Šporarjeva življenjska misija: zabijati gole tudi na Portugalskem

Preskok iz slovaške v portugalsko ligo bo za 25-letnega Ljubljančana še en izpit njegove zrelosti in kakovosti.

Objavljeno
26. januar 2020 13.45
Posodobljeno
26. januar 2020 13.53
Prvi stik s portugalskim nogometom je Andraž Šporar imel v evropski ligi. Slovan se je meril z Brago. FOTO: AFP
Andraž Šporar je s prestopom v Sporting, enega od trojice portugalskih velikanov, dobil drugo priložnost. Pravzaprav jo je tudi slovenski klubski nogomet oziroma njegovi ustvarjalci, ki, roko na srce, v minulem desetletju niso imeli pretirane sreče z brušenjem najdragocenejših slovenskih fantov. Če izpustim izjemi, Josipa Iličića in Jana Oblaka, prvega, talentiranega bolj kot najboljši južnoameriški virtuozi, je Zlatko Zahović zgolj rešil z enomesečnim angažmajem pri vijoličnih, drugi je vratar.

Šporar, zapriseženi Ljubljančan, Šiškar, kot Srečko Katanec je odraščal v znameniti ljubljanski soseski litostrojskih blokov, je pri 26 letih (dopolnil jih bo 27. februarja) tam, kjer bi moral biti pred štirimi leti. Sporting je namreč v senci Benfice in Porta predvsem odličen vzgojitelj in prodajalec najbolj nadarjenih. Takšna je pač usoda slovenskih nogometašev, če že niso nadnaravni talenti. Obsojeni so na dolgo pot do zvezd, za seboj nimajo tako vplivnih botrov, agentov, trenerjev, prihajajo iz nogometnega obrobja. To je slovenska realnost, ki jo razkrivajo prav usode najvznemirljivejših igralcev iz SNL, ki so v zadnjih letih odšli v tujino in še čakajo na pet minut slave – Miha Zajc, Domen Črnigoj, Jan Mlakar, Adam Gnezda Čerin so najboljši primeri.


Šporar se bo morda Sportingov navijačem predstavil že jutri. Lizbonsko zeleno-beli zvečer (ob 22. uri) v prvenstvu gostijo Maritimo.


Šporarjeva nogometna pot v Švico, nato na Slovaško in zdaj na Portugalsko je bila zanj predvsem poučna. V Baslu se je še zelen, nezrel, preveč samozavesten, prvič z debelejšim banč­nim računom in misleč, da je kot najboljši strelec SNL že nared za zabijanje golov, prvič soočil s konkurenco in s tem, da ni on tisti, okoli katerega se bo vrtel svet. V Sloveniji oziroma od mlajših kategorij naprej je bil zaradi svoje tehnične in fizične premoči nad vrstniki nenehoma ljubljenec trenerjev. Zaradi tega mu je zmanjkalo nekaj sto treningov, na katerih bi lahko odpravljal svoje tehnične pomanjkljivosti. Kakorkoli že, v tujino je šel kot tehnično zelo surov nogometaš, ki ni avtomatiziral niti najosnovnejših napadalnih gibanj. Ni bilo naključje, da je v Baslu prejel življenjsko zaušnico, tudi zdravje (poškodbe) je zahtevalo razvojni davek, ampak Špoki je iz te izkušnje prišel močnejši.

image
Andraž Šporar bo spet igral v svojem priljubljenem zeleno-belem dresu. FOTO: www.sporting.pt


Oživljanje kariere na Slovaškem pri Slovanu se je iz pomislekov spremenilo v morda najboljšo potezo v karieri. Tam je postal odgovornejši mož, pri čemer pa vendarle ni izgubil svojega zaščitnega znaka – pobalinstva. Tako kot večina zdajšnjih slovenskih fantov s presežkom v igrah z žogo tudi on spada v kategorijo domorodnih, samozavestnih in med vrstniki priljubljenih »čapcev«, kar je v njegovem primeru vsekakor velik plus.

Šporar bo imel na Portugalskem posebno in zahtevno misijo. Kosal se bo s slovesom Zlatka Zahovića, ki je pri Vitorii Guimaraesu, Portu in Benfici dosegel zvezdniški status. Predstav­ljal bo slovenski klubski nogomet, ki nujno potrebuje junaka, o katerem se bo govorilo in pisalo z izbranimi besedami.

V Sporting je Šporar prišel leto pozneje, kot je Zahović v Porto. Bolje pozno kot nikoli, a še vedno dovolj pravočasno, da bi lahko prestopil v nogometni raj, v enega od vidnejših klubov iz najmočnejših lig. Tja vodijo samo goli.