Sram za(radi) sočloveka

Pričakovati je bilo umazano predvolilno kampanjo, še vsaka doslej je bila takšna. A morda mi jo je v štirih letih od zadnjih parlamentarnih volitev nekoliko zagodel spomin, da me je pred dnevi presenetila objava Nike Kovač, v kateri je naglas brala sporočila, ki jih je dobila od neznanih pošiljateljev.

Obstaja rek, da Peking vodijo babice

Na elektronski naslov Inštituta 8. marec redno dobivajo grožnje s smrtjo. Članom določene politične stranke so nedolgo nazaj grozili z nožem, na plakatih ob slovenskih cestah se pojavljajo obešene živali. Nekateri menijo, da bi bilo treba vse omenjeno ignorirati, ker da gre za posamezne izpade razočaranih sodržavljanov, spet drugi za eskalacijo krivijo družbena omrežja.

Odgovor ni enoznačen, niti krivci niso zgolj desni ali levi. Resda politika, še posebej njen desni pol, podžiga in širi sovraštvo do vseh, ki niso enako misleči in »na liniji«, a vendar bi se moral vsak sam pri sebi vprašati, kako deluje v vsakodnevnem življenju – resničnem in virtualnem.

Moj sokrajan, na primer, ki so ga polna usta demokracije, ne zamudi priložnosti, da ne bi na družbenem omrežju ponižujoče pisal o vladajočih posameznikih s področja politike in gospodarstva, športa in kulture, mimogrede v svojo verbalno gnojnico sem in tja vrže še novinarko ali dve. Izpostavila sem ga z razlogom, ker je namreč eden tistih, ki znajo biti glasni zgolj v varnem zavetju doma, medtem ko na cesti uprejo pogled v tla in svojim »tarčam« ne upajo pogledati v oči.

Njegova pravica do izbire, prav zares. A kaj ko takšni, kot je on, pravice do izbire ne priznavajo nujno tudi drugim. Sprašujem se, ali bi sploh lahko bilo drugače v družbi, katere (nezanemarljiv) del ima za junaka posameznika, ki je pri 15 letih zakrivil smrt starejšega človeka in kasneje preživel nekaj časa v ječi zaradi različnih kaznivih dejanj, med drugim je priznal krivdo zaradi napada z nožem. Moški se pod krinko pomoči nemočnim žrtvam razglaša za nekakšnega novodobnega Robina Hooda in nemalo ljudi ga ima za heroja, rešitelja, skorajda svetnika. Kam smo prišli, ljudje moji?

Do volitev je še teden dni. Fotografija je simbolična. FOTO: Voranc Vogel

Do volitev je še teden dni, glede na trenutno dogajanje se najbrž lahko pripravimo še na kakšno afero, resnično ali umetno ustvarjeno, da bi podžigali, se zgražali in obkrožili »pravega«. Svetovni splet nam je resda olajšal življenje oziroma delo, a postaja skrb vzbujajoče močan vir krivic, neresnic, blatenja in poniževanja. Zelo pogosto so tarča ženske, političarke in predstavnice civilne družbe, novinarke in vplivnice, filmske zvezde in glasbenice.

Nasilje nad ženskami na Balkanu: »Samo oklofutal jo je, niti ne pretepel«

Svetovni splet – pod tem pojmom seveda mislim ljudi, ki v zavetju doma skorajda orgazmično pljuvajo po drugih – ne izbira barve las ali narodnosti, vsak(a) je lahko priročna tarča. Nekaj najbolj ponižujočega je lepljenje ženskih obrazov na lažne pornografske posnetke, in to se vsak dan dogaja številnim ženskam po vsem svetu. Z eno samo fotografijo jih lahko utišajo in jim uničijo življenje. Te stvari res niso šala.

Kolega Janez Markeš je v zadnji kolumni v Sobotni prilogi zapisal: »Dovolj je. To nista kultura in dialog.« Sprašujem se, ali sta bila ta dva pojma posameznikom, strahopetcem, ki so sposobni o novinarkah pisati kot o »odsluženih prostitutkah« ter družbena omrežja uporabljati za psovanje in pljuvanje po ljudeh, ki jim sicer na ulici ne upajo pogledati v obraz, sploh kdaj blizu. Kampanja se bo 22. marca končala.

Sram za(radi) sočloveka, ki ponižuje in blati, bo ostal.