Spomin, ki ne sme zamreti

Iz Časorisa: Sedemindvajsetega januarja 1945 so ruski vojaki osvobodili preživele v taborišču, zato se na ta dan spominjamo žrtev holokavsta.

Objavljeno
01. februar 2016 10.15
AUSCHWITZ-ANNIVERSARY/
Sabina Lavrič
Sabina Lavrič

Nekaterih se dotaknejo kovčki, oguljeni rjavi usnjeni kovčki.

Druge pretresejo črno-bele podobe živih okostnjakov v črtastih uniformah.

Tretji se zdrznejo ob osebnih predmetih: krtačah za lase, čevljih, knjigah.

Ogled muzeja holokavsta vsakdo doživlja na svoj način.

Morda najbolj pretresljivo je vstopiti v Auschwitz, nemško koncentracijsko taborišče na Poljskem, kjer so med drugo svetovno vojno pobili veliko ljudi. In vstopiti je treba, da ne bi pozabili.

Sedemindvajsetega januarja 1945 so ruski vojaki vkorakali v taborišče in osvobodili preživele, zato se na ta dan spominjamo žrtev holokavsta.

Holokavst je bil množičen poboj ljudi, ki ga je izvajala nacistična Nemčija med drugo svetovno vojno.

Nacisti so bili prepričani, da je nemški narod najboljši. Njihov glavni cilj je bil uničiti judovsko raso. Prezirali so tudi vse gluhe, slepe, duševno prizadete, Rome in Slovane.

To so bili nedolžni ljudje, katerih edini zločin je bil, da so bili drugačni. Pošiljali so jih v koncentracijska taborišča, ki so bila posejana po vsej Evropi.

Nacisti so zapornike izkoriščali kot delovno silo, mučili so jih in stradali. Le redki so se od tam vrnili.

Med letoma 1939 in 1945 je bilo ubitih skoraj šest milijonov ljudi. Če bi želeli nameniti minuto tišine za vsakega, ki je umrl, bi potrebovali dve leti.

Ena najbolj znanih žrtev holokav­sta je judovska deklica Ana Frank. Njen dnevnik so objavili kot knjigo in ga uprizorili tudi na filmskem platnu.