiki in bontonu, ukrepih za večjo varnost in zasebnost na spletu ter korakih za ravnanje v primeru spletnega nasilja in zlorab, navedeno pa je dostopno tudi na spletnem naslovu Odklikni-enakostspolov.si.

Poleg tega je ravno pred kratkim eden od slovenskih mobilnih operaterjev staršem ponudil rešitev, s katero bodo otrokom lahko omejevali dostop do škodljivih vsebin na spletu, kar je mogoče nastaviti tudi na domačih računalnikih (parental control), a je to za nekatere odrasle že višja znanost. »Takšne tehnične rešitve so lahko v pomoč pri zaščiti otrok pred nevarnostmi na spletu, vendar se moramo zavedati, da imajo omejene zmožnosti in da nobena ne zagotavlja stoodstotne zaščite,« je poudaril Marko Puschner, Safe.si, »zato je treba tehnične rešitve nujno združiti z ozaveščanjem otrok in staršev o nevarnostih na spletu in izobraževanjem o načinih zaščite pred njimi,« je dejal. Ekipa s safe.si je v sodelovanju z mobilnim operaterjem na naslovu a1.si/varninaspletu zbrala številne nasvete o varni in odgovorni rabi spleta.


Mladi želijo ugajati



Vsekakor bi bilo dobro, če bi se mladostniki zavedali, da nad tistim, kar objavijo na spletu, nimajo več nadzora.

Lija Leonora Miljavec

Vendar pa, kakor je na osmem posvetu na temo zlorab otrok na internetu na FDV konec septembra povedala profesorica forenzične klinične psihologije z Univerze v Edinburgu dr. Ethel Quayl, dejanj, ki jih odrasli prepoznamo kot zlorabe, otroci pogosto ne vidijo kot take. »Otroci internet doživ­ljajo drugače kot odrasli, ki nanj gledamo bolj z distance. Zanje je objava fotografije na instagramu nekaj povsem običajnega in tega ne jemljejo, kot da s tem delijo svojo zasebnost. Poleg tega nimajo izkušenj in zrelosti, pozneje zaznajo stopnjo tveganja, zato potrebujejo nas, odrasle, da jih opozarjamo na to,« je povedala Lija Leonora Mil­javec, strokovnjakinja za področje zlorab otrok in mladostnikov na spletu in specializantka integrativne psihoterapije, ki je lani napisala tudi priročnik e-zlorabe otrok in mladostnikov skupaj s smernicami za ukrepanje. V e-obliki je dostopen na spletni strani Spletno oko, prijavni točki, ki deluje v okviru Centra za varnejši internet Safe.si, slovenskim uporabnikom interneta pa omogoča anonimno prijavo sovražnega govora in posnetkov spolnih zlorab otrok na internetu.

Kakor je pojasnila Miljavčeva, ki je bila več let koordinatorka, v zad­njem obdobju pa na Spletnem očesu sodeluje predvsem pri obravnavi prijav posnetkov zlorab otrok in pri razvoju izobraževalnih materialov s področja e-zlorab otrok, mladi sicer svoje (intimne) fotografije ali posnetke objavljajo, predvsem ker »želijo ugajati, biti sprejeti, opaženi, pohvaljeni ...«.

Sam seksting – običajno gre za pošiljanje seksualno eksplicitnih fotografij, videoposnetkov in besedil po mobilnih napravah in internetu – gre sicer pripisati odraščanju mladostnikov, ki so v fazi raziskovanja lastnega telesa, razvijanja občutka sebe in svoje seksualnosti. Skrb vzbujajoče pa postane, ko to ni več stvar dveh (zaljubljenih) posameznikov, ampak se začne širiti med več ljudi. »Lahko se je fant s fotografijo, ki jo je dobil od svojega dekleta, zgolj želel pohvaliti prijatelju, ta pa jo je razposlal še drugim. Takega sosledja dogodkov ta fant najverjetneje ni predvidel niti načrtoval. Medtem pa storilec izsiljevalec, ki naveže stik z otrokom prek spleta, vse to že vnaprej načrtuje, napeljuje na to, da se odnos poglablja, ga prikazuje kot nekaj posebnega, celo sam prej pošlje svojo lažno fotografijo, da deluje iskreno, in pomisleki žrtve se prej ali slej stopijo. Fotografija ali kakšna občutljiva, zaupna informacija, z razkritjem katere storilec grozi, tako postane glavno orodje za izsiljevanje.«



Seksting se lahko prelevi tudi v kaznivi spletni grooming, kar je navezovanje stikov za spolne namene prek spleta, najpogosteje na družbenih omrežjih, pri čemer se želi storilec približati otroku, mlajšemu od 15 let, in pridobiti njegovo zaupanje, ponavadi s ciljem, da se srečata v živo, čemur sledi spolna aktivnost, ali pa posnetki spolne narave, ki vključujejo otroka. Posledice takih zlorab so zelo hude.
 

Čas za alarm


Miljavčeva o tem, kako prepoznati in učinkovito ukrepati v primerih suma e-zlorabe otroka ali mladostnika, tudi predava na izobraževanjih za strokovne delavce, učitelje, starše ... »Težava pri prepoznavanju simptomov je predvsem v tem, da so enaki znaki lahko tudi posledica drugih težavnih situacij, ki jih doživ­lja otrok, torej ne nujno e-zlorab. Že puberteta sama lahko prinese določene odklone v vedenju: ali to pripisati puberteti, stiski, povezani s spletom, ali neki drugi stiski, je tako skoraj nemogoče vedeti, zato je ključ do tega, ali bomo lahko učinkovito pomagali svojemu otroku pri katerikoli težavi, zaupanje. Tak odnos pa z otrokom gradimo od ranega otroštva.

image
Že odrasli imajo težave z varovanjem svoje zasebnosti na spletu, kaj šele otroci. FOTO: Shutterstock


Če gre torej za mladostnika, ki je vse dneve prepuščen sam sebi in starši ne vedo, kje je in kaj počne, bodo težko opazili, da se mu dogaja kaj hudega. Lahko, da jih bodo na to opozorile morebitne slabe ocene, kar lahko pripišejo otrokovi nezainteresiranosti za šolo, lahko pa s pogovorom iščejo globlje. A če se z njim redko odkrito pogovarjajo, jim bo svoje stiske težko zaupal, medtem ko bo v bolj povezanih družinah, v katerih se veliko pogovarjajo o tem, kaj doživljajo, čutijo, kaj počnejo, kadar niso skupaj, mladostnik svojo stisko verjetno prej zaupal staršem. Odgovor je, skratka, odnos, do česar pa ni lahka pot, zlasti če starš tega sam kot otrok ni imel. Toda bistvo vzgoje niti ni tako kompleksno: otroka je treba znati slišati, mu pustiti izražati svoja čustva, preprosto biti z njim.«


Da se otroku na spletu dogaja nekaj hudega, lahko starši posumijo, »če na računalniku najdejo kakšne pornografske vsebine, saj te storilci pogosto pošiljajo z namenom, da jih otrok sprejme kot nekaj normalnega, kar počnejo vsi, in zato ni ovir, da ne bi še on ...« Vendar Miljavčeva svari pred pretiranim vohunjenjem in pregledovanjem otrokovih naprav, saj tudi tako izgubljamo zaupanje, pač pa svetuje neko zdravo mero vsega. Naj pa alarm v glavi zazvoni, če otrok prejema klice z neznanih številk ali začne dobivati kakšna darila, pogosto celo predplačniški telefon, kar storilcu omogoča stalen stik z njim.

Ali če opazimo spremembo v vedenju: »Če se povsem zapre, umika, čeprav je bil prej zgovoren, če neha obiskovati zunajšolske dejavnosti ali celo šolo, ker ga je strah zaradi morebitne objave posnetkov ali česa podobnega. Še eden od znakov, še najbolj specifičnih za e-zlorabe, pa je lahko problematična raba tehnologije: da je otrok kar naenkrat ves čas pred računalnikom ali na telefonu, ker mrzlično preverja, ali je že kaj o njem objavljeno na spletu, lahko pa se zgodi ravno obratno: da začne povsem zavračati uporabo tehnologije. V najhujših primerih se lahko pojavi tudi samomorilno ali samopoškodovalno vedenje, nenadna agresija ali pa depresivno razpoloženje ... Vse našteto se lahko dogaja tudi v primeru drugih stisk, ne le e-zlorab, so pa to nedvomno pokazatelji, da je otrok v stiski in da je čas za pogovor.«

image
Nikoli ne vemo, s kom na spletu dejansko klepetamo, če osebe tudi osebno ne poznamo. FOTO: Dejan Javornik


Po pomoč na policijo


Kako se zadeva razpleta naprej, je odvisno od zlorabe. »Če gre za izsil­jevanje, mora to zagotovo obravnavati policija, če se dogaja v šoli, mora seveda posredovati tudi šola, vsekakor pa bi bilo smotrno, da bi vsak tak prestopek prijavili policiji,« je dejala Miljavčeva. Tudi na Spletnem očesu prijavitelje spolnih e-zlorab usmerijo na policijo, »saj gre za kazniva dejanja. Razumem, da se je težko izpostaviti, a policija je tista, ki bo dogodek preiskala, medtem ko mi lahko pomagamo pri odstranitvi posnetkov s spleta in napotki.«

Lani je slovenska policija obravnavala 187, predlani pa 110 kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posedovanja pornografskega gradiva. Kakor je ob tem povedal Vinko Stojnšek, »je policija zelo zainteresirana, da te osebe identificira, prime in nato tudi vse razišče. Preiskovanje teh zadev ne pozna meja, tako kot jih ne pozna internet, zato sodelujemo tudi s tujimi organi pregona, kot sta Europol in Interpol.«

Novosti vsekakor prihajajo z nadzvočno hitrostjo, družba pa se jim prilagaja precej počasneje. Če se zgodi spletna zloraba ali posledično celo fizična zloraba, je nam­reč težava pri nas v tem, da ni na voljo dovolj brezplačne ponudbe psihosocialne pomoči oz. se nanjo – v svetovalnih centrih za otroke in mladostnike, z napotnicami za psihologa ali psihiatra osnovnega zdravstva – (pre)dolgo čaka, »zato starši pogosto poiščejo pomoč pri zasebnikih. Je pa pri tem pomembno, da gre za strokovnjake, ki imajo izkušnje z delom z otroki in mladostniki«. Pomoč, namenjena prav otrokom žrtvam spletnega nasilja, je brezplačno na voljo v Logoutu, Centru pomoči pri prekomerni rabi interneta.